Odziv na dojenčkov jok

Uredništvo iskreni.net
Petek, 3. julij 2009, 7:09
Image
V prvem letu življenja, ko je sporazumevanje z besedami še omejeno, je dojenčkova edina možnost za klic "na pomoč" jok.

Jok je starodaven znak za preplah in ga poznajo tudi mnoge živali. Sproži močan starševski odziv. Sprva je otrokovo jokanje neznačilen signal, ki pove staršem le, da je njihov otrok nezadovoljen, ne razkrije pa vzroka. Sčasoma se starši naučijo prepoznavati različne vrste joka ob različnih otrokovih stiskah.

Kaj pomeni otroški jok? Jokanje je v otroštvu zelo pomembno, saj je to eden izmed najmočnejših znakov, s katerimi novorojenček sporoča svoje stanje in razpoloženje. Starši, predvsem matere, se nanj odzovejo še posebno močno in poskušajo otroka pomiriti na najrazličnejše načine (z nošenjem v naročju, dojenjem, zibanjem in pomirjujočim govorjenjem). Z jokanjem lahko otrok opozarja na različne težave; mednje sodijo lakota, žeja in bolečina pa tudi potreba po pozornosti ali splošno slabo počutje, ki ga je povzročila na primer utrujenost. Kriki in jok so najučinkovitejše sredstvo za sporočanje, s katerim razpolaga dojenček. Z njimi otrok izraža svojo prizadetost. Vendar je jok najmlajših tudi čisto normalen fiziološki pojav. Nekateri dojenčki jokajo pogosteje, štirikrat ali petkrat dnevno po 20 do 30 minut, drugi pa le ob koncu dneva in noči. Takrat jokajo zdržema dve ali tri ure skupaj.

Dojenček ne joka, ker je nagajiv in trmast, ampak je jok edini način sporazumevanja s starši.

Otrok joka, ker je lačen, utrujen, moker, razdražen, osamljen, zaspan ali ker ga črviči v trebuhu in ne zato, da bi manipuliral s starši, ampak jih resnično potrebuje. 

Jok je orodje za povezovanje Dojenčkov jok je jezik, s katerim otrok pove, da je nekaj narobe in prosi starše, naj to uredijo. Jok mu zagotavlja preživetje, saj z njim opozori na svoje potrebe. Z jokom si dojenček zagotovi bližino staršev. Dojenčki večinoma nehajo jokati takoj, ko dočakajo odziv s strani staršev, kar še bolj krepi medsebojno povezanost. Ko starši potolažijo otroka, se ob tem počutijo dobro, hkrati pa je zadovoljen tudi otrok. Čim večkrat se starši odzovejo na otrokov klic, tem bolj razumejo njegove signale. S tem starši dosežejo, da se otrok nauči jokati manj.

Zakaj dojenčki jokajo?

Vzrokov za to, čemu dojenčki jokajo je lahko več:

  1. Joče zaradi dolgočasja in ker je sam: V prvih mesecih, ko se zelo intenzivno privaja na novo življenje, dojenček čuti potrebo po odkrivanju in učenju vsega, kar ga obdaja. Če ga starši pustijo samega v posteljici, bo jokal, ker tam nima kaj početi. Potrebuje družbo, zato je pomembno, da starši otroka ne puščajo samega, ampak ga vključijo v vsakodnevno dogajanje. 

  2. Joče od jeze in nezadovoljstva: Ti dve čustvi sta prisotni, kadar otrok ne more storiti nečesa, kar bi se želel. Njegove telesne in umske sposobnosti so vsak dan večje, zato postopoma narašča tudi njegovo zanimanje, da se česa dotakne in začne odkrivati svet.

  3. Joče iz strahu: Pri otroku se velikokrat razvije strah pred neznanci, zato se v zanj neznanih okoliščinah skriva za starši. 

  4. Joče od lakote: Najpogostejši vzrok za jok je lakota. Otrok joka najprej po tihem, če pa se starši ne odzovejo, začne kričati. Lakota za majhnega otroka predstavlja bolečino. 

  5. Joče od žeje: Velikokrat dojenček, ki je preveč pokrit, joče zaradi neudobja in žeje. Žejo pa povzroča tudi suh in ogret zrak v stanovanju. 

  6. Joče od utrujenosti: Ko je otrok utrujen, začenja jokati. S tem izraža neugodje. 

  7. Joče zaradi neudobja ali zato, ker ga nekaj moti: Otrokov jok zaradi neudobja je kratek, a se vztrajno ponavlja. Starši morajo zato ugotoviti, kaj dojenčka moti; je to mokra plenička, vneta ritka, ga zebe ali mu je vroče. 

  8. Joče od bolečine: Jok zaradi bolečine je običajno visok, predirljiv in ga je težko prenašati. Dojenček še ne zna pokazati, kje ga boli, zato je težko odkriti, od kod izvira bolečina. 

Kako potolažiti dojenčka, ki joka?

Če dojenček veliko joka, za to niso krivi starši. Z njimi tudi ni nič narobe, če otroka ne morejo vedno potolažiti. Pomembno je, da se čim bolj potrudijo in se občutljivo odzivajo na njegov jok . Starši zato morajo biti čim bolj pozorni na otrokov jok, saj bodo le tako prepoznali vzroke le tega. Naučili se bodo, kako otroku prisluhniti in mu pravilno pomagati.

Nekaj nasvetov, kako potolažiti jokajočega dojenčka:

  • podojite ga, čeprav le za tolažbo;
  • ponudite mu svoj prst ali dudo – če je starejši od šestih tednov;
  • previjte ga in preglejte oblačila; 
  • dvignite ga na rame v pokončnem položaju; 
  • gugajte ga; 
  • ritmično ga trepljajte po hrbtu ali ritki; 
  • z odejo ga povijte v štručko;
  • skopajte ga v topli vodi;
  • stopite z njim pred zrcalo; 
  • zaplešite z njim valček, ob glasbi ali brez nje; 
  • položite ga na vključen pralni stroj ali sušilec; 
  • z njim v naročju posesajte dnevno sobo, kajti zvok motorja pomirja, če le ni premočan; 
  • z avtom se peljite nekaj kilometrov; 
  • položite ga na hrbet in krožite z nogami proti trebuščku, da bo lažje iztisnil plin;
  • s trebuščkom ga položite na svojo podlahtnico in ga med hojo gugajte.

Otrok z jokom vedno pove, da je nekaj narobe, da ga nekaj teži ali da je nezadovoljen. Sprva je to za starše zelo zahtevna naloga, kajti prepoznati vzrok otrokovega joka za njih ni lahko. Starši največkrat poskušajo otroka pomiriti na naslednje načine: otroka nahranijo, stisnejo k sebi, ga trepljajo po trebuhu, ga zamotijo s čim zanimivim, mu pojejo ali predvajajo sproščujočo glasbo, ga preoblečejo ali masirajo. Vedno pa lahko najdejo enega izmed načinov, ki bo pomiril otroka, če le ne gre za hujšo bolezen ali motnjo.

Bi se otrok moral izjokati?

Verjetno ni starša, ki ne bi bil deležen nasveta, naj pusti otroka, da se izjoka. Takšne nasvete raje preslišite. Če boste npr. novorojenčka pustili, da se izjoče, boste s tem naredili več škode kot koristi.

Pusti ga Ljudem, ki vam delijo takšne nasvete, se jok zdi moteč. Vi pa veste, da jok izraža potrebo in da vas vaš otrok potrebuje, da se odzovete nanj.

Naj joka Dojenček se z jokom sporazumeva in si na vsak način prizadeva, da bi sporočil svoje potrebe. Jok spodbudi starše k odzivu.

Naj se izjoče Zakaj sploh bi se moral dojenček izjokati? Je jok neprijetna razvada? Ne, saj potreba ni razvada. Dojenček v joku ne uživa. In ker jok pomeni potrebo, bo ta potreba ostala tudi če se bo dojenček izjokal.

Do konca Dojenček lahko joka več ur in še ne neha. Konec joka pomeni, da nima več motivacije zanj. Če nihče ne odgovori na njegov jok, ima dve možnosti: lahko joka glasneje, krčeviteje in vse bolj moteče v upanju, da bo nekdo le prisluhnil, ali pa obupa in postane »priden«, se pravi da utihne in neha motiti druge. Pomislite, kako bi se počutili, če bi vi nekaj potrebovali in bi to poskušali nekomu dopovedati, ta pa vas ne bi poslušal. Razjezili bi se in se počutili nemočne in nepomembne. Zdelo bi se vam, da nikomur ni mar za vas, saj nikogar ne zanima, kaj potrebujete. Pri dojenčku se hkrati z jokom konča tudi zaupanje: zaupanje vase, da se zna sporazumevati, in zaupanje v odzivnost njegovih skrbnikov.

Če zavestno postanete neobčutljivi za dojenčkove signale in si ne dovolite nagonskega odziva, delate v nasprotju z naravo. Jok vas sčasoma ne bo več motil, vendar bo to vplivalo tudi na vaš slog starševstva. Izgubili boste zaupanje v dojenčkove signale in en boste več razumeli njegovega prvinskega jezika. To se zgodi, ko si starši jok razlagajo kot sredstvo za nadzopr in ne način sporazumevanja. 

Kaj pravi znanost? Raziskave kažejo, da dojenčki, ki jih starši pustijo jokati, ne jokajo manj, temveč jokajo bolj moteče. Poleg tega se preveč oklepajo staršev in ne postanejo tako hitro samostojni. 

 

Vir: Sears, Povezovalno starševstvo

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.