Samostojen malček – uspeh ali škoda

Ponedeljek, 11. februar 2013, 5:09
Image
Samostojnost otroka
Starši in odrasli si pogosto želijo, da bi bil otrok čim prej samostojen. Toda pri tem gre pogosto za napačno pojmovanje vzgoje, po kateri je cilj in uspeh otrokovega razvoja ter vzgoje to, da nas otrok uboga in »ne moti« …

Škodljivo pojmovanje samostojnosti

Starši in odrasli si pogosto želijo, da bi bil otrok čim prej samostojen. Za njih bi to pomenilo, da bi se znal sam igrati, sam obleči, pihniti iz noska, se brez joka in protesta posloviti, ko zjutraj odhaja v vrtec, zvečer sam zaspati … Želijo si in pričakujejo, da jih otrok čim prej ne bo več potreboval ob sebi, da se bo že zaigral, poiskal stike z novimi ljudmi … Vendar je pojmovanje samostojnosti na ta način zmotno in malčkovi razvojni zrelosti neprimerno in škodljivo.

Nekateri starši si tako močno želijo otrokove samostojnosti, da se sploh ne morejo vživeti v otroka.To napačno pojmovanje ohranja staro prepričanje, da je cilj in uspeh otrokovega razvoja ter vzgoje to, da nas otrok uboga in »ne moti«. Po tej drži, naj se otrok ne bi pritoževal, zakaj mora hoditi v vrtec, zakaj bomo prišli ponj šele popoldan, zakaj mora zaspati sam, zakaj nas potrebuje pri igri …

Nezavedanje otrokovih razvojnih potreb

Starši se v svoji utrujenosti in prezasedenosti, pa tudi svoji ranjenosti iz otroštva, niti ne zavedajo, da s tem otroku in sebi delajo ogromno krivico. Na podlagi svojih izkušenj, prepričanj in tudi strahov, kaj bo sicer z otrokom ter ali bo na njih neprestano tako močno navezan, si želijo, da bi že enkrat razumel, da ne moremo biti ves čas ob njem in da nismo pripravljeni prenašati vedno iste stiske.

Tako močno si želijo otrokove samostojnosti in tako močno jih je strah tega, kako se bo otrok razvijal, če mu bodo prisluhnili, da se sploh ne morejo vživeti v otroka. Zaradi vsega tega ne opazijo otrokove stiske ob tem, ko jim prehitro spodnašajo varno zavetje.

Agonija na poti k čim zgodnejši samostojnosti jih pripelje celo tako daleč, da bi otroka najraje kar pahnili v »samostojnost«. Mislijo si, da je morda tako celo bolje, da se bo že znašel, ko ne bo imel druge izbire, nekaj časa bo protestiral, potem pa bo dojel, da ne more vedno tako izsiljevati. Pomirijo se z mislijo, da se bo tudi kasneje v življenju moral marsikdaj znajti nepripravljen, sam in v novih situacijah in da mu s tem hočejo le dobro. Mnogi namreč še vedno zmotno mislijo, da je otrok samostojen, če npr. ob osamosvajanju ne joka, in so na to celo ponosni. Otrokov morebitni jok jih namreč spravi v zadrego in nemoč, saj mislijo, da se jih predolgo in preveč oklepa ter neopravičeno dela kraval.

Prava samostojnost

V resnici pa je samostojnost nekaj čisto drugega. Je sposobnost otroka, da začuti, kaj mu je prav in všeč ter kaj mu ni. Samostojnost je v tem, da otrok prepozna svoj strah, stisko in negotovost ter jih ima možnosti izraziti. Ko ob starših čuti, da lahko vsa ta čutenja in občutja izrazi, in da ga bodo straši lahko razumeli, se lahko umiri. Ko se zaveda svojih potreb, občutkov in želja, in ko se za njih bori ter protestira, če le-te niso zadovoljene, je zares lahko samostojen.

Samostojnost otroka02

V primeru poslavljanja se to kaže kot protest, ob katerem se lahko od staršev primerno poslovi, kar je za predšolske otroke normalno. Odsotnost protesta nasprotno ne govori o samostojnosti, temveč vedno o tem, da ga v tej stiski nihče od odraslih ne razume, ne čuti in se nanjo ne odzove rahločutno. Otrok, ki ne joka in se osamosvajanju ne upira, ni samostojen, le o stiski ne govori več. Lahko bi rekli, da je obupal nad tem, da se bo nanj nekdo sočutno odzval. Če pa svoja čutenja lahko izraža, in ga starši pri tem čutijo, se hitreje in bolj vedro vključi v skupino in je v njej lahko ustvarjalen in poln idej ter domislic z vrstniki.

Otrok, ki ne joka in se osamosvajanju ne upira, ni samostojen, le o stiski ne govori več.Ob zavedanju svojih potreb in želja ter starševskem posluhu zanje se lahko otrok v skupini polno razvija, pridobiva prijatelje in v času, ko staršev nima ob sebi, polno uživa. Ko pridejo ponj, pa jih je vesel.

Otroci si samostojnosti želijo

Zares samostojen je lahko le otrok, ki ima pravico izražati strahove, negotovost in protest, ter ima starše, ki njegovo stisko vzamejo resno ter mu pomagajo, da se razvija postopno in premaga vedno več strahu.

Otroci si želijo biti samostojni, zato jih tega ni potrebno posebej učiti. Od staršev potrebujejo le neomajno zagotavljanje varnosti in stika z njihovimi čutenji. To jim daje neskončne možnosti raziskovanja in idej za nove izzive, ki jih bodo reševali z veseljem in ponosom, ne pa z občutkom dolžnosti in zagrenjenosti.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem