Po carskem rezu: občutek zavisti do mam, ki rodijo naravno

Mojca Koren Lapajne
Ponedeljek, 8. julij 2019, 5:30
Image
Težko rečem, ali gre za ljubosumje ali zavist. Toda eno od tega ali kar oboje me je po prvem porodu s carskim rezom razžiralo do skrajnih meja.

V prvi nosečnosti se sploh nisem spraševala, kako želim roditi. Carski rez ni bil nekaj, na kar bi pomislila kot na možen izid. Vedela sem, da carski rez rešuje življenja dojenčkov in mamic, da se kar nekaj porodov konča s tem posegom, a da bi se tako zaključila moja nosečnost, to pa ne. Bila sem izmučena, v porodni sobi je zavladala neke vrste panika, nastala je mešanica glasov, iz katere sem jasno slišala le besedi 'carski rez'.

Ko se prebudiš …

Zavist je bila tista, ki me je vedno znova opomnila, da je moje telo v primerjavi z drugimi nesposobno enega osnovnih poslanstev ženskega telesa.  Ko se prebudiš, bolečina zareže skozi telo in srce. Želela sem si, da bi samo sanjala in da se bom iz tega preprosto prebudila. Želela sem zavrteti čas nazaj in dokazati, da moje telo zmore na svoj način zaključiti porod. Želela sem si priložnosti, da bi lahko dokazala sebi, možu in svojemu otroku, da zmorem! Da sem dobra mama!

A dete je raslo in s tem sem rasla jaz, postajala sem dobra in samozavestna mama. Občutek krivde je bledel, prav tako občutek nesposobnosti. S tema dvema sem opravila, kot bi mignila s prstom.

Pošast z imenom zavist

Razžiralo pa me je nekaj večjega, nekaj, česar nikakor nisem mogla sprejeti in pustiti za seboj. Razžiralo je mojo dušo in moje misli in tega nisem znala niti poimenovati. In še danes se spomnim trenutka, ko se mi je posvetilo, da gre za čisto zavist.

Kot se po porodih rado dogaja, je pogovor nanesel na porodne izkušnje. Poslušala sem zgodbe drugih mam, s kakšno lahkoto so rojevale. In tistih, ki sicer niso rodile z lahkoto, a jim je kljub temu uspelo. One so imele za seboj izkušnjo, kako je, ko dete zajoka in ti ga položijo na prsi. Jaz pa ne. One imajo nekaj, za kar sem jaz prikrajšana. In te zgodbe so hranile mojo zavist, da mi je lahko govorila: »Narava tvojega telesa je odpovedala, ko te je tvoj otrok najbolj potreboval. Poglej druge, njim je uspelo!«

Ne občutek manjvrednosti, niti ne občutek nesposobnosti, ampak zavist je bila tista, ki me je vedno znova opomnila, da je moje telo v primerjavi z drugimi nesposobno enega osnovnih poslanstev ženskega telesa.  

Včasih telo zmore, spet drugič pač ne

Ko sem tej pošasti nadela ime, sem šele lahko sprejela, da so telesa drugih mam takšna, moje pa je drugačno. Ne sprašujem se več, če je morda šibkejše. Takšno pač je. Moje. Bilo je otrokov prvi dom. Dolgo leto ga je bilo sposobno hraniti. Še vedno je zgolj z objemom sposobno rešiti včasih podirajoči se svet. Njihova telesa so takšna, moje pa drugačno. Ni perla, je pa moje. Včasih zmore, spet drugič ne. In zdi se mi skrajno nepošteno do njega, da bi ga primerjala z drugimi. Med porodom je enostavno odpovedalo, a kaj vse drugega zmore!

Ko pogledam nazaj, kaj vse je zmoglo moje telo in ko opazujem, česa vse je sposobno, se nasmehnem ob misli, da sem ga primerjala z drugimi.Zmoglo je tri porode in tri okrevanja po carskih rezih. Zmoglo je tri dolga obdobja dojenja ter dolga nočna in dnevna nošenja do mere, ko je bilo eno rameno že vidno nižje od drugega. In včasih, ko že mislim, da se bo sesedlo, še vedno zmore objem, še vedno zmore pripraviti večerjo.

Ko pogledam nazaj, kaj vse je zmoglo in ko opazujem, česa vse je sposobno, se nasmehnem ob misli, da sem ga primerjala z drugimi. In dopustila, da me je, čeprav le za krajše obdobje, popolnoma prevzela zavist.

Nehala sem primerjati sebe z drugimi. In posledično prenehala hraniti to malo pošast v meni. In ko danes poslušam porodne zgodbe? Brez grenkobe povem svojo, brez zavisti zmorem prisluhniti drugim. In zanje sem vesela! Kajti vsaka zgodba je na svet prinesla novo življenje, zato nobena ni manj ali bolj pomembna od druge.

Foto: cnn.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.