Slovo

Mateja Kropec Šega
Torek, 10. september 2019, 5:00
Image
Novo šolsko leto poleg vseh šolskih radosti v nekatere družine prinaša tudi slovo. Nekateri mladostniki gredo v internate, drugje se od doma poslavljajo bruci, ki se selijo v univerzitetna mesta. Pri nas doma pa se v teh dneh poslavljamo od hčere, ki odhaja v tujino dokončat še zadnji del svojega študija. Načrtuje, da se domov ne bi več vračala, ampak si namerava poiskati stanovanje nekje drugje, na svojem. Skratka – gre.

Kako se počutim?

Krasno in grozno, vse naenkrat. Vesela sem, ker je odrasla. Vem, da je prav in čas in vse to. Vem, da je od naju prejela vse, kar sva zmogla in znala dati. Vem, da se je ob bratu in sestrah (hm, in ob nama) obrusila. Vem, da so jo zelo oblikovali skavti in je zaradi njih navajena na marsikaj. Tudi hudega. Vem, da ima oblikovano osebnost in vest, da je dorasla skrbi zase, za svoje zdravje, da je odgovorna do sebe in drugih. Da zna imeti rada in biti empatična. Da zna ločiti bisere od smeti. Da je trden del njenega notranjega doživljanja tudi odnos z Bogom. Vesela sem, ker čutim, da je pripravljena toliko, kot je le lahko. Pa vendar…

Seveda me stiska. Nikoli ne bom nehala biti njena mama. Vedno se je bom spominjala v  rumeni jopici, v kateri smo jo prinesli iz porodnišnice. Spominjala se bom njenih ves čas obtolčenih nog, njene svobode in veselega duha, njenega nenehnega prepevanja in igrivosti.

Vem, da bo iz tujine prišla drugačna...

Kar lepo število mesecev bo preživela brez rednega stika z nami in zagotovo se bo na nek način vrnila kot tujka. Upam, da ne bo prevečkrat ranjena in žalostna; to človeka najbolj kleše. In upam, da ji svet ne bo oklesal njenega In ko tako gledam mlado žensko, ki prerašča našo družino in odhaja v svet, zares čutim, kot da vračam otroka, ki
sem ga imela na izposojo.
veselja, smeha, razposajenosti… V zameno lahko dobi marsikaj, ker seveda nikakor ni popolna, le njenega pozitivnega pogleda na življenje in optimizma naj se ne dotakne. 

Doma je spraznila omare, pospravila in uredila stvari, počistila po najbolj zaprašenih kotih. Z bratom in sestrama so zadnje dni kar naprej tičali skupaj, prepevali in se naklepetali, naredili tisoč načrtov za obiske in aktivnosti na daljavo. Igrali so se igre in poslušali glasbo. Gledali so stare filme in fotografije in obujali spomine na otroštvo. Počeli so marsikaj, kar, če bi bil navaden konec počitnic, nikakor ne bi. Vsi nekako čutimo, da je zdaj pa zares konec nekega obdobja.

Smo družina, ki je ves čas živela zelo povezano. Seveda smo se kregali in si jezikali, jokali in kričali, loputali z vrati in vse to, ampak ves vmesni čas smo se imeli radi, bili zelo povezani, živeli drug z drugim. Zdaj pa se s hčerinim odhodom rušijo neke povezave in v družini se bodo morale vzpostaviti povsem druge vezi. Njeno mesto bo ostalo prazno in zapolniti ga bomo morali ostali.

Manjkala bo ...

In ko tako gledam mlado žensko, ki prerašča našo družino in odhaja v svet, zares čutim, kot da vračam otroka, ki Od tukaj, dobri Bog, jo pospremi ti.sem ga imela na izposojo. Vem, da sva z možem naredila veliko napak, da sva marsikaj spregledala in veliko hotela speljati po svoje, ne da bi dovolj spoštovala njeno naravo. Vem pa tudi, da sva se ves čas trudila vsak po svojih močeh in všeč nama je, ko vidiva, kdo je postala.

Od tukaj, dobri Bog, jo pospremi ti. Takrat, ko naju ne bo blizu, pa bo morda v nevarnosti, takrat, ko se bo odločala med različnimi možnostmi, takrat, ko ji bo hudo, ko ne bo sprejeta, razumljena, ljubljena… Takrat jo ti primi za roko. In potem bo vse dobro in prav.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem