Preden sem postala mama, sem mislila da …

Eva Strajnar
Ponedeljek, 10. december 2018, 5:30
Image
Ko gledam nazaj, se mi zdi včasih prav ljubko, mnogokrat pa povsem naivno, kako sem imela v mladosti »izoblikovano« predstavo o tem, kaj pomeni biti mama. A čeprav teorija na papirju prenese vse, je praksa pogosto drugačna. Materinstvo je živ dokaz za to.

Mislila sem, da je dojenje nekaj povsem naravnega in preprostega

Saj veste – priklopiš, popije, odklopiš. Nekaj tako naravnega gotovo ne more biti drugače kot preprosto. Saj so nam na šoli za starše povedali, da lahko pride do »kratkih stikov«, a pri meni gotovo ne bo tako, sem si mislila.

Pa je prišla moja prva deklica. Takoj sem jo pristavila, da bo popila prvo mleko. Brez težav, mala je imela sesalni refleks za deset malčkov. No, začetek je bil dober. Po pričakovanjih. A kaj kmalu se je zgodba obrnila v nepričakovano smer. Kdaj bo prišlo mleko, mala joka nepretrgoma? Ponujajo mi flaško, jaz želim dojiti. Soseda v sobi ima fantka, ki je zaspanček in noče piti. Spet druga naval mleka tako močan, da je dobila mastitis. Postajam živčna. Ali lahko kdo v sobi, prosim, pije »ravno prav«?!

Kar mirno – vse bo v redu. Vaš otrok je ravno takšen kot mora biti.

Prigoda se je nadaljevala in konec ni takšen, kot sem si ga zamislila, preden sem rodila. Za v  prihodnje pa sem vedela – kljub naravnosti dojenja, je to cela umetnost. Vendar se ni potrebno bati; pri drugem otroku je bilo občutno lažje. Pri tretjem in četrtem pa končno tako domače kot sem pričakovala prvič.

Mislila sem, da otroke lahko »spravimo« v predalčke

Preden sem postala mama, sem si prebrala kar nekaj knjig. Različne teorije, različni načini in mnogo, mnogo napotkov. Predvsem pa ogromno mejnikov in informacij, kdaj mora tvoj otrok osvojiti določeno znanje ali velikost. Poznate besedo precentila? Veste, tisto, kamor mora otrok nujno spadati, ne v katerokoli, ampak ravno v petdeseto, drugače je gotovo nekaj povsem narobe!

Šest mesecev pa še ne sedi? Devet mesecev in že hodi? Pa ne, da ste ga postavljali na noge? Gospa, nekam suh je. Pod petdeseto precentilo. Kaj pa mu dajete jesti? Še ne zna pomahati? Za svojo starost je nekam velika …

Zdaj se vsemu temu smejim in tolažim vse prvorodke. A ko prvič postaneš mama, vse skupaj pomeni skoraj konec sveta – vsi drugi so znotraj meja, samo moj ne. Otrok ne moremo razporejati v predalčke. Nekdo zraste hitro, drug počasi, nekdo rabi več časa, da poskusi prvo kašico, spet drugi poje vse, kar dobi. Nekdo je pogumen in shodi hitro, spet drugi previden in osvoji prve korake kasneje … Kar mirno – vse bo v redu. Vaš otrok je ravno takšen, kot mora biti.

Mislila sem, da je pomembno, da ga vsi občudujejo

Ko rodiš prvič, se v svojega otoka zaljubiš v hipu. Topiš se ob pogledu nanj, zdi se ti najlepši, najboljši, najbolj prisrčen otrok na svetu. Hitro sem spoznala, da je potrebno prepoznavati otroka, njegov značaj, njegov razvoj in slediti njemu. Ne le zapisanim pravilom.Saj tudi je! Lahko ste ponosni nanj. Samo ne silite v to še drugih. Ko sem prvič rodila, mi je bilo zelo pomembno, da vsa ta moja opažanja opazijo vsi okoli mene. Kako hitro je spregovorila, kako napredna je, poglejte katero pesmico zna … A namesto, da bi me to osrečevalo, je nevede preraslo v primerjanje.

Hvala Bogu za naše može, ki pogosteje ohranjajo glavo na pravem mestu. Včasih povedo besede, ki jih nujno moramo slišati. Tudi moj je pravočasno opazil nezdravo navijaštvo in me umiril ter me spomnil, kako slabo je medsebojno primerjanje. Imava unikat. Najpomembnejše je, da sva vedno prva navijača zanjo, kaj mislijo drugi pa je njihova stvar.

Mislila sem, da se bom lahko vedno stoodstotno držala svojih »principov«

Oh, toliko otrok sem že pazila, bom pa že vedela. Otrok rabi rutino. Tudi vseh meja se bom vedno držala. Pa vse bo moral pojesti do konca … Le en delček mojih principov, ki sem jih mislila obdržati kot mama. Preden sem rodila, sem verjela, da bo to preprosto, samo odločiti se moram.

Ko sem rodila, so me otroci hitro naučili, da življenje ni tako enolično. Seveda je rutina pomembna, prav tako, da ima človek cilje pri vzgoji, pa vendar je nekaj še bolj pomembno: vsak otrok je poseben. Potrebuje svoj »tretma«. Kljub temu, da so moji principi lahko v osnovi dobri, ne pomeni, da bodo vedno tudi pravi.

Hitro sem spoznala, da je potrebno prepoznavati otroka, njegov značaj, njegov razvoj in slediti njemu. Ne le zapisanim pravilom. Še vedno velja, da imam principe, a zdaj vem, da jih včasih lahko malo prilagodim in kljub temu ne bo konec sveta.

Mislila sem, da bom otroka kaj naučila s tem, da mu bom »pridigala«

Lepa beseda lepo mesto najde. Lepe besede gladijo slabo blago. Beseda prihaja iz enih ust in pride do tisoč ušes. To je to. Otroku povej in bo razumel … Takšne so bile moje misli, preden sem postala mama. Pri večini otrok, ki sem jih varovala ali učila, so besede učinkovale. Seveda, z njimi sem bila uro ali dve, ne pa cele dneve.

Še zdaj se kot mamica kdaj zalotim, da začnem pridigati. To bi bilo potrebno storiti, ono nismo pospravili. Veliko lažje je govoriti kot delati. Medtem pa otroci odraščajo. Prva je skoraj najstnica. Toliko bolj opažam, koliko večjo težo imajo moja dejanja. Postaja mi podobna. Včasih v dobrem, včasih v slabem. Še toliko bolj vidim, da samo pridiganje ne obrodi sadov. Podkrepiti ga moraš s svojimi dejanji. Konec koncev to ni nič novega, to že vsi vemo. A kolikokrat se na to spomnimo v vsakdanjem življenju? Da nas neprestano gledajo oči, ki »skenirajo« vse, ne samo naših lepih besed?

Kaj pa si ti mislila, preden si postala mamica?

 

Foto: chihealth.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.