O spolnosti mladoporočencev iz osebne izkušnje

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 11. december 2019, 5:00
Image
"Poroka je začetek nečesa povsem novega. Začetek novega življenja, ki si ga lahko še tako želiš, a se nanj ne moreš popolnoma pripraviti. Tudi naju so prvi tedni poročenega življenja presenetili s svojo težo."

To so besede iz začetka iskrenega zapisa, ki smo ga prejeli v uredništvo. To je izkušnja, skozi katero gre mnogo (krščanskih) mladoporočencev, a se o njej ne govori na glas. Hvaležni za pogum para, ki je tako odkrito spregovoril o spolnosti po poroki!


Ko je bila poroka še oddaljena želja, sva mislila, da sva tipičen krščanski par - čeprav sva sproti ugotavljala, da to nikakor ne obstaja. S spolnostjo sva “čakala do poroke”, kot sva velikokrat slišala reči svoje prijatelje. Takšna trditev je seveda neumnost, saj je spolnost širok aspekt moškega ali ženske in ni omejena na dogajanje v spalnici. Pravilno je reči, da sva se strinjala, da bova imela spolne odnose le kot mož in žena.

Veliko sva se pogovarjala: o vsakdanjiku, o prihodnosti, o željah, hrepenenjih, pa tudi o strasti, ki jo čutiva drug ob drugem. Sprva sva mislila, da si morava postavljati meje: "do tukaj bova šla, naprej pa ne", vendar se je izkazalo, da si s tem delava medvedjo uslugo. V središče najinega odnosa sva začela postavljati najino šibkost in napake; več sva razmišljala o morebitnih skušnjavah, in glej - te so se zares začele pojavljati.

Ko sva končno razumela, da tako ne bo šlo na bolje, sva si nehala postavljati meje in začela moliti za naju, za vse najine strasti. To sva počela vsako jutro. Sprva nisva dobro vedela, za kaj natančno moliva, vendar nama je Bog kljub temu naklonil obilo milosti. Nehala sva se po nepotrebnem obremenjevati in se začela bolj iskreno pogovarjati o najinih občutjih. O tem, kako težko je zadrževati strasti, kaj si želiva za najino bodočo spolnost, kakšne so najine skrbi in najini strahovi. Postala sva bolj iskrena in sproščena eden ob drugem. Lažje sva drugega opozorila, ko je kazalo, da bo šlo predaleč. No, ali pa sva si povedala za nazaj. Tudi to šteje!

Veliko sva prebrala in poslušala: Christopherja Westa, zakonca Evert, Janeza Pavla II, sledila sva zapisom na Iskrenih in pričevalcem na Stični mladih, duhovnih vajah, pripravi Nasveti in izkušnje drugih naju pač niso mogli pripraviti na najino resničnost.na zakon. Vendar nama vseeno ni bilo dovolj. Imela sva občutek, da gre večina informacij, mnenj in razmišljanj nekako mimo naju. Brala sva o tem, kaj se v spolnosti krščanskih zakoncev sme in kaj ne - večinoma s strogo teološkega vidika, kar nama ni kaj prida pomagalo. Brala sva Sveto spolnost - tedaj še vsak posebej in le tiste dele, za katere sva precenila, da jih lahko prebereva pred poroko. Koliko je bilo od tega koristi, je še danes neodgovorjeno vprašanje.

Nasveti in izkušnje drugih naju pač niso mogli pripraviti na najino resničnost. Na to, kako bo najina spolnost prepletena z vsem najinim življenjem: neprespanimi nočmi za knjigami, utrujenostjo po dolgih poteh, naveličanostjo nad vsakdanjimi opravili, usklajevanjem urnikov in reševanjem nesporazumov. To morava kot mož in žena sama odkriti na novo. 

Eden od bolj uporabnih vidikov najine skupne priprave na spolnost po poroki je bil prijava na Fertilitycare program. Dolgo časa sva se odločala zanj in kar nekaj stvari nama pri njem ni bilo všeč. Po nekih duhovnih vajah pa sva bila deležna toliko milosti, da sva se lahko odločila za to. Splačalo se je in se še vedno poplačuje v zakonskem življenju. Spoznala sva ženski cikel, njegov vpliv na počutje, vpliv okolja in stresa na žensko ter njeno rodovitnost. In, kar je zelo pomembno, vpliv pomirjujočega in spodbujajočega moža. 

Prišel je blagoslovljen dan najine poroke, naporen in vesel hkrati. In prišla je tudi poročna A vendar so najini prvi dnevi potekali v znamenju solza. Malo od sreče, veliko bolj pa od bolečine in nezadovoljstva.noč. Ne, nisva se ljubila. Sklenila sva, da za nekaj časa odloživa najino biološko rodovitnost in sva zato morala upoštevati ženin cikel. Res je bilo malo težko, ampak sva bila na to že vnaprej pripravljena. Najpomembneje je bilo, da sva to odločitev sklenila skupaj, saj tega ne dojemava kot nečesa “ženinega”, ampak kot nekaj najinega. Skupnega.

Končno je prišel čas resnične poročne noči, skrivnosti najinih teles, ki sva jo tako dolgo čakala in se je veselila. Resnici na ljubo sva bila kar ponosna nase, ker sva toliko časa čakala eden na drugega in se nisva že prej predala hipnim strastem, četudi sva od časa do časa slišala, da “normalni pari pač seksajo”. A vendar so najini prvi dnevi potekali v znamenju solza. Malo od sreče, veliko bolj pa od bolečine in nezadovoljstva. Ne glede na vse informacije, ki sva jih prejela od drugih, naju nič ni pripravilo na povsem novo dimenzijo najinega odnosa. Dimenzijo, ki je prav toliko duhovna, kot je duševna, in prav toliko duševna, kot je telesna. Najino življenje je zares postalo bistveno drugačno, kot je bilo še nekaj dni prej. Končno sva zares postala eno - vendar nisva bila srečna. Glede na vse, kar sva slišala in prebrala, sva si predstavljala, da bova uživala, da se bova hitro "privadila" drug na drugega - le kaj je z nama narobe? Na srečo sva imela obilo časa za pogovor o tej najini trenutni nesreči. 

Spomnila sva se enega samega primera, ko je neki duhovnik omenjal doživljanje dveh mladih zakoncev, ki sta pred poroko živela kot fant in dekle vzdržno in čisto in sta imela po poroki v spolnosti težave. Midva gotovo nisva prva, ki bi naju razočaranje nenadoma pahnilo v bolečino, na katero te nihče ne pripravi. Kakor se nama je sprva zdelo nenavadno, da zakonci ne govorijo o tem, sedaj prav lahko razumeva, čemú.

Spraševala sva se, ali je z nama kaj narobe, da vsi ostali uživajo, midva pa trpiva. Nisva vedela, kaj naj storiva in kako naj poskrbiva, da ne bi že prva preizkušnja razjedla najinega veselja nad tem, da vsa končno mož in žena. Molila sva in se pogovarjala. Pomagalo je! Najbolj od vsega zavedanje, da sva v tem skupaj in da bova to skupaj "premagala".

Poročeno življenje naju osrečuje, izpopolnjuje in povezuje. Sedaj je tako tudi z najino spolnostjo in zares sva vesela za ta dar.

Midva

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Sobota, 15. februar 2020, 4:03

Vsi ki govorijo o čistosti pred poroko, pa so pred tem imeli zveze kjer so nečistovali so zame navadni bleferji in hinavci. Če se gremo čistost, je ta le ena: Prvi spolni odnos v življenju šele z zakloncem! To je kot bi za nastop državne funkcije prinesel potrdilo o nekaznovanosti za tekoče leto! Ne, vse šteje. Ko imaš spolne odnose pred zakonom, jih imaš. Kot herpes. Lahko z naslednjim partnerjem ne seksaš dokler se ne poročita, oz. sploh ne seksaš, če zveza ne uspe - podpiram vzdržnost do določene mere, a zate čistosti v pravem pomenu besede ni več. Vsakemu svoje pravim, naj dela tisto, kar ga osrečuje in mu pomaga hoditi po pravi poti. Če to pomeni odrekanju alkoholu, cigaretom ali spolnosti, je to njegova pravica. Ampak to, da spolnost PRED poroko povzroči nezdravo navezanost, ki prinese napetost, ta pa potem preide v konfliktnost dveh egov" je pa iz trte izvito. Kdor se želi izogniti tej nezdravi napetosti, naj ne bo z nikomer v zvezi. Sploh. Ne povzroči jo samo spolnost, ampak odnos sam. Prav tako poroka tu ni noben faktor. Prav poroka mnogim predstavlja varovalko, zaradi katere se lahko bolj razpustijo, kot bi se na kuruzi in tako dajo svojemu egu več priložnosti, kot sicer. Tudi konec zveze ne nastane zaradi predporočne spolnosti!! Konec zveze je lahko zardikaterekoli nekompatibilnosti, ne samo spolne. Po cerkveni logiki tako vsaka zveza uspe, če se le dovolj potrudiš in zavežeš zanjo - z obilico odrekanja. Torej zakaj zveza razpade? Ker se dva nista dovolj trudila zadnjo.

Trditev "če se bova ujemala na ostalih področjih, se bova ujela tudi v spolnosti" velja le za en vidik spolnosti. JIh je pa več. In za določene moraš biti kompatibilen. S kom se ujemaš tudi zgolj v spolnosti pa se v drugih rečeh ne. Na koncu se izkaže, da začne vedno primanjkovati tistega kar ni. Ne morše samo mane jesti. Imeti samo poduhovljeno spolnost in samo moliti. Do neke (obsežne) mere vse to pomaga in je dovolj. Denimo vrhunska jed res ne potrebuje ojačevalcev okusa (npr. soli), a sčasoma telo začne kazati znake pomanjkanja in človek bi na žlico jedel sol. Še več molitve oz. neslane presne zelenjave?

Hudi duh, da mlade sili v posteljo? Da aktivno napada družine? Kaj bolj pomaga dvema, da med njiju ne pride tretja oseba - OK, "hudi duh"? To, da imata oba tesno vez z Bogom ali da imate tesno vez med seboj? Namreč kdor ima tzesno vez zakoncem, lahko hudi duh kroži okoli kot jastreb, pa ne bo našel razpoke. Če sta pa oba z Bogom, med seboj pa ne, sta ravno tako ranljiva. Pač ne bosta seksala izven zakona, ker jima vera tega ne dopusti, ampak še vedno odtujena in vsak na svojem žalostna.

Bog in hudi duh sta po moči enakovradna. Nam pa je dana svobodna volja, da se odločimo. Oba nas skušata s "taktikami" spraviti na svojo stran. Komu bomu verjeli je izključno od nas odvisno. Če se odločimo za temno stran, smo se odločili mi, če se za svetlo, tudi mi. Nič nas ni eden ali drugi zapeljal. Vsi nauki in obe poti in vse posledice so nam bile v naprej znane. Od tu dsalje je samo lobiranje dveh polov (istega stvarnika). Je kot Korenček in palica, ki ju v roki drži starš pri vzgoji otroka. Kako je spreten in koliko ter kdaj uporabi eno ali drugo, toliko je bogat sad njegove ljubezni - otrok, ko odraste.

. Korenček
Ponedeljek, 10. februar 2020, 10:56

Pohvala temu paru, ki je bil pripravljen podeliti svojo izkušnjo z nami. Pohvala vsem drugim parom, ki jim je čistost pred poroko vrednota, za katero se je dobro odločiti.
Hkrati želiva s tem pisanjem spodbujati mlade, da o tem razmišljajo, se o tem pogovarjajo, preko tega ovrednotijo, ter se pogumno odločijo za vzdržnost, ki prinaša presenetljive rezultate.
Tudi midva imava podobno zgodbo.
Že takoj na začetku spoznavanja sva ugotovila, da nama je čistost nujno potrebna za normalno spoznavanje in razvoj ter rast najinega odnosa.
Kmalu sva ugotovila, da si z odsotnostjo spolnosti dajeva veliko več priložnosti spoznavanja na ostalih področjih (čustvenem, duhovnem, socialnem in tudi telesnem - telo niso samo spolovila :)).
Pri nama se je razvil odnos, ki je temeljil na medsebojnem zaupanju. Prinašal je mir. Da pa sva to dosegla, sva morala vse uokviriti. Nama so, za razliko od zgornjega pričevanja, meje, ki sva si jih postavila, zelo pomagale. Prinesle so nek red. Ni bilo občutka hoje po robu in občutka, ko ne veš ali sva že šla čez ali ne.
Ob vsem tem nama je bil nujen pogovor. Pogovarjala sva se o trenutnih počutjih, hrepenenjih in preko tega tudi o intimnosti.
Obema je to dajalo rast v povezanosti. Raslo je hrepenenje po drug drugem. Vse to se je odvijalo v nekem ozračju, kjer sva se oba počutila mirno in sprejeto, željeno in hkrati zdravo navezano.

Kajti spolnost pred poroko lahko povzroči nezdravo navezanost. Le-ta pa prinese napetost, ki potem preide v konfliktnost dveh egov, ki se pričneta boriti vsak zase.
To lahko zapišem iz lastne moške izkušnje. (Kajti tole tipka moški del dueta :), ki želi nagovoriti mlade o pomenu čistosti pred poroko).
V mojem osebnem procesu rasti, je bilo tudi obdobje, ko ta drža ni bila dovolj ovrednotena in mi ni predstavljala nujno izbiro. Posledica tega je bila, da me je intimnost v prejšnjem odnosu začela notranje trgati. Ni me o srečevala, kot sem pričakoval. Tudi odnos na ostalih ravneh ni bil napredujoč, nastajala je napetost (pri obeh), nastajali konflikti in potem konec zveze.
Sedaj lahko rečem hvala Bogu za to izkušnjo, ki mi je pomagala, da sem preko osebne rasti prišel do spoznanja o pomenu vzdržnosti pred poroko.
Odločil sem se za tako imenovano drugo čistost in razlika je očitna. Prejšnje napake ne bi nikoli več ponovil.

Za to držo, držo čistosti, je nujna tudi duhovna opora. Midva sva veliko molila v ta namen, skupaj, vsak zase in tudi drug za drugega.
Moč sva dobivala v zakramentih (sv. spoved, sv. Evharistija in enkrat tudi bolniško maziljenje).
Pomagali so nama pogovori. Najini, kakor tudi z duhovno bogatimi osebami, vrednimi zaupanja. Tu nama je dal večkrat spodbudo kakšen duhovnik/spovednik.
Preko teh duhovnih pogovorov sva dobila zagotovilo: če se bova ujemala na ostalih področjih, se bova ujela tudi v spolnosti. In res drži! Bog se ne šali, ko dva zbližuje, ju zbliža in potem tudi združi.
Podobno kot zgornji par, sva tudi midva na začetku, kot mož in žena naletela na malce drugačno doživljanje spolnosti, kot sva si jo zamišljala in jo pričakovala.
Tudi midva sva se vprašala, ali to zdaj to... :)
Ampak sva zaupala. Bogu sva vse izročila, molila, se zahvaljevala drug za drugega. In v Njem, ki sva se mu popolnoma predala, se je začela rast najinega odnosa tudi v intimnosti.

Dodajava še eno duhovno misel, na katero večina zamahne z roko, a če se človek zamisli, pogleda po svoji okolici, lahko opazi, da še kako drži: Če nismo tesno z Bogom, oziroma ohlapnejša je ta vez, bolj smo dovzetni za vpliv hudega duha.
Hudi duh pa je zelo aktiven, prav na tem področju, kjer se oblikujejo družine. Njemu so to glavna tarča. Ena izmed njegovih taktik je ta, da mlade, neporočene, sili v posteljo, poročene pa trga narazen. In tu mu žal zelo dobro uspeva.

Piševa zato, da bi tej taktiki hudega čim manj nasedali in da bi nas bilo čim več v območju Božje ljubezni.
Mir in vse dobro! Korajža velja!
"dvaBoguhvaležna:)"

Primož Cankar
Ponedeljek, 16. december 2019, 10:37

Če bi se jaz še enkrat poročil, torej lahko zavrtel čas nazaj, bi upošteval ženine predloge: Vzela bi si leto brezskrbno najinega časa, kjer bi potovala po svetu in se v popolnosti predajala vsem užitkom para brez otrok. Šele nato, bi si nataknila jarem poroke in se tako bistveno bolj krepka spopadla z težo voza, ki nama je bil zaupan. Tako pa sva šla po mojih nazorih "najprej poroka" in nato vse ostalo. Čeprav že dolgo znanca in prijatelja, nama je vendarle prava skupnost bila novost in v želji po bližini, času zase in malo brezskrbnosti, sva se takoj začela soočati z vsemi izzivi, ki so nama za dobro desetletje onemogočili brezskrbnost. Ne predstavljam si, da bi se pri vsem tem pa še s spolnostjo srečala prvič. Ravno tisto prgišče najinega časa in iskrene spolnosti pred poroko, ki sva jih vseeno doživela, nama je dalo upanje, da je na koncu zelo dolgega tunela morda le kaka luč. Spolnost je za dolgo časa skoraj poniknila v pozabo. Ni bilo več časa, volje, na koncu niti želje.

Iz članka je razvidno, da je ta par imel obilico časa, ki ga je namesto njima namenil izobraževanju kako bo potem. Karikiram: Namesto, da bi dani čas porabila za izgradnjo odnosa preden sta ga obtežila z odgovornostjo družine, sta ga porabila za teoretične priprave na to življenje. Nato pa sta se soočila z vsem naenkrat v praksi.

Vedno občudujem ljudi, ki se odločijo za vseživljenjsko skupnost z neko osebo, ki jo prej le teoretično spoznajo. Danes imam razvit občutek za ljudi ampak pri tem lahko gre toliko stvari narobe in taoliko telesnih in duševnih faktorjev vpliva na skladnmost dveh, da se celo meni zdi malce tvegano početje. Nenazadnje članek opisuje prav to: toliko stvari je šlo narobe, da je le malo ljudi ki želijo tvegati. Tudi srečen konec tega članka je večini enak kot glavni dobitek na lotu. Vendar so tam vložki majhni. Zato globoko občudujem te pogumen ljudi. Sam nisem tak.

Rok Kranjc
Nedelja, 15. december 2019, 18:59

Dragocena izpoved para, da malo takih. Lep dokaz, kako ima Bog za vsakega od nas određenjski načrt, čeprav se ti morda sprva načrti ne izidejo po naše.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid