Odsev nebes v prvem pogledu novorojenega in ob vsakem božiču

Mateja Kropec Šega
Torek, 25. december 2018, 5:30
Image
Pred desetimi leti so naša družinska božična voščila poleg želja nosila še pomembno sporočilo. Sorodnikom in prijateljem smo namreč naznanili, da bomo naš družinski advent podaljšali tja do poletja.

Spoznanje, da pričakujeva novo življenje

Modra črtica je potrdila slutnjo in željo. Čeprav je bila tisto že moja peta nosečnost, je bil prvi trenutek gotovosti, da sem noseča, svet in presunljivo lep. Občutek, da v svojem telesu nisem več sama, je postal dejstvo. Najina ljubezen je bila blagoslovljena in dozoreva v nov sad.

Vse nosečnice prehodijo del poti z Marijo

Mene ni bilo strah, kaj bodo rekli sorodniki in sosedje, kako bom za nosečnost povedala možu in kako se bo odzval. Neprijetno pa mi je bilo ob misli, da se bom o nosečnosti pri skoraj enainštiridesetih morala pogovarjali in se zagovarjati pred ginekologinjo. Spraševala sem se kako jih bom z mojim stanjem seznanila v službi. Kako bodo sprejeli? Bala sem se tednov, ki so bili pred mano, ker sem vedela, da se moje telo na vsako nosečnost odzove s hudimi slabostmi. Bala sem se, če bom poleg slabosti zmogla ostati dovolj dobra mama ostalim otrokom, ki sem jih že imela. Jim bom z neprestanim slabim počutjem vsadila strah pred tem, da bi si nekoč želeli postati starši?

Marijino zaupanje

Marijin nemir je pomagal blažiti angel, ki ji je rekel, da se naj ne boji. Preprosta in sveta kot je bila, mu je enostavno verjela Nosečnosti in porodi žensk se med seboj zelo razlikujejo. Skupna pa jim je ljubezen, s katero pričakamo dojenčka in odsev nebes v prvem pogledu, ki ga izmenjamo s svojim otročičkom.in pogumno šla naprej skozi svoje boje. Jaz sem morala skozi svoje. Bila sem toliko zrela in izkušena, da se me večina dobro mišljenih, a bolečih, pripomb (v službi) in prepričevanj (ginekologinje) ni preveč dotaknila. Ostale sem predelala skupaj v pogovoru in molitvi z možem. Trdno stisnjena v varen objem. Slabosti so prišle in vztrajale še dlje in še močneje kot v prejšnjih nosečnostih. Pomagalo mi je zaupanje, da jih bo enkrat konec; če prej ne, v porodni sobi. In vsak večer sem tako lahko prekrižala še en dan, ki je minil. Velikokrat sem si v mislih ponavljala tudi Marijine vdane besede – zgodi se.

Srečanje s teto Elizabeto

V tistih najtežjih dneh sem doživela tudi nekaj podobnega, kot je bilo Marijino srečanje z nosečo teto Elizabeto. Po polnočni maši na sveti večer sem namreč srečala dobro prijateljico, ki je bila skoraj v enakem stanju kot jaz. Noseča in od slabosti vsa bleda. Objeli sva se in po licih so tekle solze ob neopisljivem spoznanju: »Blagor nama!«

Hvalnica Gospodu

Marija je pri Elizabeti zapela hvalnico Gospodu, jaz pa sem jo, kljub obupnemu počutju, pela doma. Zavest, da v mojem telesu raste nov majhen človek, me je vsemu navkljub navdajala z izjemno srečo, da sem noseča, da sem obdarovana, da bom darilo smela dati naprej. Da bom smela še enkrat duhati najlepši vonj na tem svetu – vonj po novorojenčku, občutiti majceno toplo telesce, ga prisloniti k prsim in gledati kakšna sila žene novo bitje v življenje.

Žena, prihaja tvoja ura

Vse mine. Tudi meseci nosečnosti se enkrat približajo koncu. Mene je sicer oviral velik trebuh, sicer pa sem se veselila trenutka, ko bom odšla v porodnišnico. Doma smo postlali naše družinsko gnezdo in vse je bilo pripravljeno. Pri Mariji pa ni bilo tako. Ona je morala tik pred porodom varnost doma zapustiti in oditi na dolgo, zagotovo tudi tvegano pot. V zadnjih tednih nosečnosti sem si to le stežka predstavljala. Mene je čakala sorazmerno varna zdravstvena oskrba, če bi šlo kaj narobe, Marija, negotova prvorodka, se je lahko zanašala le nase, na Jožefa in na dobroto ljudi, ki jih bosta srečala. Obe pa sva v mislih prosili tudi za božjo pomoč. Marija je imela svojo čisto dušo že od vedno pripravljeno za sprejetje Deteta, mene je par dni pred rokom poroda prešinila misel, da je pravzaprav vse pripravljeno, samo še k spovedi moram. Svetost novega življenja si zasluži čisto mamino dušo.

Dete se rojeva

Moj otročiček je bil varno rojen pod budnim očesom babice, v čistem in toplem okolju. Pričakala so ga pogreta oblačilca, plenička, dojke s prvim mlezivom in nestrpno očetovo naročje. Marijino Detece pa je bilo rojeno v zavetni staji za živali. Lahko si predstavljam, kako negotovo se je spopadala s porodom, ki ga je doživljala prvič. Verjetno ji je mama Ana pred potjo približno povedala, kaj jo čaka, ampak ko se porod dogaja tebi, je vse drugače. Marija se je morala v vsem zanesti na svoj občutek, svoje telo in na pomoč Jožefa. Porodila je, zavila dete v tople odeje, ga prvič pristavila in skupaj z njim legla k svetemu poporodnemu počitku v dišeče seno.

Nosečnosti in porodi žensk se med seboj zelo razlikujejo. Skupna pa jim je ljubezen, s katero pričakamo dojenčka in odsev nebes v prvem pogledu, ki ga izmenjamo s svojim otročičkom.

Točno s takim pogledom se je v mamine oči prvič zazrl tudi novorojeni Jezus.

Foto: nieuwerevu.nl

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem