Nepotrebna jok in stiska ob uvajanju v vrtec

Uredništvo iskreni.net
Petek, 5. september 2014, 0:36
Image
uvajanje1
V številnih vrtcih ne poskrbijo za pravilno uvajanje ter s tem otroke in tudi starše izpostavljajo nepotrebni stiski. Pogovor z dr. Nado Turnšek, predavateljico z ljubljanske pedagoške fakultete. 

V Kurikulumu o vrtcih je zapisano, da ima otrok pravico do postopnega uvajanja, starši pa pravico do sprotne izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku, do sodelovanja pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter aktivnega sodelovanja pri vzgojnem delu.

Namesto tega se v preštevilnih vrtcih srečujemo z ignoriranjem staršev, ki se jim zapira vrata pred nosom, in srce parajočim jokom malčkov v stiski, ki traja ure in ure, dan za dnem. Vse dokler se otroci na najtežji možni način ne vdajo v rutino ali pa jih obupani starši celo ne izpišejo iz vrtca.

Zakaj tak pristop in kako bi moralo biti, smo se pogovarjali z dr. Nado Turnšek, nekdanjo vzgojiteljico, doc. za sociologijo edukacije in predavateljico na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ki na nehumano prakso opozarja že trideset let.

Kdaj smo pri nas začeli z uvajanjem otroka v vrtec?
Stari model institucionalne vzgoje je vse otroke obravnaval enako, tako da so vsakdanje rutine potekale bolj ali manj po načelu vsi enako in vsi hkrati. Ta model je marsikje še danes zelo opazen.Koncept postopnega uvajanja se je v uveljavil sredi devetdesetih let. Takrat se je začela burna razprava o novih pristopih. Dotedanji model institucionalne vzgoje je vse otroke obravnaval enako, tako da so vsakdanje rutine potekale bolj ali manj po načelu vsi enako in vsi hkrati. Ta model je marsikje še danes zelo opazen. Pred dvajsetimi leti smo začeli glasno govoriti, da je treba otroka obravnavati kot posameznika, z lastno osebnostjo. Tudi sama sem delala v vrtcu in takrat so otroci prihajali že s sedmimi, osmimi meseci. V enem dnevu si tako dobil dvajset jokajočih dojenčkov. Nerešljiva in do otrok zelo neprijazna situacija. Z veliko zamudo za razvitimi državami smo začeli opozarjati na ta v nebo vpijoč problem, saj nisi potreboval specializiranega strokovnega znanja, da je bilo jasno, da tako ne gre, da je to do otrok nehumano. V Kurikulum za vrtce smo zapisali, da imajo otroci pravico do postopnega uvajanja v vrtec. Do takrat je bilo to prepuščeno dobri volji ali praktičnosti vzgojiteljice. Starši namreč lahko veliko pomagajo v prvih dneh in tednih. A formalno ni bilo nikjer zapisano, da je to del strokovnosti in paradigme vzgoje. To je leta 1999 Kurikulum za vrtce končno spremenil. Ta namreč določa standarde in normative strokovnosti, ni pa predpisovalen.

Kaj to pomeni? Da vzgojiteljica lahko »spusti« uvajanje?

Vzgojiteljica nima pravice, da se odloči, da uvajanja ne bo. Kakšno to bo, pa je prepuščeno njej.To sicer ne, je pa uvajanje prepuščeno njeni presoji. Avtonomnost pedagoga je namreč skorajda sveto načelo. To je potrebno zato, ker bi s preozkimi predpisi in natančno določenimi okviri že spet končali pri tem, čemur smo se hoteli izogniti – izgubili bi prostor za individualno obravnavo otroka. Tako je vzgojiteljica zavezana samo k temu, da upošteva zapisane norme.

Kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da vzgojiteljica nima pravice, da se odloči, da uvajanja ne bo. Kakšno to bo, je prepuščeno njej. Ali to pomeni en dan z vsemi starši in otroki na kupu ali tri tedne ali bo morda naredila načrt za vsakega otroka posebej glede na njegov položaj.

Se vam ne zdi, da bi proces ali model uvajanja kljub vsemu moral biti natančneje opredeljen? Ne izhajajo težave ravno iz te nedoslednosti?

Ravno zaradi omenjene individualne obravnave vsakega otroka načeloma menim, da ni dobro, da bi bilo uvajanje predpisano. A zaradi prakse nekaterih vrtcev začenjam dvomiti o tem. Vsako leto so enake pretresljive zgodbe.

uvajanje2

Kaj to pomeni?

Uvajanje sicer obstaja v zavesti učiteljic kot neka načelna vrednota, še vedno pa se ta pravica otrok različno zmanjšuje.Počasi se bom začela zavzemati za bolj zavezujoče zapise v zakonodaji ali drugih dokumentih. Na primer, ne bi bilo slabo formulirati v tem smislu, da ima otrok pravico, da se postopno uvaja (skupaj s starši ali drugimi sorodniki); razen seveda, če se je že uspešno vključil in tega ne potrebuje. Ravnateljice bi skupaj z vzgojiteljicami lahko naredile preprost načrt dela, ki bi ga potem prilagajali glede na otroke. Preveč predpisov namreč pelje v nestrokovnost. Sprašujem se, koliko vrtcev to res naredi in koliko sploh posvetijo pozornosti uvajanju. Že trideset let namreč poslušam od staršev iste zgodbe, zgodbe, ki se že dolgo ne bi več smele dogajati. Premalo predpisov namreč žal omogoča tudi to, da se vzgojiteljice uvajanju v praksi izognejo in da upoštevajo le črko in ne tudi duha Bele knjige. Uvajanje sicer obstaja v zavesti učiteljic kot neka načelna vrednota, še vedno pa se ta pravica otrok različno zmanjšuje.

Kakšni so ti načini?

Otrok mora v vrtcu spoznati prostor, druge otroke in vzgojiteljice ter se naučiti, da se bo roditelj vedno vrnil ponj. To lahko dosežemo z zelo majhnimi subtilnimi stvarmi.Eden od načinov, da uvajanje načeloma omogočijo, obenem pa zelo zagrenijo, je ta, da vse starše povabiš za eno uro. Petnajst staršev in petnajst zmedenih malčkov natlačiš v majhen, hrupen in kaotičen prostor. Največ kar otrok lahko odnese od tega, je bežno seznanjenje s prostorom, obenem se v vsej tej gneči počuti neprijetno. Pa mi vi povejte, ali je to sploh smiselno? Potem pa naslednji dan že pošlješ starše iz sobe in temu rečeš uvajanje. S tem si sicer zadostil normi, a si jo obenem izzigral. Tako ne osebno in ne strokovno ne stojiš za pravico otroka. Drug način je, da tiste starše, ki si lahko privoščijo malo več dopusta in si želijo z otrokom ostati v vrtcu dlje časa, odganjaš s tihim neodobravanjem. Starši si vzamejo čas, potrudijo se pomagati v skupini, se posvetiti drugim otrokom in poskušajo navezati bolj oseben stik z vzgojiteljicami. Te pa jim bolj ali manj subtilno dajejo vedeti, da tam niso zaželeni ali pa vsaj ne prav dolgo. Starše ne vključujejo v igre, ne dajejo jim navodil, kaj naj počnejo, komajda rečejo kakšno besedo ali pa drugo osebje vrtca pripomni, kako ni pametno podaljševati prisotnosti, saj bo potem uvajanje še težje in z otrokom še huje.

Pa je res?

Vzgojiteljice se morajo zavedati, da je vstop v vrtec za otroka, kot da bi ga poslali na Mars.To je trditev, ki me res razjezi. Takšno pojmovanje nima nobene zveze s strokovnostjo in bi ga pričakovala kvečjemu od kakšne stare mame iz drugih časov. Vzgojiteljice bi morale biti toliko na tekočem in poučene, da bi vedele, da je ravno nasprotno. Otrok mora v vrtcu spoznati prostor, druge otroke in vzgojiteljice ter se naučiti, da se bo roditelj vedno vrnil ponj. To lahko dosežemo z zelo majhnimi subtilnimi stvarmi. Najprej eno uro preživiš z njim, pustiš, da raziskuje, nato se posloviš in obljubiš, da se boš vrnil. In to res storiš. Znova in znova. Vzgojiteljice se morajo zavedati, da je vstop v vrtec za otroka, kot da bi ga poslali na Mars. Pri enoletnem otroku ni nobenega načina, da bi ga vzgojiteljica, ki ga ne pozna, lahko razumela. Da bi lahko kar takoj vedela, kako se počuti, kaj potrebuje. To so popolnoma nebogljena mala bitja v veliki stiski in z občutkom zapuščenosti. To je za otroka izjemno stresno obdobje, ki mu ga moramo olajšati na vse načine.

Vzgojiteljice znajo pogosto reči tudi to, da niso težavni otroci, ampak starši.

Seveda imajo tudi starši težave z ločitvijo od otroka, a vztrajanje pri svojih pravicah in pri čim blažjem navajanju otroka na vrtec je vse prej kot težavnost.Vse prevečkrat. Seveda imajo tudi starši težave z ločitvijo od otroka, a vztrajanje pri svojih pravicah in pri čim blažjem navajanju otroka na vrtec je vse prej kot težavnost. Rešitev gotovo ni, da roditelja pošlješ ven z besedami, da se bo tako otrok prej navadil na vrtec. In da je otrokov jok, ko roditelj odide, dokaz, češ »vidite, da je tako še slabše«. Zgodba je ravno nasprotna. Več ko ima otrok dokazov, da se mama ali oče vedno vrne, prej se bo pomiril in šel raziskovat svoj nov svet. Prakse, ki jih srečujem, so lahko diametralno nasprotne. So vrtci in vzgojiteljice, ki premišljeno in s posluhom za otroka načrtujejo uvajanje in so pripravljeni tudi na različnosti in mogoča odstopanja. Sproti, ko otroke in starše spoznavajo, se dogovarjajo in prilagajajo. Vsaka ravnateljica bi morala že junija z osebjem načrtovati uvajanje, vsaka vzgojiteljica bi morala opraviti razgovore s starši še pred vstopom v vrtec. Ne morejo vsi enako uvajati in to tudi ni vedno potrebno. Eni otroci bodo hitreje »odšli v svet«, drugi počasneje, eni starši imajo dopust ali morda babico, da priskoči na pomoč, drugi ne. Tudi to je pomembno za načrt uvajanja. Vsem pa mora biti skupno iskreno povabilo k sodelovanju, skupni poti do cilja, podrobna informacija o napredku otroka in strokovno mnenje o najboljši poti do cilja.

uvajanje3

Se pravi, da razlike v uvajanju posameznih otrok ne bi smele biti problem? Starši namreč slišimo tudi to, da naša prisotnost zmoti druge otroke.

Več ko ima otrok dokazov, da se mama ali oče vedno vrne, prej se bo pomiril in šel raziskovat svoj nov svet.Ne, to ne bi smel biti problem. Eni starši morda sploh ne bodo mogli priti septembra, lahko pa avgusta prihajajo na igrišče spoznavat vzgojiteljice in vrtec. Drugi bodo otroka lahko za nekaj ur oddali že v prvem tednu uvajanja, spet tretji otroci bodo potrebovali več časa. Če vzgojiteljice tu svojo zaupano jim strokovno avtonomijo postavijo – naglas ali potiho – nasproti staršem, češ tu mi povemo, kaj in kako se bo počelo, je posledica vedno konflikt. In kršenje otrokovih in starševskih pravic.

Zakaj po vašem ta preživeti pristop v vrtcih tako dolgo vztraja? Saj imajo vzgojiteljice vendar lažje delo, če imajo v prvih dneh ali tednih na voljo pomoč staršev.

Razloga sta, nekoliko posplošeno seveda, v glavnem dva. Eden je preostanek starih časov, ko se vzgojiteljice ne ravnajo po strokovnih načelih, ampak še vedno prisegajo na sistem – naj se otrok izjoče in se bo najhitreje navadil. Drug razlog je zelo osebne narave. Vzgojiteljice, ki same ne zaupajo dovolj v svojo strokovnost in kakovost, ne marajo, da bi jih pri delu kdo opazoval. Počutijo se izpostavljene in negotove ter se temu pač poskušajo izogniti. Namesto da bi starše povabile k sodelovanju ali vsaj sprejele ponujeno roko. Starši bi z veseljem pomagali pri hranjenju, deljenju stekleničk z vodo, pri igricah in tolaženju. Vzgojiteljice bi jih morale samo usmeriti, da bi počeli tisto in tako, kar je za vse najboljše. Vsi bi se bolje spoznali, delo bi bilo lažje, razpoloženje pa prijetnejše. Takšno uvajanje je gotovo lažje in do otroka prijaznejše.

Za konec mi, prosim, še povejte, kako vi reagirate na zabuhle obrazke, večurno hlipanje in očitno velikansko stisko enoletnikov v vrtcu.

Kot čas uvajanja bi morali vrtci in starši jemati celoten september in oktober. Če otrok mirno spi v vrtcu že po dveh tednih, je to velikanski uspeh, ne pa nekaj, kar lahko pričakujemo.To ni humano. Otrok ima pravico, da se na vrtec privadi s čim manj stresa, nobene potrebe ni, da joče ure skupaj. Kot čas uvajanja bi morali vrtci in starši jemati celoten september in oktober. Če otrok mirno spi v vrtcu že po dveh tednih, je to velikanski uspeh, ne pa nekaj, kar lahko pričakujemo. Včasih je grozno gledati, kako se najbolj teptajo ravno pravice najmlajših. Vsak dom za ostarele ima postopek uvajanja bolj izdelan in do uporabnika prijazen kot nekateri vrtci. Pa govorimo o odraslih, zrelih ljudeh, ki znajo izraziti želje in potrebe, v nasprotju z nebogljenimi malčki, ki jih še po tridesetih letih opozarjanja na njihove pravice spet in spet prepustimo temu, da se do izčrpanosti izjočejo v vrtcih. Ali bi kadarkoli privolili v tako stisko pri ostarelih starših? Verjetno ne. Včasih se mi res zdi, da imamo do otrok nerazumljivo slab odnos. Zato bi rada poudarila, da je skrajni čas, da vrtci resnično in iskreno usvojijo koncept uvajanja, starši pa se morajo zavedati svojih pravic in jih tudi uveljaviti! Seveda to zahteva tudi od njih večje angažiranje; ki pa bi ga morali vrtci tudi postaviti kot normo ob vpisovanju otrok. Normo, ki bi jo morala usvojiti celotna družba, da bi tudi delodajalci lahko staršem, ki uvajajo otroke, zagotovili načine odsotnosti z dela za uvajanje otrok.

Avtorica: Tina Nika Snoj
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Jana 14. 10. 2011

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid