Otrok knjige ali otrok narave?

Uredništvo iskreni.net
Torek, 1. september 2020, 5:00
Image
Če bi skušali opisati skrajnosti na pestri lestvici različnosti šolajočih se otrok, bi ju morda poimenovali: otrok knjige in otrok narave. Če je otrok zdrav in nima učnih težav, je lahko težava njegov značaj, ki ni in ne more biti prilagojen na šolo. Njegova notranja naravnanost, njegovo najgloblje hrepenenje ga žene h knjigam ali stran od njih. Je to odvisno od vzgoje? Je Božji dar, Božja volja? Je vedenjska motnja ali bolezen?

Toda učenje ni enako šola: učenje je čista radost slehernega otroka, le da ima vsak svoj način učenja, posebno pot do oblikovanja lastnih sposobnosti in znanja, prav kakor svet potrebuje raznovrstne delavce in strokovnjake.

Mali učenjak

Kakšen otrok je zelo učljiv, radoveden, rojen za razmišljanje, poglabljanje, razpravljanje. Rad bere, piše, rešuje naloge in tekmuje na tekmovanjih v znanju. To je njegovo področje, tu se počuti kot riba v vodi. Ko zaplava, se takoj začne potapljati, odkrije nove globine in se jih ne ustraši. Potaplja se zmeraj globlje in vse bolj in bolj je navdušen nad odkritji, ki ga tam čakajo.

Vendar ima morda težavo in to težavo s šolo. Kot velika večina otrok tudi on ne mara vseh predmetov. Ne mara vseh tekmovanj. Do nečesa čuti strast, do česa drugega je mlačen, so pa področja, ki se mu upirajo in mu je zanje škoda tratiti čas. Zato je v šoli razpet: kjer je dober, boljši od drugih, mora vseeno sedeti v istih klopeh in delati s hitrostjo povprečnega učenca. Pri drugih predmetih, ki mu ne ležijo ali ga ne veselijo, pa mora delati več kot bi si želel. Krožki, tekmovanja, natečaji so zanj vesoljsko plovilo, ki ga popelje v tako privlačne svetove znanja. Nevšečni predmeti pa so cokla, ki ga vleče nazaj in mu ne dovoli sprostiti vse hitrosti in moči.

Ni mu težko biti pri miru, čemeti v kotu, saj se giblje v mislih z nadzvočno hitrostjo. Med takimi otroki ni malo takih, ki jim vadba telesa ne diši. Vleče ga knjižna polica ali delovna miza. Dovolj mu je bežen pogled skozi okno ali sprehod, potem pa spet, hop, nazaj med knjige, v računalnik, med naloge, v morje znanosti in učenosti.

Pustolovec

Drug otrok morda spada med tiste, ki so bistri, imajo dober spomin, dovolj hitro razumejo razlago, vendar ne morejo sedeti pri miru. Med štirimi stenami se čutijo utesnjene, za mizo so kot na mučilnem orodju. No, ko jih pritegne privlačno branje ali računalniška igrica, so prav taki kot vsi drugi otroci: zabubijo se in jih za zunanji svet ni več.

So kot živo srebro, neulovljivi metulji: tekli bi ven, raziskovali s celim telesom, delali z rokami, ustvarjali iz lesa, gline, kovine, se ukvarjali s kuhanjem, vrtnarjenjem, živalmi, igrali bi se z žogo, tekmovali v hitrosti in spretnosti. V nasprotju z učenjakom, ki je bolj vodljiv, umirjen in ubogljiv, je pustolovec pravi »divjak«, bolj vihrav in uporen. Gibanje je zanj nepogrešljivo kot voda in kruh, nadvse je pripraven za pomoč, drzen, nagajiv in nepredvidljiv. Zato se bo prej ali slej najbrž moral (velika verjetnost je, da je deček) v šoli sprijazniti z nižjimi ocenami. 

Toda - otroci naj bi vendar bili živahni, igrivi, razposajeni. Je kaj narobe z odraslimi, s šolo ali z otroki? Je narobe zahtevati, da so otroci tiho in pri miru? Mar to ne pomeni zanikati otroka, otroškost, življenje samo? Kako pa se naj uči pisati, brati, računati in še toliko vsega drugega, če leta okoli kot navit?

Brata, pa tako različna

Starši z dvema otrokoma mogoče prej kot drugi opazijo podobno razliko med svojima sinovoma, hčerkama ali sinom in hčerko. Eden je bolj redoljuben, odgovoren in delaven. Uči se pridno in dela za šolo kot za šalo. Ima že začrtano pot pridobivanja znanja na najvišji stopnji in mu je šolanje v veliko Znova so se odprla šolska vrata, preozka, da bi skoznje vstopilo razprostrto razkošje raznolikosti.veselje, toda le, če ga pri učenju tistega, kar ga najbolj privlači, šola ne omejuje pretirano. 

Drugi je njegovo nasprotje: dobro se počuti v neredu, mukoma sede za mizo, pogled mu uhaja skozi okno, naloge dela po delčkih in počasi. Misli na igro z drugimi otroki, raziskovanje narave, kakršno koli pravo, odraslo delo in ima odpor do učenja, reševanja nalog, pisanja, premišljevanja o zapovedani snovi.

Ta dva sedita v istih klopeh. Prvi leze pod mizo, ker pri tabli ne dobi dovolj, drugega sedenje spravlja ob pamet. Je za otroke naravno, zdravo in koristno, da naj bi toliko časa presedeli v klopeh? No, za marsikaterega je to popolnoma nemogoče, vsaj brez resnih posledic. Če ne drugega, postane primer vedenjske motnje in grešni kozel v razredu.

Plavanje, potapljanje in raziskovalna žilica

Šola je kot plavanje čez reko. Najboljši so najbolj vestni, ubogljivi in vztrajni. Delajo in se držijo navodil. Plavajo čimbolj naravnost in enakomerno.

Nekatere preveč zanaša tok, drugi ostajajo v plitvini in se bojijo globoke vode, tretji omagujejo skoraj pri vsakem zamahu. 

Potapljači so moteči, kajti nikoli ne veš, kdaj bodo izginili s površja in kje se bodo spet prikazali. Mogoče bodo preskočili razred, mogoče jim bo uspelo na kakem tekmovanju, mogoče jih bo raziskovanje tako prevzelo, da bodo komaj kos zapovedani razdalji.

Tisti, ki so kot živo srebro, letajo po bregu, se skrivajo po grmovju, lovijo ribe in žabe, brodijo po blatu in se škropijo. V vodo skačejo z dreves in se v njej igrajo, namesto da bi plavali po pravilih. Deležni so nenehnih opozoril in vsakovrstnih oznak, vendar se ne morejo podrediti redu in enoličnosti. 

Preozka šolska vrata

Šola ima za tako različne otroke preozka vrata. Notri morajo vsi, ven pa pridejo dokaj kvadratne oblike: enemu manjka malo rame, drugemu glave, tretjemu noga ali pa se kar nekako pomanjša, razširi ali kako drugače preoblikuje, da srečno pride spet ven. Pa res srečno, če je moral spremeniti obliko? Ali mu je usahnila prirojena vedoželjnost ali se notranja naravnanost prilagodila pričakovanjem in zahtevam ali se mu je učenje popolnoma uprlo?

Je mar šolanje predolgo (po številu let in po številu ura na dan)? Se ne začne prezgodaj? Ni preveč predmetov in snovi ter dodatnega dela? Ali ni snov prezahtevna? Saj gre vendar za osnovno šolo, za podlago.

Tolažba naj bo, da šola ni edino, marsikdaj pa niti ne najpomembnejše merilo za otrokovo sposobnost in znanje. Vseeno bi se malo rahljanja pravil in predpisov prileglo vsaki posamezni šoli, učitelju in učencu. Raznolikost možnosti prehajanja iz razreda v razred, bolj proste roke pri izbiri predmetov in količine ur posameznega predmeta, več besede pri sprejemanju dodatnega dela (ne le pri dodajanju, marveč tudi pri opuščanju predmetov, obveznosti). Pa še bolj razgiban pouk; kjer je to le mogoče, kar zunaj, v naravi. Tako bi veliko otrok z manj odpora in odvečnih naporov naredilo osnovno šolo, raje bi se učili, lažje bi razvili svoje darove in se bolj posvetili pripravi za poklic ali misli na nadaljnje šolanje.

Saj šola ni vse, kajti človek se razcveti šele po tem uvodu v poklic in življenje. Zato se ne čudimo, zakaj toliko otrok od šole najbolj ljubi počitnice. A te so na žalost pravkar minile in znova so se odprla šolska vrata, preozka, da bi skoznje vstopilo razprostrto razkošje raznolikosti, ki se skriva v vsakem posameznem otroku. In kaj bo na koncu šolskega leta ali šolanja izstopilo?

Besedilo in fotografijo nam je poslala ena izmed naših bralk. Podatke hranimo v uredništvu. 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.