Nehajmo kriviti otroke

Sobota, 9. maj 2020, 5:00
Image
Najbrž ne obstaja starš, ki se kdaj na otroka ne bi zadrl ali pa bi morda šel v drugo smer, ko bi ga najraje kaznoval z ignoriranjem, odvisno od njegovih primarnih izkušenj. Pride dan, ko zvečer otroci popadajo v posteljo, nam pa ostane le kup slabe volje, ker je šlo ta dan vse narobe – otroci niso poslušali, po možnosti so se nam ob odločnemu postavljanju zahtev in prizadevanjem za sodelovanje z njimi še smejali v obraz. To je takšen dan, ko te resno zaskrbi, kaj se bo zgodilo, ko družina pride v obdobje pubertete. Če gremo korak dlje, lahko da je družina že v obdobju pubertete in se starši le držijo za glavo, kam vse skupaj pelje.

Ob otrocih se razjezimo, obupujemo, se živciramo in belimo glavo z raznoraznimi skrbmi in strahovi. Ob otrocih tudi jokamo, se počutimo nemočne, nesposobne in osramočene. Seveda se ob njih tudi veselimo in hodimo po trepalnicah ponosa, sreče in brezpogojne ljubezni. V odnosih z otroki lahko naberemo celo paleto čustev, študijo bi lahko naredili tudi iz njihovih blagih in malo manj blagih odtenkov.

In kaj je bistvo?

MI se razjezimo. MI zavpijemo. MI ignoriramo. MI ne vidimo smisla. MI se počutimo nesposobne. Noben otrok nima tolikšne moči, da bi dobesedno upravljal z našim vedenjem – je pa res, da je ta čustva v nas vzbudil. 

Nehajmo kriviti otroke, saj s tem nanje dajemo neizmerno težko breme. Otroci niso na svetu zato, da nas spravljajo v slabo voljo in solze ali pa po drugi strani, da nas osrečijo. To je zanje enostavno Otrok namreč išče naš zgled, našo mirnost in naše zavetje takrat, ko je v njem vse preveč kaotično, da bi to lahko to obvladoval.prevelika odgovornost, ki je niso nikoli bili dolžni nositi, niti je ne zmorejo. S stavki kot so »mamica bo žalostna, če boš razbil vazo«, »ves čas me samo nekaj jeziš«, »ali celo sram me je, da si moj otrok« starš ne naredi nič drugega kot to, da sebe postavi v vlogo žrtve, na otroka pa prenese lastno starševsko odgovornost in ga s tem »postarši«. 

Seveda je prav, da otroci vidijo, kakšne so posledice njihovih vedenj in dejanj ter da vplivajo na čustva drugih ljudi. Vendar je naša reakcija le naša odgovornost! Ne pozabimo, s tem tudi otroke učimo, da za svoja čustva in vedenja prevzemajo lastno odgovornost ter da se zavedajo, da je njihovo življenje v njihovih rokah. Otrokova naloga je namreč, da preizkuša meje, da raziskuje in ob tem tudi kaj razbije ter na sploh dela napake.

Napake so del življenja in iz njih se učimo prav vsi – otroci, ki življenjskih izkušenj še nimajo, pa napake potrebujejo še toliko bolj, obenem pa odraslo, zrelo osebo, ki z njimi zdrži in skupaj z njim išče rešitev. Otrokov vzgib je tudi, da bo napetost, ki se je v njem morda nabrala čez dan, sprosti ob staršu, kar pa včasih zgleda kot brezglavo norenje po hiši ali pa skakanje po postelji in smejanje v staršev obraz zvečer, ko bi se v resnici moral uleči in zaspati. Takrat pogosto starš vso to stisko in napetost začuti tudi v sebi, saj se nanj projicira in s tem je včasih zelo težko zdržati, oz. je odvisno od tega, koliko se odrasla oseba zna zregulirati. Otrok namreč išče naš zgled, našo mirnost in naše zavetje takrat, ko je v njem vse preveč kaotično, da bi to lahko to obvladoval.

In seveda je popolnoma normalno, da tudi nam pri tem pritiska na gumbe in da tudi mi ne zmoremo vseh starševskih naporov in otroških muh. Tudi mi se učimo iz napak! Vendar je ključna razlika, če razumemo, kaj so naše naloge in odgovornosti ter kaj otrokove. Tako tudi na področjih, ki nam v odnosu z otroki ne uspevajo, iščemo odgovore na »zakaj me tole tako razjezi ali spravi v obup« in rešitve.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.