Primarna socializacija ali zakaj moji otroci ne hodijo v vrtec

Gita Mateja de Laat
Četrtek, 29. oktober 2015, 5:45
Image
primarna socializacija1
Včasih se mi zdi, da sem prav obsedena s primarno socializacijo. Berem o njej in razlagam o njenem pomenu, kadarkoli se mi ponudi priložnost. In si neznansko želim, da bi jo kot družba začeli bolj upoštevati.

Prva leta življenja: družina ali vrstniki?

Na podlagi lastnih izkušenj lahko rečem, da se v prvih letih življenja razvija otrokova čustvena narava, ki določa njegovo kasnejšo samopodobo in zaupanje v življenje, pa tudi kako dobro se bo spopadal z življenjskimi izzivi.

Družina oziroma kvaliteta odnosov v družini pri tem igra ključno vlogo. Žal pa današnja družba to pogosto zanemarja, ko največji pomen pripisuje odnosom, ki jih otrok spleta z vrstniki.

Preko pogovorov z mnogimi starši sem prišla do zaključka, da mnogi izmed njih svoje otroke prepuščajo vrtcem ravno zato, ker bi otrokom radi omogočali čim več stika z vrstniki. Verjamejo, da se bo otrok v njihovi družbi, preko interakcije z njimi, naučil socialnih veščin. A stvar ni tako preprosta.

Znanost si o razvoju identitete v vrtcu ni edina

V okviru doktorskega študija smer Edukacijske vede na Pedagoški fakulteti v Kopru sem se zelo poglabljala v procese socializacije. Ugotovila sem, da omenjeno prepričanje temelji na sicer splošno sprejeti ideji, da človek izgrajuje svojo identiteto preko socialnih stikov – otrok torej preko stikov z vrstniki gradi svojo identiteto.

To zagotovo drži, vendar razvoj identitete poteka po določenih stopnjah in vsaka stopnja zahteva določene pogoje, da razvoj identitete optimalno poteka. Zato se je modro vprašati, kdaj je otrok pripravljen na proces izgradnje svoje identitete na način, kot ga omogoča vrtec. Tu si znanost ni edina.

V Sloveniji zelo prevladuje smer, ki trdi, da so stiki z vrstniki v zgodnji dobi bistvenega pomena za otrokov razvoj.

V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, strateškem dokumentu za sistem vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, tako denimo piše, da je obiskovanje vrtca za otroke zelo koristno na vseh področjih.

Bela knjiga tudi trdi, da »da vključenost otroka v vrtec sama po sebi nima negativnega učinka na nobeno od preučevanih področij otrokovega razvoja (npr. govorni, socialni, čustveni razvoj) …« Tako naj bi pokazale tudi znanstvene raziskave, na katere se sklicuje Bela knjiga.

Otroci, ki ostanejo v domačem varstvu, so pozneje čustveno stabilnejši

Ker se sama s tem področjem študijsko ukvarjam, vedno preverim dane informacije, zato sem poiskala raziskave, na katere se naslanjajo pisci Bele knjige, in ugotovila, da je napisano v Beli knjigi resnično. A kaj, ko sem naslednji trenutek našla raziskave, ki so dajale malce drugačno sliko glede obiskovanja vrtca najmlajših.*

Res je, da so v prvih razredih šole otroci, ki so obiskovali vrtec, kognitivno in socialno spretnejši od sovrstnikov, ki vrtca niso obiskovali.

A raziskave so ugotovile tudi, da so otroci, ki so predšolska leta preživljali v domačem varstvu, pozneje, v šolski dobi, čustveno stabilnejši. Tudi v razvoju kognitivnih sposobnosti zelo hitro dohitijo svoje vrstnike, ki so obiskovali vrtec.

Ko sem »seštela« rezultate pregledanih raziskav, sem prišla do naslednjega sklepa: Otroci, ki v predšolski dobi ostanejo v domačem varstvu so pravzaprav na boljšem. Ob vključitvi v šolo res v kognitivnem smislu nekoliko zaostajajo za tistimi, ki so obiskovali vrtec.

A na dolgi rok so vendarle na boljšem: so čustveno stabilnejši, v kognitivnem razvoju pa hitro dohitijo svoje vrstnike, ki so obiskovali vrtec.

Za varno čustveno navezanost morajo biti zadovoljene otrokove potrebe

Ponudilo se mi je naslednje logično vprašanje: »Zakaj so otroci, ki so svoja prva leta življenja preživljali v domačem varstvu, kasneje čustveno stabilnejši?« Odgovor na to vprašanje sem našla v teoriji navezanosti, ki govori o spletanju čustvenih vezi med ljudmi.

Spletanje čustvenih vezi se začne takoj po rojstvu otroka; večina mamic mi bo verjetno pritrdila, da je rojstvo otroka edinstvena, zelo čustvena izkušnja. Ta občutek radosti in veselja ob rojstvu otroka je prvi kamenček v mozaiku odnosa med nami in otrokom. Podlaga, na kateri bomo gradile naš odnos z njim.

Varna čustvena navezanost otroka na starše nastane takrat, ko so otrokove resnične potrebe zadovoljene, tako fizične kot čustvene. Predstavlja podlago, na kateri otrok razvija zaupanje v samega sebe, ki je nujno potrebno za njegovo ustvarjalno izražanje.

Poleg tega varna čustvena navezanost otroku daje tudi občutek varnosti, ki je nujno izhodišče za postopno učenje meja znotraj različnih odnosov, katerim je otrok izpostavljen.


Primarna socializacija izven družine spremeni proces čustvenega navezovanja

Primarna socializacija naj bi torej potekala znotraj družine, a danes ni več tako, saj otroke že zelo zgodaj vključimo v vrtce.

Dr. Gordon Neufeld, kanadski razvojni psiholog v knjigi »Hold on to your kids« pravi, da s tem prekinemo dva pomembna procesa primarne socializacije:

  1. Proces navezovanja otroka na starše in druge skrbnike.
  2. Proces učenja družbeno sprejetih vzorcev obnašanja s posnemanjem odraslih.

Toda Neufeld dodaja, da je proces navezovanja na starše oziroma druge skrbnike sicer prekinjen, ni pa prekinjen sam proces navezovanja: ta se zdaj usmeri na vrstnike. Človek se namreč vedno naveže na tistega, s katerim preživi največ časa. Tako se otroci začnejo navezovati eden na drugega, saj večino časa preživijo eden z drugim.

Ker pa se otroci vedno učijo od tistih, na katere so navezani, se zdaj prekine tudi otrokovo učenje preko posnemanja odraslih: začnejo posnemati svoje vrstnike in se od njih učiti vzorcev obnašanja. Velikokrat slišim starše, ko se začudeno vprašajo: »Ja, od kod je pa to pobral-a?«

In če za domače varstvo ni možnosti?

Sama imam možnost obdržati otroke v domačem varstvu. Mnogi starši je pač nimajo. A zaradi tega še ni vse izgubljeno.

Vendar bi vsi starši, ki imajo otroke v vrtcu, morali dobro poznati procese čustvenega navezovanja, ki jih v vrtcu in med vrstniki doživljajo otroci.

To znanje lahko pomaga, da svojih otrok ne izpostavljajo nezdravemu čustvenemu navezovanju, kadar to ni potrebno. Predvsem pa jih spodbuja, da bodo kar največ možnega časa in osebnih energij investirali v lasten odnos z otrokom.

 

* Glej:
- Neufeld, G. & Mate, G.: Hold on to Your Kids: Why Parents Need to Matter more than Peers, Ballantine Books, 2004.
- Shaffer, D.: Social and Personality Development, Wadsworth Publishing, 2004

Foto: montessoriguide.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid