Otroci na počitnicah, midva pa spet sama

Mateja Kropec Šega
Sreda, 10. julij 2019, 5:30
Image
Midva z možem sva eden tistih parov, ki nikoli, niti za uro, nisva imela fizične pomoči babic. Ena babica je svojo pomoč pošiljala iz nebes, dedek in drugi stari starši pa so bili polno zaposleni s težo svojega življenja. Predvsem pa so živeli približno 100 km stran, vsaki na svojem koncu Slovenije. Če že, so bolj oni potrebovali najino pomoč.

Od čaranja, da smo prebrodili počitnice ...

Tako sva se morala z otroki zares znajti sama. Vsaka ura, vsak obisk zdravnika, vsak nujno opravek je moral biti pazljivo načrtovan in izveden. Naša družina ima cel spisek dogodivščin samo v zvezi z mojimi - najinimi odhodi v porodnišnico… Da niti ne govorim o načrtovanju šolskih počitnic, ko sva morala dobesedno čarati, da smo nekako prevedrili tista dva meseca.

Ves čas sva si na voljo. Vse počneva skupaj. Projekt enega, je projekt od obeh.Eden mojih ljubših izrekov pravi preprosto – vse mine. In tako je počasi, zares počasi, ker so najini otroci posejani bolj na redke čase, minilo tudi to obdobje. Lani se je zgodilo prvič, letos se dogaja drugič. Krepko v tretjem desetletju sva dočakala dni, ko vsi otroci naenkrat gredo vsak na svoj tabor ali kakšno drugo počitniško aktivnost. In sva ostala za nekaj dni sama. Tako sama, kot sva bila tiste najine prve skupne mesece.

... do počitnic, ko sva sama

In da bi bilo vse skupaj še bolje, me je mož obvestil, da si bo tiste dni vzel dopust. Utrujena od leta sva se odločila, da bova dneve preživljala po navdihu, predvsem pa doma. Krasno se je zbuditi navsezgodaj v še hladno jutro in ga začeti z malo crkljanja in kratkim sprehodom po svežini začetega dne. Doma ni nikogar, ki bi potreboval kakršnokoli uslugo. Lahko se nekje ustaviva na kavi in počasi načrtujeva dan.

Noben dan ne mine, da se ne bi vmes vsaj nekajkrat vprašala, kaj počno otroci. Jim je dobro? So na varnem? Prva stvar, ki sva jo naredila, je bilo pospravljanje in pranje. Mogoče smešno, ampak pri nas doma (in prepričana sem, da še kje)  je tako dobro vzdušje, če so stvari pospravljene. Ne se bati, za to sva potrebovala samo kakšno uro ali dve. Po dolgem času sem tudi videla dno naših košar za perilo. In potem sva uživala v tem, da stvari ostajajo na mestu, da hurikan v obliki dolgolask ne pusti gnezda las v kopalnici, še celo prahu se manj dvigne po stanovanju. Hladilnik ostaja poln in tik pred  časom kosila se v naglici ne sprašujem, kaj naj skuham in hkrati odgovarjam lačnemu sinu, da bo takoj ...

Z možem se spogledava in si rečeva – nisva še lačna, čez kakšno uro morda …

Najin je ves čas pod soncem

Ves čas sva si na voljo. Vse počneva skupaj. Projekt enega, je projekt od obeh. Skupaj greva v trgovino, skupaj kaj prebereva, skupaj poslušava glasbo, skupaj pogledava kakšen film, nabirava borovnice, brkljava po vrtu, premakneva kakšno omaro ali pribijeva novo sliko. In ves čas klepetava. O doživetjih (ali sva res čez leto toliko doživela in si ne uspela podeliti?), o razmišljanjih, o prebranem, o otrocih, o nama, o spominih, o žalosti … Nihče naju ne prekine, nihče spet nečesa ne potrebuje.

Po kosilu lahko greva za kakšno urico spat. Nihče ne sprašuje po avtomobilskih ključih, nihče ne potrebuje usluge, nihče nima nujne teme za pogovor. Samo midva se v ljubezni grejeva in hladiva na lanenih rjuhah. Lepo nama je. Nebeško lepo.

In vendar … Noben dan ne mine, da se ne bi vmes vsaj nekajkrat vprašala, kaj počno otroci. Jim je dobro? So na varnem? Ob času obedov tudi njim na daljavo blagosloviva hrano in dan. Ne mine niti en večer, da jih ne bi v mislih, enega za drugim, pokrižala. In se nato mehko privila k možu.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem