Prihaja Miha

Petek, 28. junij 2019, 5:30
Image
Predstavljajte si, da vas vaša princeska, danes šolarka, pokliče po telefonu in napove: »Hej, ati, ta vikend pridem domov! Potrebujem malo oddiha, izpitno obdobje je naporno. Aja, pa še to! Ne pridem sama, z mano pride še Miha!« Z mešanimi občutki odložimo slušalko in začnemo kot dobri gostitelji pripravljati vse potrebno, da se bosta gosta počutila dobrodošlo. Komaj dočakamo našo punčko, za njo pa previdno vstopi ta Miha.

In Miha je – popolna kopija vas, očeta. Resda ne po postavi, leta nepozornosti in razvad so prinesla trebušček, lasje niso več tam, kjer so bili, a po značaju in gestah je Mihec vaša kopija. Ima enake lastnosti kot vi: tako dobre in – še pomembneje – tudi slabe. Najpomembnejše vprašanje pa je sledeče: bi se razveselili takega zeta? Bo vaše srce mirno, ko bo vikend minil in bo vaša lepotica odšla nazaj na študij z njim?

O vprašanju sem začel razmišljati med branjem knjige Najina ljubezen. Knjiga me je šele sedaj dosegla, čeprav je že dobrih 30 let na knjižnih policah. Presunila so me spoznanja, ki sem jih doživel, osupnili dogodki in značaj moje primarne družine in navdušilo spoznanje, da se vse da pojasniti.

Vsega so krivi stari možgani

A ni prav neverjetno, da izmed vseh ljudi, ki jih srečamo v življenju, na stotine, tisoče, našo pozornost in zanimanje pritegne zgolj peščica njih? Izmed te male množice ljudi jih je nekaj, v katere se zaljubimo. Najbrž smo se vsi v življenju zaljubili trikrat, štirikrat, mogoče večkrat. Stanja zaljubljenosti ne moremo kontrolirati, nimamo nadzora nad tem čustvom, za kar naj bi bila kriva naša podzavest, naši stari možgani. Poljudno razloženogre za del možganov, ki skrbi za naše samodejne reakcije in delovanje. Večine njihovih opravil se ne zavedamo.

Stari možgani črpajo podatke iz predelanih podob, simbolov in misli. Njihova posebna značilnost je, da nimajo nobenega občutka za čas. Če razumemo to pomembno posebnost svoje podzavesti, nam bo v pomoč, kadar bomo imeli v zakonu občutke, ki po svoji moči daleč presegajo pomen dogodka, ki ga je sprožil.

Obveljali bodo naši standardi

Naši stari možgani, ujeti v večni zdaj, poskušajo poustvarjati okolje našega otroštva. Iščejo nekoga, ki ima posebej izražene karakterne lastnosti oseb, ki so nas negovale v otroštvu. Pa tega ne počnejo iz navade ali slepe prisile, temveč zaradi neznosne potrebe po tem, da bi zacelili otroške rane.  

Postavimo standarde medsebojnih odnosov na visoko raven, kajti po tej višini bodo segali naši otroci. Zaljubljamo se zato, ker naši stari možgani ne razločujejo med partnerjem in našimi starši! Naši stari možgani verjamejo, da smo končno našli idealnega kandidata, ki bo popravil psihično in čustveno škodo, ki smo jo utrpeli v otroštvu.

Zakon ali partnerstvo ni trdno zakoličena zveza med dvema, ki se ne bi mogla spreminjati in razvijati. Je psihološko in duhovno popotovanje, ki se začne z vznemirljivo medsebojno privlačnostjo, potem vodi skozi trnovo pot odkrivanja samega sebe in partnerja in se končuje v tesni, ljubeči in trajni zvezi. Sreča nima nič s tem, če bomo prišli do konca popotovanja, pač pa naša pripravljenost za odkrivanje skritih kotičkov lastne osebnosti.

Naši otroci drugačnih odnosov, kot jih živimo mi, ne poznajo. Zelo verjetno je, da bodo našli nekoga, s katerim bodo nadaljevali s takšnim razmerjem. Postavimo standarde medsebojnih odnosov na visoko raven, kajti po tej višini bodo segali naši otroci.

Foto: indiatimes.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.