O spolnosti mladoporočencev iz osebne izkušnje

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 11. december 2019, 5:00
Image
"Poroka je začetek nečesa povsem novega. Začetek novega življenja, ki si ga lahko še tako želiš, a se nanj ne moreš popolnoma pripraviti. Tudi naju so prvi tedni poročenega življenja presenetili s svojo težo."

To so besede iz začetka iskrenega zapisa, ki smo ga prejeli v uredništvo. To je izkušnja, skozi katero gre mnogo (krščanskih) mladoporočencev, a se o njej ne govori na glas. Hvaležni za pogum para, ki je tako odkrito spregovoril o spolnosti po poroki!


Ko je bila poroka še oddaljena želja, sva mislila, da sva tipičen krščanski par - čeprav sva sproti ugotavljala, da to nikakor ne obstaja. S spolnostjo sva “čakala do poroke”, kot sva velikokrat slišala reči svoje prijatelje. Takšna trditev je seveda neumnost, saj je spolnost širok aspekt moškega ali ženske in ni omejena na dogajanje v spalnici. Pravilno je reči, da sva se strinjala, da bova imela spolne odnose le kot mož in žena.

Veliko sva se pogovarjala: o vsakdanjiku, o prihodnosti, o željah, hrepenenjih, pa tudi o strasti, ki jo čutiva drug ob drugem. Sprva sva mislila, da si morava postavljati meje: "do tukaj bova šla, naprej pa ne", vendar se je izkazalo, da si s tem delava medvedjo uslugo. V središče najinega odnosa sva začela postavljati najino šibkost in napake; več sva razmišljala o morebitnih skušnjavah, in glej - te so se zares začele pojavljati.

Ko sva končno razumela, da tako ne bo šlo na bolje, sva si nehala postavljati meje in začela moliti za naju, za vse najine strasti. To sva počela vsako jutro. Sprva nisva dobro vedela, za kaj natančno moliva, vendar nama je Bog kljub temu naklonil obilo milosti. Nehala sva se po nepotrebnem obremenjevati in se začela bolj iskreno pogovarjati o najinih občutjih. O tem, kako težko je zadrževati strasti, kaj si želiva za najino bodočo spolnost, kakšne so najine skrbi in najini strahovi. Postala sva bolj iskrena in sproščena eden ob drugem. Lažje sva drugega opozorila, ko je kazalo, da bo šlo predaleč. No, ali pa sva si povedala za nazaj. Tudi to šteje!

Veliko sva prebrala in poslušala: Christopherja Westa, zakonca Evert, Janeza Pavla II, sledila sva zapisom na Iskrenih in pričevalcem na Stični mladih, duhovnih vajah, pripravi Nasveti in izkušnje drugih naju pač niso mogli pripraviti na najino resničnost.na zakon. Vendar nama vseeno ni bilo dovolj. Imela sva občutek, da gre večina informacij, mnenj in razmišljanj nekako mimo naju. Brala sva o tem, kaj se v spolnosti krščanskih zakoncev sme in kaj ne - večinoma s strogo teološkega vidika, kar nama ni kaj prida pomagalo. Brala sva Sveto spolnost - tedaj še vsak posebej in le tiste dele, za katere sva precenila, da jih lahko prebereva pred poroko. Koliko je bilo od tega koristi, je še danes neodgovorjeno vprašanje.

Nasveti in izkušnje drugih naju pač niso mogli pripraviti na najino resničnost. Na to, kako bo najina spolnost prepletena z vsem najinim življenjem: neprespanimi nočmi za knjigami, utrujenostjo po dolgih poteh, naveličanostjo nad vsakdanjimi opravili, usklajevanjem urnikov in reševanjem nesporazumov. To morava kot mož in žena sama odkriti na novo. 

Eden od bolj uporabnih vidikov najine skupne priprave na spolnost po poroki je bil prijava na Fertilitycare program. Dolgo časa sva se odločala zanj in kar nekaj stvari nama pri njem ni bilo všeč. Po nekih duhovnih vajah pa sva bila deležna toliko milosti, da sva se lahko odločila za to. Splačalo se je in se še vedno poplačuje v zakonskem življenju. Spoznala sva ženski cikel, njegov vpliv na počutje, vpliv okolja in stresa na žensko ter njeno rodovitnost. In, kar je zelo pomembno, vpliv pomirjujočega in spodbujajočega moža. 

Prišel je blagoslovljen dan najine poroke, naporen in vesel hkrati. In prišla je tudi poročna A vendar so najini prvi dnevi potekali v znamenju solza. Malo od sreče, veliko bolj pa od bolečine in nezadovoljstva.noč. Ne, nisva se ljubila. Sklenila sva, da za nekaj časa odloživa najino biološko rodovitnost in sva zato morala upoštevati ženin cikel. Res je bilo malo težko, ampak sva bila na to že vnaprej pripravljena. Najpomembneje je bilo, da sva to odločitev sklenila skupaj, saj tega ne dojemava kot nečesa “ženinega”, ampak kot nekaj najinega. Skupnega.

Končno je prišel čas resnične poročne noči, skrivnosti najinih teles, ki sva jo tako dolgo čakala in se je veselila. Resnici na ljubo sva bila kar ponosna nase, ker sva toliko časa čakala eden na drugega in se nisva že prej predala hipnim strastem, četudi sva od časa do časa slišala, da “normalni pari pač seksajo”. A vendar so najini prvi dnevi potekali v znamenju solza. Malo od sreče, veliko bolj pa od bolečine in nezadovoljstva. Ne glede na vse informacije, ki sva jih prejela od drugih, naju nič ni pripravilo na povsem novo dimenzijo najinega odnosa. Dimenzijo, ki je prav toliko duhovna, kot je duševna, in prav toliko duševna, kot je telesna. Najino življenje je zares postalo bistveno drugačno, kot je bilo še nekaj dni prej. Končno sva zares postala eno - vendar nisva bila srečna. Glede na vse, kar sva slišala in prebrala, sva si predstavljala, da bova uživala, da se bova hitro "privadila" drug na drugega - le kaj je z nama narobe? Na srečo sva imela obilo časa za pogovor o tej najini trenutni nesreči. 

Spomnila sva se enega samega primera, ko je neki duhovnik omenjal doživljanje dveh mladih zakoncev, ki sta pred poroko živela kot fant in dekle vzdržno in čisto in sta imela po poroki v spolnosti težave. Midva gotovo nisva prva, ki bi naju razočaranje nenadoma pahnilo v bolečino, na katero te nihče ne pripravi. Kakor se nama je sprva zdelo nenavadno, da zakonci ne govorijo o tem, sedaj prav lahko razumeva, čemú.

Spraševala sva se, ali je z nama kaj narobe, da vsi ostali uživajo, midva pa trpiva. Nisva vedela, kaj naj storiva in kako naj poskrbiva, da ne bi že prva preizkušnja razjedla najinega veselja nad tem, da vsa končno mož in žena. Molila sva in se pogovarjala. Pomagalo je! Najbolj od vsega zavedanje, da sva v tem skupaj in da bova to skupaj "premagala".

Poročeno življenje naju osrečuje, izpopolnjuje in povezuje. Sedaj je tako tudi z najino spolnostjo in zares sva vesela za ta dar.

Midva

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Ponedeljek, 16. december 2019, 10:37

Če bi se jaz še enkrat poročil, torej lahko zavrtel čas nazaj, bi upošteval ženine predloge: Vzela bi si leto brezskrbno najinega časa, kjer bi potovala po svetu in se v popolnosti predajala vsem užitkom para brez otrok. Šele nato, bi si nataknila jarem poroke in se tako bistveno bolj krepka spopadla z težo voza, ki nama je bil zaupan. Tako pa sva šla po mojih nazorih "najprej poroka" in nato vse ostalo. Čeprav že dolgo znanca in prijatelja, nama je vendarle prava skupnost bila novost in v želji po bližini, času zase in malo brezskrbnosti, sva se takoj začela soočati z vsemi izzivi, ki so nama za dobro desetletje onemogočili brezskrbnost. Ne predstavljam si, da bi se pri vsem tem pa še s spolnostjo srečala prvič. Ravno tisto prgišče najinega časa in iskrene spolnosti pred poroko, ki sva jih vseeno doživela, nama je dalo upanje, da je na koncu zelo dolgega tunela morda le kaka luč. Spolnost je za dolgo časa skoraj poniknila v pozabo. Ni bilo več časa, volje, na koncu niti želje.

Iz članka je razvidno, da je ta par imel obilico časa, ki ga je namesto njima namenil izobraževanju kako bo potem. Karikiram: Namesto, da bi dani čas porabila za izgradnjo odnosa preden sta ga obtežila z odgovornostjo družine, sta ga porabila za teoretične priprave na to življenje. Nato pa sta se soočila z vsem naenkrat v praksi.

Vedno občudujem ljudi, ki se odločijo za vseživljenjsko skupnost z neko osebo, ki jo prej le teoretično spoznajo. Danes imam razvit občutek za ljudi ampak pri tem lahko gre toliko stvari narobe in taoliko telesnih in duševnih faktorjev vpliva na skladnmost dveh, da se celo meni zdi malce tvegano početje. Nenazadnje članek opisuje prav to: toliko stvari je šlo narobe, da je le malo ljudi ki želijo tvegati. Tudi srečen konec tega članka je večini enak kot glavni dobitek na lotu. Vendar so tam vložki majhni. Zato globoko občudujem te pogumen ljudi. Sam nisem tak.

Rok Kranjc
Nedelja, 15. december 2019, 18:59

Dragocena izpoved para, da malo takih. Lep dokaz, kako ima Bog za vsakega od nas određenjski načrt, čeprav se ti morda sprva načrti ne izidejo po naše.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid