Rodila sem doma

Uredništvo iskreni.net
Sobota, 17. avgust 2013, 5:00
Image
Lilia6MS
Ni lepšega in bolj magičnega trenutka kot je ta, da sama rodiš in v roke ujameš svojega otroka! Takšno izkušnjo privoščim vsaki mami.

(Foto: Maja Šivec)

Če bi me kdo še na začetku te nosečnosti vprašal, kaj mislim o porodu doma, bi mu jasno zatrdila, da je ženska, ki načrtno rodi doma, skrajno neodgovorna in se igra s svojim ter otrokovim življenjem. Pa vendar sem se odločila roditi doma. Od kje tako drastična odločitev?

Ko sem po internetu brskala za podatki, kako preprečiti rezanje presredka in raztrganine, kako omiliti bolečino ob porodu, sem naletela na članke o drugačnih porodih. Začela sem raziskovati in dobila popolnoma novo sliko o porodu. Takrat sem dobila prvi preblisk o porodu doma. Zbirala sem še več informacij, kontaktirala babice …, dokler se nisem v zadnjem mesecu nosečnosti trdno odločila: Roditi želim doma.

1 dan po PDP (Foto: Maja Šivec)

S svojo željo sem previdno seznanila najbližje, prijatelje in celo osebno ginekologinjo. Naletela sem na različne odzive, od skrajnega neodobravanja do veselja in podpore. Odločilno pa je bilo, ko je moj mož ”stopil na mojo stran” in me res 100% podprl v odločitvi. Brezpogojna podpora in odobravanje od osebe, ki bo prisotna ob porodu, je bil še tisti zadnji neizklesan delček, ki bi mi lahko preprečil tako magičen dogodek, kot je neasistiran porod doma.

V nedeljo, šesti dan po PDP, me je zbudilo "črvičenje". Skočila sem pod tuš, kjer sem pod nogami opazila manjše krvne strdke. Panika! Prvi moment sem se zelo prestrašila. Skoraj vso nosečnost sem s strahom spremljala, če bom kaj zakrvavela in glej, tukaj je ta neželena krvavitev. »Aja, morda pa bom danes rodila, pa tisto črvičenje le ni črvičenje. Potem je ta majhna krvavitev normalna,« se pomirim in povem dragemu, kakšna je situacija. Ker pa sem se krvavitve tako ustrašila, si rečem: "Strah, adrenalin, fino, pa sem si podaljšala porod za kakšni dve urici."

Lili 1 uro po porodu

Popadki so bili čisto neredni. Dopoldan sem stanovanje pripravila za porod, opoldne sem še sesala in pospravila stanovanje. Čez cel dan sem redno hodila na stranišče, ker sem hotela, da sem "odspodaj" čim bolj sproščena in to sem lahko dosegala, če se imela mišice sproščene, kar pa je pomenilo, da sem bila redno na WCju. Ven na sprehod si nisem upala, ker nisem hotela, da bi mi slučajno odtekla voda med delavci, ki so že počasi pripravljali za festival.

Lili pri 3 mesecih

Roditi sem si želela čepe v kadi. A vedela sem, da pri porodu ne gre vedno čisto tako, kot si želiš in splaniraš. Čez opoldne so se popadki okrepili. Čez dan sem se nekajkrat sprostila v kadi in z lahkoto predihala vsak popadek. Če sem ležala, so bili popadki neprimerljivo bolj boleči, zato sem našla napol sedečo napol ležečo pozicijo. Z vsemi vzglavniki in odejami, ki jih premoremo, sem si naredila gnezdece v kotu med posteljo in steno. Pod rit sem si dala cel kup brisač, če bi mi slučajno odtekla voda in se pričela sproščat. Samodejno sem padla v meditativni trans, v katerem sem popadke zaznala kot 2-3 sekunde trajajoče bolečine, ki sem se je zavedala, vendar je nisem občutila. Pravo blaženo stanje. Ne vem, kaj bi pokazal CTG, ampak meni je bilo lepo. Ko sem prišla iz meditacije v "realni" svet, so bile bolečine spet moje in sem jih še kako občutila. Pozno popoldan sem se pričela jokat, da se ne grem več. Jok je trajal celih 15 sekund. :)

Zvečer sem bila že precej utrujena. Ura je bila nekje okrog 21h, ko sem bila spet v kadi in sem bila prepričana, da bom kmalu rodila. Toda nič od tega. Okrog 22.30 se "prebudim" iz meditacije. Popadki so močni, a še vedno nimam občutka, da bi bili lepo periodični, voda mi tudi še ni odtekla. Mož me je večkrat povprašal, kako se počutim in kaj mi govori moje telo. S tem me je lepo vodil skozi porodno obdobje, da sem prisluhnila svojemu telesu, tudi če sem na to pozabila. Tudi tokrat me vpraša, kako se počutim, kako gre. Odgovorim mu, da sem utrujena. Začneva se pogovarjati o tem, da gremo v porodnišnico. Tako se odločim, da prvič preverim, kako se časovno vrstijo popadki. Še vedno so neredni. Odločim se še, da si preverim stanje tam spodaj. Vse je mehko, na prstih pa mi je ostala rjavkasto krvava sluz. Pojma nisem imela, kaj to pomeni.

Lili stara 6 mesecev

Ura je bila že 23, ko se z možem odločiva, da grem v porodnišnico. Tako se oblečem, pripravim torbo in grem še na WC. Takrat se odločim, da grem še enkrat v kad. Opazim, da je otrok postal zelo nemiren. Popadek je nekam čuden. Gledava v trebuh kot norca, ker se je zelo dobro videlo, kako mala brca. Naenkrat se čuden popadek prelevi v potisnega. Roditi sem želela čepe, toda bilo je prepozno. Nisem se mogla upreti potiskanju, mož pa mi je potisnil kolena nazaj, kolikor je mogel. S tem mi je pomagal, da je bila porodna pot čim bolj ravna. Točno sem čutila, kako "potuje" ven. Takoj za prvim potisnim popadkom je sledil že drugi. Z roko poskusim, ali se glavica krona in občutim, da se glavica krona z ovojnico vred. Še preden dojamem, kaj se dogaja, je glavica že zunaj, rame tudi, instinktivno še preščipnem ovojnico in mala je že bila zunaj. Držim jo v rokah. V trenutku mož pogleda na uro (23.20), ugasne luč in me opozori na popkovnico. Uf, popkovnica je enkrat ovita okoli vratu. Odmotam in ji pomagam zadihat, mož pa predlaga, da pokliče rešilca. Pomirim ga, da je vse v redu. V dobrih 3 minutah je imela že lepo rožnato barvo. Uživamo v trenutku.

Med tem ko možu razlagam, kako naj prereže popkovino, začutim zbadajočo bolečino v bradavici. Moja komaj rojena dojenčica si je sama našla bradavico in začela sesat. S solzami sreče v očeh sem jo prvič podojila.

Lili se smeji (3 ure po porodu)

Urediva popkovino in kmalu porodim še posteljico. Medtem ko urejam Lili, mož pokliče rešilca. Ta ugotovi, da smo že vse naredili, in svetuje, da ker smo v bližini porodnišnice, naj se tja kar sami zapeljemo. Bila sem presrečna in zadovoljna.

In sedaj vsakič, ko slišim, da sem imela srečo, si rečem, ja, in ime ji je Lili.

Tukaj pa končam z zgodbo, ker prihod v porodnišnico in čas v njej želim čim prej pozabiti.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Sreda, 15. april 2009, 10:29

Hvala za izkušnjo. Moram priznati, da si sama česa takega ne bi upala, tako da vse pohvale za pogum.

Četrtek, 16. april 2009, 0:44

[size=medium][/size][color=aqua][/color][b][/bJoj vsa čast,to o meditaciji pa kar drži.Sem 26.januarja rodila 3. otroka,fantka in sem si z meditacijo zelo pomagala!!

Torek, 28. april 2009, 23:31

imela si sreco, da je slo vse v redu. lahko pa bi se zakompliciralo. ampak, to zdej ni pomembno. po drugi strani se mi pa zdi skrajno neodgovorno rodit na tak nacin, ce prej sploh ne ves kako porod poteka. da nisi vedla, da ko poci cep, da prihaja rjav sluz ven?!?!

Sreda, 29. april 2009, 2:36

Najprej sem mislila, da gre za žensko, ki je že večkrat rodila in porod obvlada v nulo. Na koncu ugotovim, da gre za prvorodko, ki povrh vsega ni imela pojma o poteku poroda, o možnih zapletih in še manj o tem, kako jih reševati. Za moje pojme totalno neodgovorno, predvsem do otroka. Porod pač ni zgolj in samo to, kakšen položaj si bo izvolila imeti porodnica, pač pa je v ospredju dobrobit otroka, njegovo zdravje, hvala Bogu, da osebje v porodnišnici gleda najprej na otroka, nato na mamo in njene želje.

Upam, da se ne zavedaš, kaj vse bi lahko šlo narobe, kaj pomenijo sekunde pri zapletih ob porodu - ker če se, pa si vseeno šla ob vsem pomanjkljivem znanju v to, potem dejansko nimam besed. Tvoji sreči ni ime Lili, pač pa neskončna Božja previdnost in milost, tisto čemur moj oče pravi, da Bog misli namesto tebe in poskrbi, da imaš sreče bistveno več, kot imaš pameti.

Sreda, 29. april 2009, 17:16

Srh me je spreletaval, ko sem brala to izkušnjo. Ko sem rodla prvega otroka, smo živeli v tujini, kjer je porod doma povsem običajna možnost, le da pride babica na dom. Babica te tudi spremlja v nosečnosti, zdravnik le na 2 pregledih ali, če se karkoli zaplete. Babica je tista, ki oceni, ali sploh lahko rodiš doma in če ne, potem te tudi usmeri, kamor meni, da je potrebno. Moj prvi porod je bil kot iz knjige. Od prvega popadka do iztiskalnih popadkov 8 ur, iztis v pol ure, brez raztrganine, brez šiva, brez anestetikov, rodila sem na žogi, 2 uri po porodu sem pokala od energije in silnih čustev. Po 48 urah v Porodnem centru sva s sinom odšla domov. Zato sem se v drugi nosečnosti odločila, da rodim doma, najbližji porodni center je itak manj kot 15 min z avtom stran. Porod se je začel brez kakrnšihkoli posebnosti, ampak po 6 urah je babica začela zaskrbljeno spremljati otrokov pulz, ki je občasno pešal, hkrati pa je odpiranje MV napredovalo precej počasneje kot pri prvem porodu. Skupaj sva se odločili, da počakava nadaljne 3 popadke in se glede na to odločiva za bolnišnico ali čakanje. Že po 2. popadku je bil na poti rešilec, otrokov utrip je padel po kritično mejo. Ekipa je prispela v manj kot 5 min, čez 10 min smo bili že na kliniki, ob sprejemu je bila hčerka še živa, preden so me uspeli pripraviti za nujni carski rez, je v meni umrla. Nadaljne podorbnosti bom prihranila, a roditi mrtvega otroka je nekaj najhujšega, kar te lahko doleti. Fizično in psihično. Ko je bila moja ljubljena deklica končno zunaj, smo razločno videli, da se ji je popkovina ovila pod pazduho in čez vrat. Vsak popadek in vsak njen gib jo je zategoval in v nekem trenutku je bil dotok kisika prekinjen. Srček se je ustavil. Za vedno. Če bi bila rojevala na kliniki, bi mojo Beo rešili s takojšnim CR v sili. 10 min prevoza in 15 min čakanja, kaj bo pokazal naslednji popadek, je bilo odločno preveč.

Nikoli si ne bom odpustila, da sem zaradi lastne želje, roditi v gnezdecu, roditi po svoji glavi in predstavi, izgubila svojo hčerko. Nikoli. Ne pomaga, da za ta zaplet ni bilo nobene indikacije, da ga ni nič napovedovalo, da ga tudi babica ni slutila, da se je zgodil v nekaj minutah - nič od tega ne pomaga. Bi pa pomagalo, če bi rodila na kliniki. Vse življenje živim in bom živela s to zavestjo.

Po tej izkušnji imam še 2 otroka, enega sem rodila v Sloveniji, drugega prej v Nemčiji. Noben od teh dveh porodov ni bil porod izključno po moji želji, pri obeh bi si želela kaj drugače, ampak oba poroda sta mi dala [b]ŽIVA [/b]otroka. Na 3. porodu so se prav tako pojavili zapleti, a smo jih rešili, otrok nima težav, sama sem bila prerezana, zadnji porod pa je spet minil brez šivov in tudi osebje ljubljanske porodnišnice se je prilagodilo mojim željam po svojih močeh. Naj vam bo moja izkušnja v svarilo, da ni vedno sreča tisto, kar skompenzira našo nepremišljenost in da predrznost in objestnost še zdaleč ni enako pogumu!

Sreda, 29. april 2009, 17:19

Vsak popadek in vsak njen gib jo je zategoval in v nekem trenutku je bil dotok kisika prekinjen. Srček se je ustavil. Za vedno. Če bi bila rojevala na kliniki, bi mojo Beo rešili s takojšnim CR v sili. 10 min prevoza in 15 min čakanja, kaj bo pokazal naslednji popadek, je bilo odločno preveč.

Nikoli si ne bom odpustila, da sem zaradi lastne želje, roditi v gnezdecu, roditi po svoji glavi in predstavi, izgubila svojo hčerko. Nikoli. Ne pomaga, da za ta zaplet ni bilo nobene indikacije, da ga ni nič napovedovalo, da ga tudi babica ni slutila, da se je zgodil v nekaj minutah - nič od tega ne pomaga. Bi pa pomagalo, če bi rodila na kliniki. Vse življenje živim in bom živela s to zavestjo.

Po tej izkušnji imam še 2 otroka, enega sem rodila v Sloveniji, drugega prej v Nemčiji. Noben od teh dveh porodov ni bil porod izključno po moji želji, pri obeh bi si želela kaj drugače, ampak oba poroda sta mi dala [b]ŽIVA [/b]otroka. Na 3. porodu so se prav tako pojavili zapleti, a smo jih rešili, otrok nima težav, sama sem bila prerezana, zadnji porod pa je spet minil brez šivov in tudi osebje ljubljanske porodnišnice se je prilagodilo mojim željam po svojih močeh. Naj vam bo moja izkušnja v svarilo, da ni vedno sreča tisto, kar skompenzira našo nepremišljenost in da predrznost in objestnost še zdaleč ni enako pogumu!

Četrtek, 30. april 2009, 0:36

In reply to by Grenka izkušnja (not verified)

Grenka izkušnja, moje iskreno sožalje.

Nekaj podobnega sem imela v mislih, kot si na žalost izkusila sama. Pri meni je na prvem porodu prišlo do komplikacij in mojega zlatega sinčka je rešilo edino to, da sem bila v porodnišnici, okoli mene pa ekipa strokovnjakov, ki so bliskovito ukrepali. Kljub temu niso mogli preprečiti vseh posledic, sprva smo bili soočeni z diagnozo lažja cerebralna paraliza, po letih terapij in trdega dela se stanje ves čas izboljšuje in upamo, da bo letos iz CB postala le še MCD. Sin je dohitel vrstnike na vseh področjih, nikoli pa ne bo povsem brez težav in omejitev.

Ampak v primerjavi s tvojo izkušnjo je moja neznatna. Še enkrat iskreno sožalje in prepričana sem, da hčerkica ve, da si jo in jo še vedno ljubiš iz vsega srca. Vse dobro!

Torek, 3. november 2009, 10:56

In reply to by Grenka izkušnja (not verified)

Tudi v porodnišnicah otroci umirajo (ali mamice). Žal.
[url]http://24ur.com/novice/slovenija/tragicen-petek-v-porodnisnici.html[/url]

Velikokrat pa sploh prikrijejo, da je otrok umrl zaradi njihove napake. Žal poznam tak primer, ko jih je mamica med porodom opozarjala, da se je otrok zataknil (to ni bil njen prvi porod), da ne gre naprej, pa niso ukrepali. Končalo se je s tem, da se je otrok zadušil, kar pa nočejo priznati, ampak iščejo vse mogoče izgovore. Pa to se je zgodilo v ljubljanski porodnišnici.

Anonymous
Torek, 10. november 2009, 0:22

In reply to by Grenka izkušnja (not verified)

(grenka izkušnja) Tako me je stisnilo pri srcu ob branju tvojega odgovora. Vem kako ti je, tudi sama sem rodila mrtvo hčerkico na koncu nosečnosti namesto, da sem skakala od veselja sem si želela umreti!

Ko sem brala to zgodbo sem kar zajokala! Ne morem verjeti, da se nekdo kjub temu, da se na internetu in povsod piše, govori kaj gre lahko narobe nekdo odloči roditi doma sam z možem. Povrhu vsega pa prvič rojeva in je na tem področju laik, nima znanja o prvi pomoči,...
Bodite veseli, da imate zdravo hčerkico, upam da se zavedata kakšno srečo sta imela. Hvala bogu, da sta v redu!!!

Ponedeljek, 28. september 2009, 15:00

ei res si zaslužiš velike čestitke za kej takega!!jaz si nebi upala res e kaj takega naredit:)
še 1x čestitam

Šmarjeta 15, 3211 Škofja vas
Petek, 30. oktober 2009, 20:11

Vsaka čast! Občudujem tvoj pogum in partnerjevo pomoč pri porodu doma. Sama imam tudi tako željo, čeprav še nisem noseča, sem pa rodila že enega otroka v porodnišnici v eni uri. Tako, da mislim, da ne bi bilo kakih težav. Resno razmišljam o porodu doma.
LP od Karmen

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem