Si upamo ostati starši?

Mateja Kropec Šega
Nedelja, 5. januar 2020, 5:00
Image
Če sem v enem prejšnjih člankov pisala o tem, da se starši prepogosto bojimo svojih otrok, pa v zvezi s tem opažam še en zanimiv pojav. Ta strah gre pogosto tako daleč, da si na koncu ne upamo več ostati starši.

Kaj je osnovna naloga staršev? Če odmislimo fizično nego in skrb za materialne dobrine, nam ostanejo same precej neoprijemljive stvari, ki so zelo odvisne tudi od tega, kako svoje življenje in vrednote živimo sami. Dajati otroku čustveno bližino in zavetje, naučiti ga komunicirati in delovati v svetu, spoštovati sebe in druge, prevzemati vseh sort odgovornosti, posredovati vero in druge vrednote …

Česar nismo prejeli, težko dajemo naprej

Vsak psiholog bo zatrdil in vsaka stara mama bo pritrdila – edina vredna in uspešna vzgoja izhaja iz lastnega zgleda. Kar živimo sami, v paru in družini, to se bo najgloblje vtisnilo v otroke. Vse ostalo - besede, zahteve, pogovori, knjige - so samo kozmetični popravki. Vseeno pa je nekaj te kozmetike nujno potrebne! In tukaj se zatakne. V vsakem otrokovem obdobju si je treba na novo odgovoriti na vprašanja koliko, kako in kaj, da ne bomo izpadli preveč zahtevni, posesivni, napadalni, vsiljivi, pridigarski, nazadnjaški, nesodobni in kar je še teh pridevnikov, zaradi katerih si včasih ne upamo biti starši. 

Naše vrednote niso samo naše vrednote

Če imamo kot starši postavljeno neko lestvico vrednot, smo jo dolžni posredovati naprej. Otrokom, družbi, svetu. Majhni otroci pijejo vzdušje vrednot v domači družini kot goba. Starejši kot so otroci, bolj jim postaja jasno, kaj od vzdušja je pristno, česa pa ne živimo iz srca, o čem samo govorimo, živimo pa sploh ne. Lagati se otrokom namreč ne da. 

Pogovor o spolnosti

Spolni revoluciji je uspelo postaviti neka »splošno veljavna« pravila, ki skoraj povsem obvladujejo javno mnenje na tem področju. In čeprav je »normalno in dovoljeno« vse, česar se nekdo lahko domisli, se ljudje še vedno v veliki večini nismo sposobni normalno pogovarjati o spolnosti kot o enem najglobljih človekovih doživljanj. Ali se sploh ne pogovarjamo, ali se pogovarjamo z napačnimi osebami, ali pa se pogovarjamo na napačen način. Večina odraslih je s strani doma dobila zelo pomanjkljive in izkrivljene podobe o telesu in spolnosti. In česar nismo prejeli, težko damo naprej, če se zavestno ne odločimo in se načrtno ne potrudimo preseči tovrstne dediščine. 

Visoka cena molčanja

Z majhnimi otroki še nekako gre, čeprav so starši neredko že tam v zadregi. Pogovoriti se z odraščajočim otrokom, ki »tehnikalije« sicer pozna, pa je čisto druga pesem. Sploh o kakšni delikatni temi, kot je denimo predzakonska čistost. Mnogo staršev pred tem prime panika. Po eni strani svojega odraščajočega otroka še vedno vidijo kot otročička, ki Če starš spoštljivo pove svoje mnenje, še ne pomeni, da se vtika.ga je treba varovati in opozarjati na kup stvari, po drugi strani pa s strahom, da ne bi izpadli preveč tečni starši, stojijo tiho ob strani, ko bi bil čas za jasno besedo. Mnoge poznam, ki lastnemu doraslemu otroku ne upajo povedati svojega mnenja o skupnih počitnicah s fantom ali dekletom ali o skupnem najemu študentske sobice. Mnogokrat prevaga navidezna »praktičnost« odločitve, ki spretno prekrije velikansko ceno, ki jo je na koncu vsem udeleženim treba vseeno plačati. 

Ja, res je, otroci bodo svoje poteze vlekli sami. Smo pa še vedno dolžni, in to vnaprej, povedati jim, kaj prehitevanje na področju spolnosti prinaša s seboj. Povedati za vse boje, za vse nevarnosti in za vse za vedno izgubljene priložnosti. 

O lastni spolnosti še s svojim partnerjem pogosto težko govorimo, kaj šele, da bi jo obelodanili otrokom. In je niti ni treba. Iskren pogovor začinjen z drobcem osebnega pa lahko naredi čudeže. Če je kdo poklican, da otrokom pove resnico, smo to starši. Resnico o lepoti in resnico o stranpoteh. Izkušnje z obojim imamo vsi. 

Kaj pa vera?

Ne domišljam si, da lahko kdorkoli otroka vzgoji v verujočega kristjana. Lahko mu pomagamo samo do točke, ko se bo s svojo lastno osebno vero soočil sam. Vseeno pa ni vtikanje, če otroka povabimo na spoved, če mu jo predlagamo, če ga spomnimo, da je od študentskega zaslužka prav tudi kaj darovati, če ga vprašamo, ko gre s prijatelji v nedeljo v hribe, kako načrtuje z mašo, če mu povemo, da zanj molimo ali mu ob težavah molitev priporočimo. Jaz se ne upeham otrokom nastavljati, podarjati, pošiljati ali predlagati dobrih člankov, podkastov, predavanj in knjig. Ne preverjam pa, kaj potem z njimi naredijo. Vsaj načrtno ne. Včasih v pogovoru le nanese beseda na kakšno temo, ob kateri mi zaigra srce. Ker vem, od kod je.

Starši, ne bojmo se svojih otrok. Zaupani smo nam v nego in skrb in varstvo in spremljanje na prvem delu njihove lastne poti. Če starš spoštljivo pove svoje mnenje, še ne pomeni, da se vtika. Pravzaprav se lahko pogosto veliko bolj usodno »vtakne«, če svojega mnenja ne pove. Ne glede na vrtenje otrokovih oči imajo naše besede namreč veliko težo. 

Nekega dne bodo otroci sami stopili naprej. Nam pa bo ostala samo še naloga ljubezni, molitve in blagoslavljanja. 

Delavnica za starše o spolni vzgoji

Zadeti pravi odgovor ob pravem času glede na otrokovo starost in to še v primernem trenutku, hkrati pa upoštevati vse dražljaje, ki jih otroci posrkajo iz okolice, je prava umetnost. Skupaj z avtorico tega članka bomo o tem govorili na delavnici za starše o spolni vzgoji, ki bo 16. januarja 2020  v Ljubljani.

Nanjo se prijavite na spodnji povezavi.

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid