Otroka ne smemo ves čas animirati

Sobota, 21. september 2019, 5:00
Image
»Mami, kaj naj delam? Mama, dolgčas mi je. Mama, lahko prosim ti narediš to in to, nočem sam/sama.« Vam je znano? No, tu in tam so takšni in podobni stavki pri otrocih povsem nekaj normalnega. Če pa so ti pogosti in se ponavljajo iz dneva v dan in iz leta v leto, znajo biti za mamo, družino in tudi okolico izjemno nadležni in naporni. In konec koncev tudi oziroma celo najbolj za otroka samega.

Da se tovrstnim primerom v največji meri izognemo, je nujno, da se otrok nauči zaigrati sam. To bi moralo biti za otroka nekaj povsem naravnega, za starša pa zelo preprostega in vsaj na dolgi rok nekaj zelo zaželenega :)

Že dojenček se zna samostojno "zaigrati"

Lep primer za to je majhen dojenček. Če je sit, spočit in brez kakšnih drugih težav, leži na blazini popolnoma zadovoljen in se ukvarja sam s sabo.  Sam od sebe raziskuje okolico, okoliške predmete in samega sebe; poskuša Zato naj bo otrok, ki se igra sam, za nas starše v tistem trenutku »nedotakljiv«.se premakniti, plaziti. Pri tem ne potrebuje nobenega zunanjega dejavnika, ki bi ga dodatno animiral, saj je v polnosti zaposlen sam s sabo in v celoti skoncentriran nase.

To so torej trenutki, ko je na mestu, da dojenčka pustimo povsem pri miru. Pustimo ga, da se ukvarja sam s sabo. Na ta način se bo tudi kasneje kot malček lažje in bolj spontano naučil zaposliti in se igrati sam. Ko nas bo otrok potreboval, nam bo dal to na jasen način vedeti. Dojenček z jokom, malček s klicem oziroma prihodom do nas. Bistveno je le, da smo nekje blizu, da otrok čuti našo navzočnost. Zato naj bo otrok, ki se igra sam, za nas starše v tistem trenutku »nedotakljiv«.

Otrok potrebuje samostojno igro

S samostojno igro otrok razvija svojo lastno ustvarjalnost, samostojnost in notranjo motivacijo - spretnosti, ki so ključnega pomena za zdrave, srečne in motivirane otroke, kakršne si jih želi vsak starš. Za njihov optimalni razvoj otrok potrebuje čas in prostor. Potrebuje tišino. Poznati mora dolgčas. Imeti mora prosti čas. Le na ta način lahko otrok v polnosti razvija svojo domišljijo in se nauči igrati sam, brez stalne animacije. Na ta način otrok spozna in prepozna, kaj vse že zmore sam in kdaj še potrebuje pomoč.

Zato je neprestano prigovarjanje, pripovedovanje in animiranje za otrokovo ustvarjalnost in samostojnost škodljivo. Otrok potrebuje tišino. Poznati mora dolgčas.Še več. Pretirano ukvarjanje z otrokom na neki točki začne dušiti in bremeniti oba - starša in otroka. Oče ali mati, ki si ne vzame dovolj časa zase, sta pod stresom, razdražljiva in utrujena, kar posledično vodi k otrokovemu težavnemu obnašanju in njegovim čustvenim težavam.

Vse to pa nikakor ne pomeni, da se z otrokom ni treba ukvarjati in igrati. Nasprotno. Dobra vzgoja terja veliko aktivnega ukvarjanja  in ogromno vloženega truda. Ker se preko igre poleg vseh drugih pozitivnih učinkov plete in krepi tudi povezanost med staršem in otrokom, je nujno da se z otrokom tudi igramo. Vendar je tisto, kar zares šteje kakovost časa posvečenega otroku, ne pa njegova količina. Bolj kot to, koliko se igramo z otrokom, je pomembno, da smo z njim dovolj dobro povezani. Da smo prisotni in otroka čutimo v njegovi resničnosti.ž

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.