Nov moški v mojem življenju

Mateja Kropec Šega
Četrtek, 20. september 2018, 5:30
Image
Po dolgih letih zakona, duhovnih vaj, pogovorov, prepirov in sprav se mi zdi, da nekoliko pa vendarle poznam moško dušo. Pa jo res?

Naslov je seveda provokativen. V mojem življenju je pač še vedno in za vedno eden in edini, ki sem mu pred četrt stoletja obljubila ljubezen in zvestobo. Ta moj »edini« mi občasno da vedeti, kako doživlja moje sprejemanje njega kot moškega. Včasih mi gre bolje, drugič mi gre zanič. A oba veva, da se večino časa iskreno trudim. Skupaj nama gre zadovoljivo dobro. Čutiva napredek.

Vendar pa se v mojem življenju zares pojavlja nov moški, ob katerem sem spet čisto zelena. Moj sin. Dopolnil je 21. leto, krepko je prerasel mene in očeta, čez ramena je »kot omara«, glas ima globok, že nekaj časa se v naši kopalnici občasno sliši brenčanje njegovega brivskega aparata. Jaz pa – kot da bi obstala v nekem drugem času.

Spomini, ki mi ne pustijo naprej

Še živo se spominjam vseh podrobnosti njegovega poroda, spomnim se njegovih brezzobih nasmehov, spomnim se malega razbojnička, spomnim se njegovega obupa, ko lego kocke »niso hotele skočiti skupaj«, kot si je zamislil. Spominjam se njegovih iskrečih oči, ko je prihajal iz šole in mi pripovedoval, kaj so se učili, spomnim se njegove zbranosti na plezalni steni, spominjam se negotovosti, ko v razredu nekaj časa ni našel prijateljev, spominjam se…

Jaz pa – kot da bi obstala v nekem drugem času.Vmes pa je fant zrasel, šel preko mnogih težav, jih premagal, prerasel kup neuspehov in se zmagoslavno sončil na uspehih. Vse se je spremenilo, samo mama bolj slabotno in čisto prepočasi sledi tem velikim spremembam.

Ko mora premik v glavi narediti tudi mama

Že preprosta statistika najinih sporov bi me morala nagovoriti. Pa me ne. In tako se dogaja spet in spet.

Preverjanje – tukaj mislim predvsem na preverjanje neumnosti, kot so, ali si si kupil Urbano, imaš dežnik … Če je pri odraščajočih hčerah tako preverjanje razlog le za občasno slabo voljo, je pri sinu lahko pogubno. Ker ga ne razume kot znak ljubezni, ampak znak nezaupanja, znak nepriznavanja njegovega treznega razmišljanja.

Kritiziranje – ja, med vzgojnimi metodami, ki mi niso vedno v čast, se skozi vso svojo starševsko zgodovino poslužujem tudi kritike. Dobronamerna kritika ob pravem času in na pravi način gradi. Če pa se združijo kritika, napačen trenutek in le malo slabe volje na katerikoli strani, pa so učinki lahko izredno slabi. Sploh, če kritika leti na skoraj odraslega moškega. Odzivi so zaloputnjena vrata, tišina … in niti odtenka želje po izboljšanju situacije. Sin je kritiko občutil kor prezir, mama pa kot sovražnost.

Oštevanje – sinko, ki ga je bilo treba do neke stopnje občasno ošteti, v nekem trenutku zraste čez to mejo. Zraste tudi mama?  Ko bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se ob nekaterih priložnostih potegnila nazaj. Oštevanje vedno postavi tistega, ki je oštevan na nižji položaj. Nekdo nanj gleda zviška. Res hočem sinu sporočiti to?

Nanj gledam kot na – otroka. Seveda je moj sin moj otrok. Ampak ali ni že skrajni čas, da mu priznam, da je mladi odrasli in da pogumno koraka na stopničko, ki bo vedno bolj tista na kateri stojim jaz. Dokler… me nekega dne ne bo prestopil.

Česa moj sin – moški od svoje matere ne dobiva dovolj?

Nisem čisto kompetentna, da bi na to vprašanje odgovorila. Slišati bi bilo treba tudi drugo stran zgodbe. In treba bi bilo dati času priložnost, da pokaže, da se izkaže.

Verjamem, da bo slej ko prej prišel čas, ko bo moj sin začutil, da je čas, da v svoje boje naprej odide sam.Seveda se, kot večina staršev, vsa leta trudim po najboljših močeh, da bi sinu dala tisto, kar ocenjujem, da potrebuje. Zanesljivo vsega tistega, kar bi potreboval, od mene, naju, ni dobival in ne dobiva. Ker pač nisva popolna, kot nihče ni.

Prepričana sem tudi, da starša nisva in ne smeva biti najpomembnejši osebi, ki bi s svojimi otroki razreševala zanke njihovih življenj. Tudi midva z možem tega nisva počela s starši, čeprav smo se in se lepo razumemo. Poiskala sva si prijatelje, spovednike, na koncu drug drugega. Šele v najinem odnosu sva se zares do konca izbrusila in izkristalizirala.

Težave mame odraslega sina

Za začetek bi ga lahko recimo nekaj minut po prihodu domov pustila pri miru. Pri možu sem se že davno tega navadila, da ne planem nanj, brž ko prestopi vhodna vrata. Pri sinu mi to ni in ni jasno. Še vedno capljam na mestu, kjer sem bila, ko se je iz šole vračal mali fantek in si je želel v hipu deliti z menoj vse, kar se mu je pripetilo. Lahko bi ga večkrat pritegnila k skupnemu delu in ob tem ne bi preračunljivo razmišljala še tega, kako bi čas izkoristila tudi za kakšen nujen pogovor.

Če bi znala redno pohvaliti njegov trud, rešitve, ideje, popravila, rezultate …, bi bila gotovo tudi to točka zame. Ob neuspehih bi bilo prav, da bi mu dala vedeti, da vseeno verjamem vanj. Večkrat bi mu lahko povedala, da mu zaupam. Lahko bi končno razumela, da tudi on potrebuje svoj občasni moški brlog in ga ne bi predčasno bezala ven. Morala bi mu večkrat priznati avtoriteto in spoštovati njegovo odgovornost.

Ne boj se življenja

Verjamem, da bo slej ko prej prišel čas, ko bo moj sin začutil, da je čas, da v svoje boje naprej odide sam. Upam, da sva mu in mu še dajeva dovolj potrditev, da se v življenje ne bo podal s strahom. In da je spoštovan in vreden velike Ljubezni. Samo zato, ker je.

 

Foto: chicago.shine.fm

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem