Oče je kar odšel

Uredništvo iskreni.net
Ponedeljek, 31. marec 2008, 19:24
Image
Andreja je bila stara šest let, ko sta se njen oče in mati ločila. S strahom je že dolgo pričakovala, da se bo zgodilo nekaj groznega, saj sta se oče in mati stalno prepirala, govorila njej nerazumljive besede, kričala drug na drugega, besna razmetavala stvari po stanovanju in večkrat metala vsemogoče predmete drug v drugega.

Vedno se je bala, da se bosta poškodovala. Tu in tam se je tudi sama znašla, ne da bi vedela kako, sredi med njima, ju prosila, naj odnehata, in včasih je to res pomagalo.

Navidezno umirjena sta odšla vsak v svojo sobo in tako so preživljalai tihe večere, v katerih je Andreja zelo trpela. Hodila je iz ene sobe v drugo, si izmišljala, kar si je pač mogla, samo da bi pritegnila njuno pozornost. Najbolj jo je bolelo, ko jo je vsak od njiju hotel dobiti na svojo stran tako, da jo je prepričeval, da je np. mati nemogoča, oziroma da je oče zloben in hudoben. Ona pa je imela rada oba, zato je tekala iz sobe v sobo in ju mirila. Ni mogla razumeti, zakaj sta jo klicala izdajalka, kot da je ona kriva, da se ti spori kar vrstijo.

Kljub temu, da se je bala dokončnega odhoda enega izmed njiju, si je hkrati potiho želela, da bi bilo vsega tega že enkrat konec in da bi oče res odšel. Vendar ji je bilo že v naslednjem trenutku žal, da je tako grdo mislila, saj si je želela, da bi ostali skupaj in je bila za to pripravljena narediti vse; pospravljala je svojo sobo, pomagala materi v kuhinji, večkrat šla v očetovo garažo in tam ure in ure opazovala, kako oče čisti avto. S tako pozornostjo in nežnostjo je to počela, da si je večkrat zaželela, da bi se tudi njej posvečal s takno nežnostjo, skrbjo in pozornostjo, vendar tega nikoli ni doživela. Celo kregal jo je, ker mu je bila tu in tam v napoto, ona pa je samo hotela biti čim bližje njemu.

Mati jo je bolj sprejela, ob njej se je počutila bolj varno in ne toliko odveč, čeprav je tudi mater težko razumela; kadar je bila namreč mati jezna na očeta, tudi z njo ni hotela govoriti, zavračala jo je in nenehno kričala, naj odide v svojo sobo, kjer ima dovolj igrač. To jo je še bolj razžalostilo; res je imela veliko igrač in rada se je igrala, ko pa je bilo v drućini vse preveč napetosti in tesnobnega strahu, ni potrebovala igrač, želela si je biti ali z očetom ali zmaterjo, od njiju je pričakovala, da jo bosta stisnila k sebi in jo potolažila, saj sta znala to tako lepo storiti, kadar nista bila skregana, pa tudi sicer, kadar sta se razumela. Tedaj je uživala in se veselila z njima. Rada sta jo poslušala, tako lepo je bilo, ko so vsi trije objeti ležali na zofi, ona pa se je igrala z njima.

Nekega popoldneva pa se je zgodilo tisto, česar se je najbolj bala. Mati je snela poročni prstan, ga vrgla očetu v obraz in nato tudi od nejga zahtevala, da ji vrne prstan. Vmes sta oba grozno vpila, se pretepala in kričala. Andreja ničesr več ni razumela, le ko je njena mati začela odpirati omare in predale ter iz njih vlekla očetova obleke ter jih metati v kovčke, je vedala, da lahko pričakuje samp še najstaršnejše. In res je še tistega večera oče brez besed odšel. Andreja nikoli ni zvedela, ka se je zares zgodilo, kajti mati je na vsa njena vprašanja vedno odgovarjala s prezirljivim stavkom, da njen oče ni vreden, da jo še kdaj pogleda. Andreja ni mogla razmeti pomena teh besed, v nejni duši pa se je naselil zelo nelagoden občutek utesnejnosti in ogroćenosti. Le kdo bo sedaj skrbel zanju, se je polglasno spraševala, ko se je sredi noči zbujala, jokala ter porivala glavo globoko v blazino, da bi ste pregnala temne in moreče misli.

Odslej sta z materjo živeli sami. Mati očeta nikoli več ni omenila, Andreja pa ga je vedno bolj pogrešala, vendar si tega materi ni upala povedati, bala se je prizadeti mater, kljub temu pa je vedno upala, da se bo oče še oglasil. Čakla ga je mesece in leta, vendar od njega ni bilo nobenega glasu. Tako je odraščala, ne da bi to upanje kdajkoli opustila, saj je globov sebi še vedno čutila, da ne more v življenje brez očetovega blagoslova. Še vedno je globoko v sebi čutila, da je z njo nekaj narobe, da ni bila vredna očetove ljubezni, sicer oče ne bi odšel.

V zadnjem letniku gimanzije je spozanla fanta in se vanj zaljubila. Tudi on jo je ljubi, toda nikakor ni mogel razumeti, zakaj ga stalno zavrača, kot da se ga boji oziroma ni vreden njene pozornosti. Zato jo je večkrat spraševal, če ga zares ljubi, če ji je všeč. Andreja je odgovarjala pritrdilno, a njene geste in njen glas uanj nikoli niso bili dovolj preprišljivi, vse preveč čustveno hladna se mu je zdela. Nekoč pa je le zbral dovolj poguma in jo neposredno vprašal, kaj se zares dogaja med njima; ni je hotel prizadeti, še manj izgubiti, vendar tako ni mogel več dalje. Andreja mu je tedaj prvič s solzami v očeh začela pripovedovati, kako zelo še vedno pogreša očeta, kako jo boli njegov odhod in zato ne more povsem zaupati nobenemu moškemu. Povedala mu je tudi, da je vedno globoko v sebi čutila, da je ona kriva za očetov odhod in da bi rada zvedela od očeta, kaj se je zares zgodilo, predvsem pa bi rada njegov blagoslov, saj drugače ne bo mogla iti v življenje oziroma ne bo nikoli srečna. Odločila sta se, da skupaj obiščeta očeta.

Dolgo sta iskala njenega očeta, saj je zabrisal za sabo vse sledi. Ko sta že skoraj obupala, sta ga nekega de le izsledila. Vsa tresoča se je Andreja približala veliki hiši, v kateri je stanoval, popolnoma sam in od vseh zavržen, ali vsaj tako je trdil. Bil je že tretjič poročen in ločen. Z vsako ženo je imel po enega otroka in sedaj je bil spet sam brez upanja, da ga bo kdaj še kdo ljubil. Hotel sem samo dobro, je ponavljal, in ne vem, zakaj se mi to dogaja, je dodajal. Na stara leta bom čisto sam, je še zatarnal.

Andreji se je globoko zasmili, kar ni mogla verjeti, da je ta že precej zgubani in sključeni moški res njen oče, ki ji je znal tako enkratno pripovedovati pravljice, kadar je bil dobre volje. Trepetajoča ga je poslušala, potem pa vstala in ga tesno objela. Oče kar ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Tega nikoli ni pričakoval. Dolgo so se še pogovarjali in na koncu mu je Andreja skušala odpustiti. Rabila je samo še njegov blagoslov in ko jo je pokrižal, je začutila mir in obljubila, da se bosta še oglasila. In res sta bila Andreja in njen fant še velikokrat gosta pri njenem očetu, preden je Andreja zares čutila, da je pripravljena za novo skupno življenjsko pot. Tedaj je končno tudi imela očetov blagoslov.

Vir:  p. Christian Gostečnik, Srečal sem svojo družino

 

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Četrtek, 7. julij 2011, 2:33

Zgodba se srecno konca kot v pravljici :)
Hcerka je nasla svojega oceta, ocetu je zal za vse in sedaj se srecujeta in sprejemata drug drugega. To je lepo.
Ampak vse zgodbe niso tako pravljicne, vsaj moja ne.
Moj oce me se vedno ne zmore sprejet za svojo hcer. Jaz se zelim z njim srecat, vendar on velikokrat nima casa- tako pravi, ker ima prevec dela. Zavestno me sprejema, vendar z zalostjo, ve da sem njegova hcer vendar me ni nikoli zelel, zame je izvedel, ko sem bila stara 3 leta. Rekel je, da nisem njegova in da bo zahteval test, ki pokaze ocetovstvo.Potem, pa mu je nekdo rekel-to mi je sam povedal, da ni potrebno, ker sem mu tako zelo podobna na videz. Lahko se smejim od groze ali jokam- pa sem se ze velikokrat jokala.
Spoznala sem, da oceta ne morem prisilit, da me sprejme za svojo hcer, to je njegova odlocitev. Vcasih sva imela vec stikov, vendar je v glavnem on govoril o svojih problemih-poslusala sem ga in ga popolnoma sprejemala, se prevec, ce lahko tako recem in to me je prevec obremenjevalo. Nism zacutila sebe. Potem sem se slabo pocutila. Sedaj skoraj nimava stikov in tako mi je bolje, saj me oce v pogovoru custveno ne obremenjuje vec. Nikoli me ni zmogel razumet, vcasih se mi je posmehoval. Velikokrat si mislim, da bi bilo bolje, ce ga nikoli ne bi spoznala, zato ker nisem imela nic od njega, razen prezivnine. Denar pa ne kupi oceta, tudi brez tega denarja bi prezivela.
Najbolj me osrecuje to, da imam razumevajocega in ljubecega fanta, zmorem mu zaupat svoja custva in se tudi zjokat pred njim- tega dolgo casa nisem zmogla, jokala sem na samem. Veliko mi pomaga vera v Boga,je moj ljubeci Oce in vem, da me sprejema in ljubi taksno kakrsna sem.

Anonymous
Četrtek, 7. julij 2011, 11:46

In reply to by Pika (not verified)

Ful si pogumna! Čestitam ti in ti želim vse dobro! Moram priznati, da se mi je ob tvoji izpovedi trgalo srce...

Še dobro, da imamo Očeta, ki nas ima rad, nas posluša, sprejema in z veseljem trdi, da smo Njegovi - če le mi to hočemo.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor