Oče kot minister za dogodivščine

Miha Rutar
Piše: Miha Rutar
Ponedeljek, 16. december 2019, 14:00
Image
Prvi sneg v Ljubljani. V soboto se družinsko odpravimo na bližnji grič sredi dneva – in ugotovimo, da smo prvi. Pod gričem je naselje vsaj tisoč ljudi. Nikogar.

Proti koncu se nam pri zimskih norčijah pridruži mama z otrokom in dva najstnika. Res niso bile vrhunske razmere, a sankali in drčali smo se brez težav. S sinom sva potem naredila še gromozanskega snežaka sredi pobočja. Bilo je zabavno, prvi letošnji sneg.

Kje so vsi, sem se spraševal. So obtičali v toplem zavetju doma, za ekrani televizije, računalnika in tablice?

Oče potegne otroka v svet

Predvsem oče je tisti, ki je poklican, da otroke pelje v svet, v realnost. Da jih odlepi od zaslonov in jih aktivira v tem svetu. To je včasih težko, saj se na ekranih veliko dogaja – od računalniških iger, zabavnih filmov, do socialnih omrežij vseh vrst. Nič od tega samo po sebi ni problem, a ko postane to prevladujoč način preživljanja prostega časa, nastane pri otroku težava. Vse, kar se dogaja v »resničnosti«, je dolgočasno. Premalo dogajanja, preveč omejitev – od mraza, lakote, utrujenosti. Zakaj se dvigniti iz stola in iti v svet?

Prav tu nastopi očetova vloga: pokazati, da je navkljub omejitvam (ali prav zaradi njih) to izziv. Da potegne otroka izven cone udobja njegove sobe, virtualnega, utečenih odnosov. S tem mu tudi pomaga iskati talente: v čem sem dober, kaj zmorem, kaj me veseli.

Druga pomembna vloga očeta pa je, da vnaša v družino novo dinamiko. Prav tu nastopi očetova vloga: da potegne otroka izven cone udobja!Na nek način je oče družinski »minister za dogodivščine«. Če mama navadno ohranja stabilnost, nudi varnost, toplino, skrbi za dom in rituale, pa oče pelje otroke v svet, na mejo znanega – tja, kjer že malo diši po strahu, a ga otrok še vedno obvlada. Na tem temeljijo zabaviščni parki, ampak ni potrebno iti tja, da to doživimo. Če dobro opazujemo, se v vsakdanu najdejo taki trenutki: vrtenje otrok, metanje v zrak, sprehajanja po hiši v temi. Če opazujemo otroka, vidimo, kje je zanj meja znanega. Na primer: sina je bilo strah se podrčati po stmem bregu, a ko sem dal sam zgled in se spustil s sankami, je še on sledil. In na koncu je bil to eden od vrhuncev zimskega dneva, ker »ga je premetavalo in bi se skoraj skotalil«.  

Seveda ne gre vedno po planih in če gre otrok čez mejo obvladovanja strahu, je oče tam, da ga potolaži. Tudi to so izkušnje za življenje. 

Kako spodbuditi za dogodivščino?

To je lahko včasih izjemno težko, saj ljudje po naravi nočemo iz cone udobja (in otroci so tu isti). Zato je pomembno, da oče prisluhne otroku in ugotovi, kaj so tisti interesi, ki otroka zanimajo. Je to šport ali ustvarjanje, kaj bolj tehničnega, lahko je preprosto to, da se udeleži kakšnega dogodka z otrokom (baletna predstava s hčerko). Skratka nekaj, kar je otroku vsaj zanimivo, morda pa je to tudi njegov (skriti) talent. 

Različni otroci potrebujejo različno veliko aktivacijske energije. Nekateri se takoj navdušijo, nekatere je potrebno navduševati, prepričevati, včasih Včasih je najtežje zdržati tista začetna nerganja, ki se posebej razbohotijo v najstništvu.celo podkupovati, da se lotijo nečesa. Nič ni narobe, če se otroku ponudi neko nagrado po aktivnosti, pazimo le, da ne bo nagrada postala cilj in da ostanemo pri doživljajski nagradi, ne pri materialni (npr. kupovanje igrač, sladkarij). Npr. po teku lahko igraš igrice na računalnik (in tu se je dobro dogovoriti za čas teka in igranja iger). Fino je, če lahko nagrado vključimo že v aktivnost: npr. če gremo v hribe, si lahko v koči izbere hrano po svoji izbiri, ali pa gremo po koncu družinskega izleta v neznano še na pico (ali karkoli ima otrok rad).

Včasih je najtežje zdržati tista začetna nerganja, ki se posebej razbohotijo v najstništvu. Tu je najprej pomembna odločitev, da bomo to zdržali in da Naj bodo jaslice otrokov projekt! Oče pa naj pomaga pri izvedbi.ne bomo nasedali na provokacije. Kakor je slaba volje nalezljiva, je tudi dobra, zato je pomembno vztrajati in odpirati zanimive teme in iskati priložnost, da lahko iskreno pohvalimo otroka.

V pomoč je, če ima otrok pri možnost izbirati vsaj nekaj glede dogodivščine. Če bo imel sam vlogo pri odločanju, bo postala aktivnost tudi »malo njegova«.  Npr. gremo na izlet, otrok pa pove, po kateri poti gremo gor, po kateri dol. Če je izlet v neznano, naj pove, katere stvari si bomo ogledali. 

Sedaj prihajajo prazniki, ko se bo veliko peklo, izdelovalo voščilnice in okraske, postavljalo jaslice. Naj bodo jaslice otrokov projekt! Oče pa naj pomaga pri izvedbi. Kako si je otrok zamislil votlino, kje bodo ovce, kaj bodo figurice, katere okraske bomo obesili na drevesce. Jaslice niso razstavni pano družine (in še posebej ustvarjalnosti in sposobnosti staršev), ampak služijo, da skupaj z otroki na konkreten način doživimo veselje praznikov.

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.