Samo mama?

Mica Škoberne
Ponedeljek, 15. april 2019, 19:03
Image
Pogosto me kdo sprašuje, kako se počutim kot mama, ki je po rojstvu četrtega otroka pred tremi leti ostala doma in je danes … samo mama.

Priznam, da si tega nikoli v mladosti nisem predstavljala. A pot do te odločitve in statusa je bila precej postopna (od drugega otroka dalje sem delala za skrajšan delovni čas in deloma od doma, po vsakem otroku še kako dodatno uro manj), tako da prehod ni bil nič kaj posebnega - zdi se kot nekakšen porodniški dopust, ki še kar traja. Vmesna obdobja so popestrile tudi selitve v tujino in nazaj, tako da daljšega obdobja rutine nikoli nisem zares doživela. Pa vendar; sedaj že imam vsaj občutek, kako je biti samo mama doma.

Po prvem otroku v službo za polni delovni čas

A odgovor nikoli ni preprost, vprašanje se namreč tudi meni kar pogosto zastavlja. So dnevi, ko sem to, kar sem, v blaženi sreči in v popolnem miru. In so dnevi, ko kljujejo vprašanja in mi gubajo čelo in ko me kaka misel ali izjava vznemiri. A v globini srca sem glede temeljne odločitve vendarle mirna. Še enkrat bi naredila enako.

Dobro se zavedam, da mora vsaka ženska in vsaka družina najti svojo pot in dobro vem, da smo si zelo različne. Po koncu porodniške po prvem otroku sem se vrnila v službo za polni delovni čas. Otroka sem s težkim srcem oddajala v varstvo za več kot 8 ur dnevno in vse v meni je vpilo, da to ni dobro in ni naravno, a sem te klice utišala z običajnimi ugovori: “Saj vsi tako delajo. Saj se otroci navadijo, saj so trpežni. Saj je zanj dobro poskrbljeno. Pa ne moreš kar ostati doma. Kaj boš pa počela? Kaj pa tvoji talenti? Kako bomo pa finančno?”

Po drugem otroku sem fleksibilno delala s skrajšanim delovnim časom

In tako smo krmarili do druge porodniške, ko me je ob misli na ponovno oddajo otroka v varstvo spet stiskalo pri srcu. Pa je prišla ponudba za delo s skrajšanim delovnikom, fleksibilnim urnikom in polovično od doma. Vse skupaj je sovpadlo z obdobjem, ko je imel tudi mož fleksibilno delovno situacijo in sva lahko otroka po izteku porodniške izmenjaje čuvala kar sama doma.

Občutek miru ob tem je bil nepopisen, čeprav je bilo večerno (in včasih že kar nočno) delo pogosto naporno. Še bolj naporno je takšno delo postalo po tretjem otroku … in v četrti nosečnosti. Čutila sem, da sem se izčrpala in da sem stalno razpeta med dve nalogi, od katerih nobene ne opravljam tako, kot bi si želela. In je bila odločitev, da po četrti porodniški ostanem vsaj za nekaj časa doma, povsem naravna in v olajšanje.   

In potem sem ostala doma ...

In sedaj sem tu. Samo mama doma. Včasih me kdo opomni, naj ne rečem “samo”, saj vendarle opravljam pomembno nalogo. Res je, mame vsekakor opravljamo pomembno nalogo (pa očetje tudi!). Ampak ob misli na vse mame, ki poleg svoje materinske vloge opravljajo še svojo službeno vlogo, se včasih počutim, kot da nosim samo polovico bremena.

Priznajmo si - služba danes žensko vsaj v očeh družbe bistveno definira. Ko se predstavljamo, ponavadi povemo, od kod smo in kaj smo po poklicu in morda še, koliko otrok imamo. Kdo torej sploh sem v očeh družbe, če se odrečem poklicnemu delu svoje identitete? Še posebej, ker sem se skozi celo svojo mladost formirala predvsem v smeri te druge, poklicne, identitete in tudi svojo vizijo gradila predvsem okrog nje.

Mirna na svoji poti

A tudi ta “samo” mama je mogoče razumeti na dva načina - kot da opravljam zgolj polovično delo (manj dela kot ostale ženske) ali pa, da sem s tem, ko sem samo mama, svojemu materinstvu dala več časa in prostora in ga razširila na več področij svojega življenja (in ne opravljam manj dela, le drugačno).

Čutila sem, da sem se izčrpala in da sem stalno razpeta med dve nalogi, od katerih nobene ne opravljam tako, kot bi si želela.Kadar pa ne dopustim tem mislim, da se razrastejo v meni, sem predvsem mirna. In zadovoljna ob svojem triletniku, ki je vse dni doma ob meni, ob 6-letniku, ki je dva dni na teden doma in tri dni v gozdnem vrtcu, ob 8-letniku, ki se en dan šola doma (ostale dni pa v neformalnem šolskem programu) in ob 10-letniku, ki se vsak dan po šoli lahko vrača v hišo, ki (skoraj) nikoli ni prazna.

Dobro se zavedam, da mora vsaka ženska in vsaka družina najti svojo pot in dobro vem, da smo si zelo različne. Mnoge prijateljice mi pravijo: “Jaz nikoli ne bi mogla biti samo doma. Zmešalo bi se mi.” In jim verjamem. Saj se tudi meni včasih malo. Včasih od naporov, včasih od osamljenosti, včasih pa tudi od sreče.

Vsaka mora poiskati svojo lastno pot materinstva

Vse te občutke sem skušala strniti v nekaj alinej. Morda bodo v pomoč še kakšni ženski v iskanju njej lastne poti skozi materinstvo.

Vesela sem, da sem mama doma …

  • Ker lahko vsak dan opazujem, kako raste in se razvija in odkriva svet moj najmlajši (v tem uživam).
  • Ker čutim, da v teh prvih (treh) letih še tako naravno spadava skupaj.
  • Ker so lahko tudi starejši kak dan doma in jih tako bolje spoznavam.
  • Ker lahko svojim otrokom razlagam svet (in ga ob tem spoznavam) in sem ob njih ustvarjalna.
  • Ker lahko pozdravim otroka, ko pride iz šole, in mu pokažem, da sem ga vesela (ker sem ga res).
  • Ker lahko grem na počasen sprehod z otrokom v njegovem tempu (in po vsakem robniku, s postankom ob vsaki žuželki in vsakem gradbišču) in lahko ob tem v miru poklepetam s sosedo na cesti ali s prodajalko v trgovini.
  • Ker lahko skupaj z najmlajšim včasih celo počivam, ko počiva on.
  • Ker lahko v miru skuham kosilo in opravim kako gospodinjsko delo.
  • Ker se lahko včasih odpravim dopoldne na izlet z otrokom (z avtobusom) ali grem na kak obisk malce dlje od doma.
  • Ker lahko živim vsaj dopoldneve malo bolj počasi (v svojem naravnem tempu), brez stalne naglice in hitenja.

Težko mi je biti mama doma ...

  • Ker včasih ob dopoldnevih pogrešam kakšnega odraslega sogovornika, družbo, sodelavce.
  • Ker včasih ob otroku/cih zelo malo naredim in sploh ne vem, kam je šel dan.
  • Ker vendarle ne morem sama razporejati svojega časa ali česa narediti čisto v miru (v službi sem lahko!).
  • Ker pri nas manjka dopoldanske družbe in aktivnosti za mame in otroke, ki niso v vrtcu.
  • Ker imam včasih občutek, da bi morala zato biti toliko boljša mama (pa nisem).
  • Ker imam včasih občutek, da drugi mislijo, da sem lena/neproduktivna/nesposobna/razvajena “gospa” ali da zapravljam svoje talente
  • Ker se včasih prestrašim, da moji možgani krnijo in da nikoli več ne bodo sposobni resnega dela.
  • Ker še nimam jasne vizije, kaj bom, ko otroci malce zrastejo.
  • Ker vem, da si vsaka mama tega ne more privoščiti (pa bi si vsaj nekatere želele in bi jim tako privoščila).

A ne glede na število alinej pod drugo točko, se tehtnica močno nagiba v smer veselja, tako da lahko mirno zaključim: “Lepo mi je biti samo mama doma.”

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem