Samopoškodovanje: Brazgotine, ki pripovedujejo zgodbo

Sreda, 17. december 2014, 22:40
Image
rezanje
Tabu tema, o kateri se še vedno premalo govori, marsikdo pa se ob poškodbah in brazgotinah rajši obrne stran, kot da bi povprašal, kakšna je zgodba za bolečino.

Kaj je samopoškodovanje?

Samopoškodovanje pomeni, da pozameznik namerno poškoduje samega sebe. Pri tem lahko uporabi ostre predmete, kot so npr. britvice, noži, s katerimi zareže v kožo in si zadane ureznine, lahko plitke ali tudi bolj globoke, nekateri posamezniki pa se praskajo do krvi, lahko se poškodujejo tudi s pomočjo ognja, npr. z vžigalnikom, ali pa se ščipajo, tepejo, si pogrizejo nohte do krvi, si zadajo modrice in druge rane. Med oblike samopoškodovanja pa, med drugim, spadata tudi puljenje las ter udarjanje z glavo ob steno.

S samopoškodovanjem oseba izraža hudo stisko, prežeto z obupanostjo in hrepenenjem po begu pred bolečimi občutji ter hudim stresom.Najpogostejša oblika samopoškodovanja je rezanje, navadno po rokah, včasih pa tudi po stegnih, ramenih ali hrbtu. Ne glede na to, na kakšen način oseba rani samo sebe, pa je skupni imenovalec vseh metod ta, da s samopoškodovanjem izraža hudo stisko, prežeto z obupanostjo in hrepenenjem po begu pred bolečimi občutji ter hudim stresom. In četudi nekatere študije navajajo, da se med samopoškodovanje uvrščajo vse oblike poškodb telesa, tudi npr. tetoviranje, prebadanje telesa in podobne oblike samoizražanja, krašenja telesa, pa moramo biti pri tem pozorni na namen in na občutke ob teh dejanjih.

V kolikor se oseba prebada ali tetovira zgolj z namenom zadajanja bolečine, ob tem pa se sooča z občutki gnusa do samega sebe, sramu, žalosti, strahu in obupa, tudi sovraštva do sebe, v tem primeru že lahko govorimo o obliki samopoškodovanja, pri katerem je v ozadju vedno globoko trpljenje. Vseeno pa je potrebno poudariti, da samopoškodovanje ni enako poskusom samomora, saj se posameznik, ki se poškoduje, ne želi ubiti. Kljub temu pa lahko pride do nenadne smrti, saj oseba med samopoškodovanjem zapade v nekakšen trans, kjer ne čuti več svojega telesa, tudi bolečina je zgolj zmerna, zato obstaja nevarnost hudih poškodb in prekomerne krvavitve.

Najstniška bolečina: pogosteje zarežejo dekleta

Čedalje več je otrok, ki se samopoškodujejo že v času pred puberteto, samopoškodovanje naj bi preraščalo v pravo socialno epidemijo, saj naj bi bilo med mladimi vse pogostejše.Kdo pa so osebe, ki tako zelo trpijo, da začasen občutek olajšanja najdejo zgolj v zadajanju ran? Pogosteje naj bi se poškodovale ženske kot moški, med najstniki pa po samopoškodovanju posegajo predvsem dekleta v starostni skupini 13-15 let, ki na ta način bežijo od potlačene jeze, občutkov manjvrednosti in strahu. Samopoškodovalci so največkrat hudo depresivni, tesnobni in čutijo, da ob sebi nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali in razkrili, kaj v resnici doživljajo. V trenutku, ko zarežejo v svoje telo, občutijo odrešenje, ki pa je le začasno, nekakšna kratkotrajna katarza. Vzrok za najstniško samopoškodovanje je vedno stiska, ta pa ima različne vzroke, povezane z raznoraznimi, težkimi občutji in žalostnimi zgodbami. Najstniško dekle, ali pa fant, se bodisi reže zato, ker se ne čuti sprejeto v svoji družini ali med vrstniki v šoli, ker se sooča z zasmehovanjem, žaljivkami ali pa ker je žrtev nasilja  čustvenega, fizičnega, spolnega ali kombinacije le teh, največkrat v družinskem okolju.

Najstniki, ki se samopoškodujejo, se pogosto čutijo osamljene, brez pravih prijateljev in zaveznikov. Strašljivi pa so podatki številnih raziskav, ki navajajo, da je čedalje več otrok, ki se samopoškodujejo že v času pred puberteto, samopoškodovanje pa naj bi preraščalo v pravo socialno epidemijo, saj naj bi bilo med mladimi vse pogostejše. Najstniki, ki ranijo same sebe, pa se razlikujejo, saj se nekateri, bolj sramežljivi, vase zaprti, poškodujejo na samem, zaprti v sobo, nekateri pa se celo združujejo v skupine, v katerih poteka skupinsko samopoškodovanje, ki pogosto izhaja iz obupne želje po pripadnosti.

reze2

Predsodki o samopoškodovanju

Glede samopoškodovanja obstajajo številni predsodki, npr. prepričanje, da so mladi, ki se samopoškodujejo, nasilni tudi do drugih, v resnici pa so ti adolescenti največkrat agresivni le do sebe. Pogosto je tudi prepričanje, da je samopoškodovanje zgolj oblika najstniškega izsiljevanja pozornosti, namerno upiranje staršem in avtoriteti. A kdorkoli se poškoduje, v sebi nosi breme težkih, neopisljivih občutkov, ne gre za to, da bi najstnik z rezanjem želel kogarkoli manipulirati. Še en pogost stereotip je, da če so rane plitke, neopazne, površinske, potem situacija ni tako resna, oziroma oseba sploh ne trpi tako zelo. Globina ran, oziroma kako hitro se te zacelijo ter to, ali ostanejo trajne brazgotine ali ne, v resnici nima nobene povezane  s tem, kako močno oseba trpi.

Kako prepoznati samopoškodovanje?

Kako pa sploh lahko prepoznamo samopoškodovanje, npr. pri najstnikih? Pogosto je skrivanje ranjenih okončin za zelo dolgimi rokavi in hlačnicami, še posebej, če je to ne glede na letni čas in priložnost, pozorni pa moramo biti tudi na naslednje znake: nepojasnjene rane ali brazgotine, na najdbo ostrih predmetov med posameznikovimi osebnimi stvarmi: npr. šestil, nožev, škarij, britvic ipd.

Tisti, ki se samopoškodujejo, imajo navado, da se zaklepajo v kopalnico ali sobo, nemalokrat so tudi razdražljivi in jezni, po drugi strani pa nedružabni, zelo sramežljivi in tihi.

Kako pomagati?

Samopoškodovanje je močno povezano z občutki krivde, sramote in gnusa do samega sebe, zato je potrebno k najstniku pristopiti previdno, predvsem pa ljubeče, s spoštovanjem in brez obtoževanja ter jeze. Osebo, za katero sumimo, da se samopoškoduje, lahko nežno povprašamo o tem, kako se počuti in kaj doživlja, izrazimo zanimanje ter skrb, pripravljenost za pomoč, vendar je pomembno to, da ne pokažemo gnusa, četudi gre za zelo hude, izrazite rane, ter obsojanja. Zelo koristno je tudi, če najstnika napotimo na psihoterapijo ali družinsko terapijo, k nekomu, kjer se bo počutil dovolj varno, da bo lahko spregovoril o svoji bolečini. V vsakem primeru pa moramo najstniku zagotoviti, da to ni njegova krivda, temveč da mu želimo pomagati, ne pa ga obsojati.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor