"Nekatere stvari v porodnišnicah bi se morale že zdavnaj spremeniti v dobro žensk in novorojenčkov"

Agata Hren
Piše: Agata Hren
Sreda, 18. januar 2017, 5:36
Image
Nastja Pavel1
Babico Nastjo Pavel, »Mojo babico«, spremljam že nekaj let. Prvič sem jo videla na porodni konferenci leta 2013 v Laškem, kjer mi je že kot novopečena diplomantka babištva padla v oči z aktivnim pristopanjem do znanja in informacij.

Z zanimanjem sem jo spremljala tudi leta pozneje, ko njeno navdušenje in strast po izvedeti več nista prenehali.

Sedaj je Nastja nekakšen fenomen, saj je ena izmed redkih babic, zaposlenih v porodnišnici (Nastja je zaposlena v porodnišnici v Mariboru), ki vidneje deluje na področju porodne prakse tudi z nudenjem relevantnih in sveže preverjenih informacij o porodu, ki se večkrat ne skladajo z ustaljenim sistemom prakse v nekaterih naših porodnišnicah.

Nastja, se nam lahko na kratko predstaviš? Kdo je Nastja Pavel?

Zanimivo se mi zdi, ko me nekdo vpraša: »Kdo si? Kdo je Nastja Pavel?«

Nastja je bila včasih poskočna, pozitivna deklica, ki se je v veliki meri razdajala za druge in ki se je pri izbiranju svoje študijske poti odločila za poklic, ki se ji je zdel kul, predvsem pa poklic, kjer je videla priložnost, da bo v življenju lahko počela to, kar si je vedno želela – pomagati in svetovati drugim na področju, ki jim je manj poznan ali celo nepoznan.

Danes sem še vedno tista deklica, ki skuša ostati pozitivna in nasmejana, pa vendar morda včasih od drugih pričakuje več, kot so pripravljeni dati. Je pa postala nekdo, ki je uvidel, da samo razdajanje za druge, ne pa v prvi vrsti razdajanje za sebe in svoje bližnje, ne vodi ravno na pravo pot. Ker te zmanjka, ker te povozi, ker ugotoviš, da si na koncu bolj kot ne sam in ne moreš rešiti cveta.

Ni bil študij tisti, skozi katerega bi spoznala, kaj želim biti in kako želim delati, ampak predvsem spoznavanje babištva predvsem preko tuje literature in izkušenj tujih babic.

Mnogi te poznamo tudi kot »Mojo babico«. Kdaj se je rodila Moja babica in kakšen je bil/je njen namen?

Po končanem študiju te ne čaka služba, vsaj mene ni. Sama pri sebi sem si mislila, da to ni dobro. Če bom več let na suho čakala službo, bom čisto »padla ven« iz babištva. Ok, službe ne bom dobila, sem si rekla, kako naprej?

Vpisala sem se na magistrski študij zdravstvene nege v Mariboru, ki sem ga lani uspešno zaključila, hkrati pa se je tudi s pomočjo partnerja rodila Moja babica. Torej neka dopolnjena Nastja. Rekla sem si, da ne smem stagnirati. Kaj naj naredim?

Odločila sem se, da si bom ustvarila FB profil, preko katerega se bom povezala z drugimi babicami po svetu, prebirala članke in tako ostala v stiku z babištvom. Hkrati bom kakšno stvar prevedla ali delila na strani, da bodo tudi druge ženske prišle do relevantnih in novih / drugačnih informacij o nosečnosti, porodu, poporodnem obdobju, babištvu.

In – zadeva je stekla! Veliko žensk se je začelo za to zanimati in stvar je rasla in rasla. V lanskem letu sem s pomočjo partnerja in prijatelja ustvarila tudi spletno stran mojababica.si, kjer so stvari preglednejše kot na FB profilu.

Kakšen model babiškega poklica predstavlja Moja babica?

Nastja Pavel2

S tem ko sem si ustvarila svoj FB profil, sem nekako spoznala, kdo in kaj bi naj pravzaprav bila babica in kaj je njeno delo. Priznati moram, da ni bil študij tisti, skozi katerega bi spoznala, kaj želim biti in kako želim delati, ampak predvsem spoznavanje babištva preko tuje literature in izkušenj tujih babic.

Internet je zelo super stvar, hitro prideš do informacij, a ne samo do tistih relevantnih in dobrih. Moja babica se trudi, da bi ženske dostopale do ustreznih in relevantnih informacij, na podlagi katerih bi nato sklepale svoje odločitve in zaključke. Trudim se čim več stvari prevesti v slovenščino, vendar sem kot diplomirana babica zaposlena tudi v eni od slovenskih porodnišnic, kjer delam turnosno delo in zato včasih »Moja babica« čaka, da pride na vrsto.

Vsaka porodnišnica ima nek ustaljen sistem in način dela. Kako si se ti soočala s tem in kako se s tem soočaš sedaj?

Večkrat me ljudje vprašajo: »Kako ti uspe, da te sistem ne povozi?« Moj odgovor je, da odtehtajo zadovoljne ženske in družine. To je tisto, kar me motivira.

Če se vrnem na čas študija, bi rekla, da sem bila povprečna študentka, vendar s svojim karakterjem. Vedno me je motilo, če se je delala krivica in to mi je ostalo. Zmoti me, ko se že a priori nekaj ne da,  ko se stvari ne spreminjajo. Bojimo se poskusiti. Namesto, da se nekaj poskusi spremeniti in se potem vidi: »OK, to ni dobra rešitev, najdimo drugo,« se že v štartu reče: »Ne gre« ali »Tega ne moremo«. In ko v času študija spoznaš tudi prakso iz tujine, ki je tam že večletna, tu pri nas pa se kar nič ne da, postaneš malo nejevoljen.

Vendar ko enkrat prideš v sistem, torej ko se zaposliš npr. v javnem sektorju, vidiš, da ne moreš spremenit stvari – oziroma jih ne moreš spremeniti sam, lahko pa jih spreminjaš pri sebi, s tem, kdo si, kakšen si in kako delaš, kakšen odnos imaš in kako sprejemaš druge.

Praviš, da sama sistema ne moreš spremeniti. Kaj pa bi koristilo delovnemu okolju, da bi bilo bolj odprto za izboljšave?

Sama pri svojem delu predvsem pogrešam debate, izmenjave izkušenj in mnenj, pa idej in konstruktivnih kritik, ki bi jih ljudje brez ogorčenja sprejeli. Pogrešam debate, pri katerih nekdo predlaga to, drugi nekaj drugega in se ob nestrinjanju poskuša najti tretja pot, ki pa je mogoče tista prava. Ni samo tisto, kar rečeš ti, prav, in ni nujno, da je tisto, kar rečem jaz, pravilno. Pomembno je, iz katere perspektive gledaš.

Zaposlitev v porodnišnici je zame pomenila veliko priložnost spoznati zdravstveni sistem – obporodno in poporodno babiško oskrbo, ki ga poznamo pri nas. Seveda se z vsem ne strinjaš, ko začneš delati. Že zato, ker so na faksu drugače predstavili, kako morajo določene stvari biti.

Vendar ko prideš delat v ustanovo, v tako zakoreninjen sistem, moraš sprejeti pravila igre, a hkrati vedno razmišljati, kaj bi lahko sam naredil naslednjič bolje in kaj bi sčasoma lahko skupaj spremenili na boljše.

Večkrat me ljudje vprašajo: »Kako ti uspe, da te sistem ne povozi?« Moj odgovor je, da odtehtajo zadovoljne ženske in družine. To je tisto, kar me motivira.

Tudi tvoja magistrska naloga se dotika izboljšav porodne prakse. Kako torej gledaš  na spremembe in izboljšave porodnišničnega sistema?

Pri spremembah v porodnišnici je potrebno multidisciplinarno sodelovanje vseh zaposlenih. V porodnišnici lahko pride pobuda za kakšne spremembe od babic, vendar se morajo z njimi strinjati tako pediatri kot porodničarji, kar je prav, saj smo ena ekipa. Najbolj pomembno pa je, da vodstvo prepozna, kaj bi bilo potrebno spremeniti in da gre v korak s časom.

Nekatere stvari bi se morale že zdavnaj spremeniti v dobro žensk in novorojenčkov. Zato sem se tudi za magistrsko nalogo odločila, da pišem o šestih področjih v porodni sobi, kjer lahko izboljšamo porodno prakso.

Nam lahko teh šest področji na kratko predstaviš?

V prvi vrsti opredelim, kako pomemben je odnos, ki ga imamo do ženske;  pišem o pomembnosti prvega stika med babico in žensko, o komunikaciji, ki pomembno vpliva na odnos in vzpostavitev zaupanja.

Kot drugo izpostavim, kako prisluhnemo porodnici, da čim manj motimo proces rojevanja. Tukaj sem prišla do zaključka, da je zelo pomembno, da imamo mi, kot strokovnjaki, čim več znanja,  saj večina žensk pride na porod nepripravljenih. Obiščejo šolo za starše, v grobem pa je to to.

Kot tretje sem pri porodnih položajih izpostavila, da bi bilo krasno, če bi se ženske med porodom čim več gibale, vendar zaključim, da bomo v babištvu naredili že veliko, če bomo odpravili polsedeč položaj za iztis in vpeljali v redno prakso iztis na boku – seveda, ko ni potrebnih medicinskih intervencij. Naj povem, da je celotna magistrska naloga usmerjena na fiziološko nosečnost in porod, vendar se lahko pri vsaki temi kaj izlušči tudi za urgentna in patološka stanja.

Nastja Pavel odent

Nastja s svetovno znanim porodničarjem Michelom Odentom, ko je marca 2016 obiskal Slovenijo.

Omenim tudi prehranjevanje in pitje. Pomembno je, da ima ženska prosto izbiro uživanja hrane in pijače, če ne obstaja visoko tveganje.

Nato pa dve poglavji posvetim tudi novorojenčkom, in sicer pišem o pomembnosti prve ure po porodu ter o prvi oskrbi novorojenca. V to se vključuje, da se s prerezom popkovnice počaka vsaj 90 sekund, da se novorojenca v roku 24 ur ne bi oljilo in umivalo z milom ter s tem odstranjevalo verniks.  Z vodo se odstrani kri, to pa je tudi vse. Mamice veste, da tako kot otrok diši takoj po porodu, ne diši več nikoli.

Poleg mojega delovanja kot »Moja babica«, upam, da bo tudi ta magistrska naloga nekako prispevek k boljši babiški praksi in obporodni oskrbi.

V porodnišnici lahko pride pobuda za kakšne spremembe od babic, vendar se morajo z njimi strinjati tako pediatri kot porodničarji, kar je prav, saj smo ena ekipa. Najbolj pomembno pa je, da vodstvo prepozna, kaj bi bilo potrebno spremeniti in da gre v korak s časom.

Kakšna je tvoja vizija za babiški poklic v porodnišnicah?

V prihodnje si želim, da bi več ljudi, ki so se odločili za ta poklic in delajo z ženskami, tudi delalo ZA ženske. Morda več povezovanja med seboj, tudi med porodnišnicami. Želim si bolj ustaljene prakse. Seveda pa si želim tudi dovolj kadra, da bo lahko oskrba žensk varna in kakovostna.

Naletela sem na citat, ki si ga večkrat ponovim. V prevodu zveni nekako takole: »Vseeno mi je, kje in kako rodiš – doma, v porodnišnici z epiduralno anastezijo, z napovedanim carskim rezom,  ali če rodiš v gozdu zraven srnice. Pomembno pa mi je, da si imela možnosti in si bila v svojih odločitvah podprta ter spoštovana« (January Harshe).

To se mi zdi  tisto, kar je pomembno pri našem delu; da imajo ženske različne možnosti, pri katerih so obravnavane s spoštovanjem.

Stvari moramo najprej razčistiti pri sebi. Ugotoviti, kdo smo, kaj smo in kaj hočemo postati, kako hočemo delati. Pri svojem delu se moramo zavedati, da se sistem ne bo izboljšal z danes na jutri. Kar lahko naredimo, je, da se mi v okviru tega sistema izboljšamo in s tem počasi izboljšujemo sistem.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem