Pospravljanje igrač

Igor Vovk
Piše: Igor Vovk
Četrtek, 9. februar 2012, 6:12
Image
otrok-igra1
Kako otroka naučiti, da bo pospravil igrače za seboj? To je vprašanje, ki si ga vsakodnevno postavljajo mnogi starši.

Starši se premalokrat vprašamo, zakaj nekaj počnemo. Večinoma je to zaradi nekih starih vzorcev oz. doživljanj, ki jih kompulzivno ponavljamo. In ena izmed stvari, kjer lahko pretiravamo in povozimo odnos, je pretirano pospravljanje. Ko pridem na obisk na dom, kjer je preveč pospravljeno, me vedno stisne pri srcu. In takrat začnem opazovati otroke. Večinoma je slišati: “Ne tam!”, “Pusti tisto!” itd. Kako naj se otrok v takem “umetnem” okolju razvija?

Če družina nima hišne pomočnice, si po mojem mnenju lahko pretiran red privošči le na račun manj sproščenih odnosov z otroki in med seboj. Zavedati se je potrebno, da nam majhni otroci v življenju stvari postavijo na glavo z namenom, da se med seboj srečamo in da nam nastavijo ogledalo. Vse kar nisva uspela razrešiti kot par, lahko razrešiva, če se srečava z otrokom. S srečanjem mislim predvsem to, da si dovolimo začutiti, kaj nam otrok sporoča, in da ga koncev koncev uspemo začutiti, kaj on doživlja.

Če se na otrokove “provokacije” odzovemo, bomo zrasli. Odzivanje na otrokova čutenja je najboljša terapija. Gre v bistvu za držo “darovanja”, ki je tako pomembna v zdravem zakonskem odnosu kot tudi med soljudmi. V popolni drži darovanja za sočloveka nam je vsem poznana mati Tereza. Če se na otrokove “provokacije” odzovemo, bomo zrasli. Tu pa prevečkrat pridemo v skušnjavo, da otroka zatremo, da se nam le ne bi bilo potrebno spremeniti.

Zakaj toliko govora o tem v temi, kjer naj bi čim hitreje prišli do odgovora, kako pripraviti otroka do pospravljanja? Zato, ker gre tudi pri pospravljanju igrač za odnose.

Pomembno je, da se zavedamo nekaj dejstev:

  • otrok si želi imeti red,
  • otrok ne sme biti zasut s preveč igračami,
  • ko otrok reče, da ne more pospraviti, ima lahko tudi prav,
  • otrok skozi odraščanje isto igračo (če jo za nekaj časa skrijemo) spoznava vedno drugače.

Tako kot so v družini izjemnega pomena obredi, npr. skupni obedi, obisk maše, je pomembna tudi “organizacija prostora”, kamor spadajo tudi pospravljene igrače. Vendar smo za to, da otroci za seboj pospravljajo, v celoti odgovorni starši.

Najprej jim moramo omogočiti, da jih nimajo preveč in da ima posamezna igrača svoje mesto, ki je otroku dostopno. Zelo pomembno je, da očetje umaknemo drage Hfi naprave iz dosega otrok - najbolj nesmiselno je stalno vreščanje, naj se otrok ne dotika nečesa, kar je na dosegu njegove roke.

Potem je pomembno, da otroka navajamo, da se posveča eni igrači na enkrat in jo, ko mu le ta ni več zanimiva, tudi pospravi na svoje mesto. Najpogostejša napaka nas staršev; in jaz pri tem nisem nobena izjema, je, da se nam ne da “poseči” vmes, ko otroci začnejo noreti z igračami in jih sproti ne dohajajo. S tem sporočamo, da je kaos nekaj normalnega, in otroku onemogočimo, da bi se ob posamezni igrači razvijal. No, v kaosu se razvija način preživetja v sodobnem kaotičnem svetu :) - torej, tudi malo tega je potrebno.

otrok-igra

Kot tretje pa je pomembno, da otroka vzpodbudimo s pesmico ali čim podobnim, da je čas za pospravo igrač, in da pospravljanje naredimo kar se da zabavno in imenitno. V večini primerov nam bo to uspelo. Bodo pa situacije, ko bo otrok preprosto preveč utrujen in resnično ne bo zmogel. Takrat ga ne silimo.

Kako prepoznati, kdaj je otrok preutrujen? Vsak starš bo pri svojem otroku to prepoznal, če se bo z njim pogovarjal in začutil resnično ozadje. Če recimo sin reče: “Ne morem, zmatran sem”, pa ga vidiš, da ima še energije in se mu samo ne da, rečeš: “Glej, srce, razumem, da si utrujen in da se ti prav ne da pospravljati, ampak v življenju je pač potrebno stvari tudi dokončati. In ko vzameš igračo, veš, da jo je potrebno potem tudi pospraviti.

Tudi po takih pogovorih je potrebno včasih pomagati, da otrok začuti, da se ti to, kar mu sporočaš, res zdi pomembno. Hkrati bo zaznal, da ga kot oče ne zapuščaš, ampak si z njim. Torej tu ni pravil, gre le za naše “senzorje” čutenj, kjer bomo z malce treninga hitro zaznavali, kaj je resničen problem. S pogovorom pa ga bomo sproti reševali.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.