Sam!

Torek, 11. september 2012, 5:40
Image
sam ac
"Sam, sam ..." zahteva dveletni vnuček, ko si želi sam obuti copate, kot vidi, da si jih odrasli obuvamo sami. "Sam, sam ..." vpije, ko hoče sam "pošraufati" kolo, tako kot vidi očeta.

"Sam" je ena od njegovih bolj pogostih besed. Neverjetno, kakšno željo kaže, da bi delo, ki ga na videz še ne zna opraviti samostojno, opravil sam. Odrasli pa skoraj tekmujemo, da mu "samo-stojnost" – pri dveh letih je samostojnost "le" v tem, da si sam obuje copate – onemogočamo in mu stalno nekaj "pomagamo". Tako namreč, da opravimo delo namesto njega. Videti je, kot da je v človeka položeno, da že od malega pridobiva nova znanja in spretnosti, da si želi pridobiti samostojnost. Odrasli pa, kot da ga pri tem oviramo in mu nekaj, kar je naravno, preprečujemo. Že pri dveh letih!

Skrb za otrokovo nesamostojnost se začne v otroštvu …

V človeka je položeno, da že od malega pridobiva nova znanja in spretnosti, da si želi pridobiti samostojnost. Odrasli pa, kot da ga pri tem oviramo in mu nekaj, kar je naravno, preprečujemo.S tem nadaljujemo skozi otroštvo ... Spomnim se primera, ki se mi zdi prav boleče ilustrativen. Nekoč sem v bolnišnici spremljal obnašanje mame, ki je prišla po sina, ker so ga odpustili iz bolnišnice. Fant je bil v zgodnjih najstniških letih. Mama ga je oblekla, ga tudi počesala in ko si je ubogi otrok poskusil sam popraviti nogavice, ga je nežno udarila po roki in zažvrgolela: "Zakaj pa imaš mamo?".

Nesamostojnost podpira tudi šolski sistem. Starši morajo biti vsakodnevno aktivno vključeni v domače naloge, v brskanje po zvezkih. Mame – in tudi očetje, da ne bo pomote – namesto otrok delajo celo projektne naloge. Brskajo po internetu, iščejo ilustracije, lepijo plakate … Učitelji take naloge tudi dobro ocenijo, četudi se na daleč vidi, da niso plod samostojnega dela otroka. Naloge, kjer je opaziti, da starši niso imeli prstov vmes, so ocenjene slabše. Zame - narobe svet!  

… se potegne v najstniška leta in …

Skrb za nesamostojnost svojih otrok starši gojimo tudi globoko v najstniška leta, ko na primer vpisujemo otroke v srednjo šolo. Ste že kdaj slišali starše, kako se pogovarjajo med seboj: "Kam ste se pa vi vpisali?". Kot, da se starši kam vpisujejo! Pa saj pravzaprav v resnici se vpisujejo. Namesto petnajstletnika se najprej odločijo, na katero šolo bo hodil. Ker on ne ve, kaj je zanj dobro! Namesto najstnika tudi izvedejo simbolni akt vpisa. Kot, da najstnik ne ve, kako mu je ime, kdaj se je rodil, kako je ime očetu in materi … Prav ne privoščijo najstniku (ki bi tako rad bil odrasel) nekaj samostojnosti.

Aha, za poskrbeti za streho nad glavo na morju je še otrok, za imeti punco – in vse, kar gre zraven, je pa že zelo odrasel.Potem pa naš mladenič odraste, ga mama vpiše na faks in se – če strokovno še zmore – z njim uči. Med počitnicami naš mladenič želi s punco na morje, pa se skrbni očka vrže v internetno iskanje primernega apartmaja, se dogovori z lastnikom o vseh podrobnostih in seveda tudi plača. Ker se ubogi otrok še ne znajde dobro. Aha, za poskrbeti za streho nad glavo na morju je še otrok, za imeti punco – in vse, kar gre zraven, je pa že zelo odrasel.

… se lahko prižene do skrajnosti.

Poznam možakarja, Nemca, starega okoli 60 let, ki je vpričo mene iz Poljske (tam sva bila skupaj kot svetovalca) po telefonu "rihtal" stanovanje v Frankfurtu – svojemu 26 let staremu sinu. On še ne zna, je bil izgovor kolega. In tudi nikoli ne bo znal, če mu boš "zanašal rit", je bil moj odgovor.

Tako se nesamostojnost potegne v trideseta, štirideseta, … in tudi naprej. Skrb za nesamostojnost se da seveda prignati tudi do skrajnosti. Poznam možakarja, ki je star malo čez petdeset, pa mu mama še vedno kuha, pere, … in tudi umiva lase.

Dr. Karl Gržan: "Kar more, mora!" 

Dal sem ti talent, torej zmoreš, zato stori – pri tem se učiš in si vedno boljši, a če ti še ne gre: "Ne boj se, s teboj sem".Dr. Karl Gržan je na enem svojih predavanj za starše takole pribil: "Kar otrok more, mora." Kar otrok more – v smislu zmore, to tudi mora narediti. In za presojo, kaj otrok v katerem obdobju zmore, smo odgovorni starši. Pa tudi za to smo odgovorni, da kar zmore, tudi zares mora narediti.

To, pravi Gržan, smiselno izhaja iz tako imenovane božje pedagogike: Dal sem ti talent, torej zmoreš, zato stori – pri tem se učiš in si vedno boljši, a če ti še ne gre: "Ne boj se, s teboj sem". Je to tako težko razumeti?

Foto: Aleš Čerin

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.