»Priznati, da smo doživeli spontani splav, je še vedno tabu.«

Mojca Koren Lapajne
Ponedeljek, 18. marec 2019, 5:30
Image
Kadar pogovor nanese na temo spontanega splava, se ljudje pogosto počutimo nelagodno. Ne vemo, kaj bi rekli in koliko sploh govorili. Kdor ima za seboj to izkušnjo se bori z vrsto čustev in občutij, hkrati pa je sogovornik brez izkušnje prav tako izgubljen v tem, kako biti v pomoč.

Ravno to je eden ključnih razlogov, da se je Rachel Lewis odločila javno in pogosto govoriti o svoji izkušnji kar petih spontanih splavov. Želi, da se o tem govori. Želi izbrisati nelagodje, občutke sramu in nesposobnosti. Želi, da to preneha biti tabu tema.

»Seveda obtožujemo sebe, nekoga ali nekaj je pač treba obtožiti.«Poudarja, da je bil čisto vsak spontani splav zase boleča in srce parajoča izkušnja tako zanjo kot za vso družino. Povrh intenzivnega žalovanja in notranjih bojev, ki jih je čutila, pa se je morala soočati še z mešanico občutkov nerodnosti in sramu in hkrati s pričakovanjem okolice, da se mora čim prej pobrati in premakniti dalje. Poleg tega je spoznala, da se spontani splav pogosto povezuje z iskanjem »krivca«, da je do tega sploh prišlo. Pravi, da se ji je skoraj zmešalo od tega, da je poskušala ugotoviti, kaj je naredila narobe.

"Seveda obtožujemo sebe, nekoga ali nekaj je pač treba obtožiti," pojasnjuje Rachel. "Moje telo je imelo eno samo delo – obdržati to dete pri življenju!"

Spontanega splava se v naši kulturi namreč držijo mnoge stigme, toda mnoge izmed njih so zgolj »dejstva«, ki so močno ukoreninjena med ljudmi in se brez dokazov prenašajo iz roda v rod. Tako se mnoge ženske s to izkušnjo sprašujejo marsikaj: Je bila morda kriva telovadba? Stresen dan v službi? Rachel pravi, da je ob enem izmed splavov pomislila celo na to, da gotovo ni popila dovolj vode.

V svoji zgodbi tako pogosto izpostavlja in poudarja dejstva, s katerimi širšo javnost ozavešča dr. Zev Williams. Slednji je namreč vodja programa za zgodnje in ponavljajoče se izgube nosečnosti na univerzi Albert Einstein College of Medicine v New Yorku.

»Absolutno ničesar ni, kar bi lahko mama ali celo zdravniško osebje naredili, da bi rešili to nosečnost.«Med drugim dr. Williams izpostavlja: “Zgodovinsko gledano, je medicinska stroka nenamerno igrala pomembno vlogo v tem, da imamo danes toliko predsodkov o spontanem splavu. Tako se je do danes ohranil nasvet, naj ženska za nosečnost prve tri mesece nikomur ne pove. To se svetuje z (dobrim) namenom, da se ji ne bo treba spopadati z vprašanji o spontanem splavu, če se ji zgodi."

Rachel Lewis želi poudariti, da bi moral postati občutek sramu ob splavu že zdavnaj zastarel, kajti gre za tako rekoč najpogostejšo komplikacijo v nosečnosti. Visok odstotek spontanih splavov v zgodnji nosečnosti pravzaprav ni slaba stvar, saj telo le opravlja svoje delo in to dobro.

V tistih prvih nekaj tednih nosečnosti namreč telo oceni zarodek, če je sposoben preživetja; če ni, bo telo naravno končalo nosečnost. Velika večina spontanih splavov je tako posledica kromosomskih nepravilnosti in Williams na tem mestu poudarja: "Absolutno ničesar ni, kar bi lahko mama ali celo zdravniško osebje naredili, da bi rešili to nosečnost."

Spontani splav ne pomeni, da je odpovedalo vaše telo. Ali vi sami.

Zakaj je torej tako nerodno odprto govoriti o splavu na delovnem mestu? Zakaj se nosečnicam svetuje, naj skrivnost nosečnosti obdržijo zase »za vsak slučaj«, dokler niso prepričane, da bo speljana do konca? Zakaj ni spontani splav bolj zastopana tema, ko se govori o spolnosti in zdravju? Kajti če bi bili na tem področju bolje opremljeni z informacijami, bi se lažje soočali tako z osebno izkušnjo spontanega splava kot z nudenjem boljše podpore ženskam, ki gredo skozi to izkušnjo.

Poznavanje dejstev, da krivda ni naša, lahko veliko pripomore k zmanjšanju bolečine."Ob mojem rutinskem ginekološkem pregledu me ne bi moglo nič pripraviti na žalovanje, strah in depresijo, skratka na nič od tega, kar je v naslednjih mesecih sledilo. Spontani splav je strašljiv, od tebe zahteva več, kot lahko preneseš, zlomi ti srce – da ne omenjam tega, da je izredno fizično boleč. Zavedanje, da se naši ginekologi s tem pogosto srečujejo, nas ne zavaruje pred tem, da občutimo vso grobost bolečine in žalovanja. A poznavanje dejstev, da krivda ni naša in možnost, da o tem lahko odprto govorimo, lahko veliko pripomoreta k zmanjšanju bolečine."

Rachel na svoji strani The Lewis note piše o svoji izkušnji spontanih splavov, o nosečnosti po takšni izkušnji ter o odnosih, ki se v takšnih okoliščinah spremenijo. Njeno poslanstvo je ozaveščanje in predvsem zagotoviti olajšanje vsem, ki trpijo v tišini. Želi si temo spontanega splava privleči iz megle nejasnosti. "Priznati, da smo doživeli spontani splav, je še vedno tabu. Skrivnostnost in občutek sramu ob tej izkušnji močno prikrajšata tako žensko kot moškega za podporo, ki jo obupno potrebujeta v tej situaciji."

Vir: www.upworthy.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.