Od Ajde mami

Lucija Čakš
Sobota, 2. februar 2019, 5:30
Image
Šla sem mimo otroškega igrišča v domačem kraju in deklica na plezalu me je pozdravila. Odzdravila sem ji in pohitela mimo, za hrbtom pa zaslišala: "To je Ajdina mami, a veš.“

Kar je bila zame dokaj zanimiva informacija. Ne to, da sem Ajdina mami. To dovolj dobro vem že sama. :) Ampak to, da Seveda je lepo imeti dobre odnose z bližnjimi, katerekoli starosti so. Ampak za vrstnike mojih otrok v resnici ni važno, kaj si mislijo o meni, temveč, kaj si mislijo o njih.sem za določeno populacijo otrok v našem kraju v prvi vrsti mama njihove sošolke/prijateljice oz. me najbolj identificirajo s tem. To spoznanje se mi še utrjuje, ko prihajam v vrtec ali šolo po svoje tri, pa tuji otroci že ob pogledu name kričijo imena mojih otrok. Hecen občutek, ko te nepoznan otrok gleda v oči in se zraven dere: „Ajda, domov greš!“

In potem se sprašujem, kako me vidijo, ti mali nadebudneži. Oni namreč na očeh še nimajo filtrov, ki te popredalčkajo na podlagi priimka, firme avtomobila, oblek ali števila otrok. Oni se odločajo, ali jim je nekdo všeč na podlagi tega, kako se ob njem počutijo. Sama se še zdaj zelo dobro spominjam staršev svojih sošolcev, celo nekaterih staršev otrok iz vrtca, in zelo dobro vem, ob katerih sem se počutila prijetno, ob katerih pa ne.

Srečanje v garderobi

„Živjo, od Ajde mami!“ me je zadnjič v garderobi pozdravila hčerkina sošolka. „Živjo, Živa!“ sem ji rekla nazaj. Kot opogumljeni od dejstva, da jih vse poznam po imenih, so se še ostali otroci kar vsuli k meni. „Aveš, da mene pride danes pa ati iskat,“ se je napihoval simpatičen fant. „Lej, jaz mam pa nove teniske!“ se mi je pohvalil drugi. In potem smo še primerjali, kdo od prisotnih ima največjo številko noge (zmagal je fant z novimi teniskami).

Zdelo se mi je tako ljubko – kot da so me že vzeli za svojo. Kot da nisem več samo „Ajdina mami“, ampak svoja oseba, s svojimi lastnostmi.

Opazovalka iz ozadja

Potem pa sem to premišljevala in premlevala med peš potjo domov. In se spraševala, zakaj za vraga mi je tako pomembno, ali sem naredila dober vtis na vrstnike svojih otrok.

Seveda je lepo imeti dobre odnose z bližnjimi, katerekoli starosti so. Ampak za vrstnike mojih otrok v resnici ni važno, kaj si mislijo o meni, temveč, kaj si mislijo o njih.

Morda se bo zdelo to komu povsem samoumevno, ampak meni je bilo to sprva kar težko sprejeti. Končno sem se osamosvojila, končno nisem več le mlajša sestra od tistega ali hči od onega, ampak sem odrasla oseba, s svojo družino, svojo službo, svojim krogom prijateljev … pa sem že spet celi gruči ljudi le nekdo od nekoga, tokrat mama od sošolke.

A posvetilo se mi je, da je tako prav. Da morajo v odnosih s svojimi vrstniki sijati moji otroci. Da morajo oni govoriti, vzpostavljati stike, pripovedovati šale, tudi se postaviti zase, ko je treba. Da bi morala hči biti tista, ki se s sošolci pogovarja v garderobi, vodi igro primerjanja številke noge, če se je seveda domisli, in na koncu izpade kul.

Jaz pa moram biti predvsem ponosna opazovalka iz ozadja – čim boljša – (ampak še vedno le) od Ajde mami.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem