Natašina čudovita porodna zgodba iz časa epidemije

Uredništvo iskreni.net
Torek, 31. marec 2020, 5:00
Image
Nataša in Uroš Meden sta se marca pripravljala na rojstvo četrtega otroka. Nihče si ni predstavljal, da bo porodno izkušnjo zaznamovala epidemija koronavirusa, zaradi katere je morala Nataša v porodnišnico sama. A tja se je odpravila polna zaupanja v Božje varstvo in doživela čudovit porod. Z nami je delila zgodbo o rojstvu sina Benjamina.

V tem svetem postnem času smo v naši družini pričakovali rojstvo dojenčka – četrtega otročka. Rojen na predvečer svetega Jožefa nam je prinesel veliko veselja in polnost življenja, ki z gotovostjo pride, kadar smo odprti Bogu.

Tudi v izrednih okoliščinah je porod čudovita priložnost, ki jo lahko vzamemo kot preizkušnjo zaupanja.Z vami delim svojo porodno zgodbo, in sicer zato, ker v smislu popolnega zaupanja Bogu sovpada z zgodbo pandemije koronavirusa, v kateri smo se znašli. Žalostna sem, ko vidim, da tudi mi, ki pravimo, da smo Jezusovi, ne zaupamo Bogu. Vem, da so se mnoge nosečnice znašle v stiski ob novici, da jih mož ne bo mogel podpirati ob porodu, saj so porodnišnice začele ena za drugo prepovedovati prisotnost očetov pri porodu. A tudi v takšnih okoliščinah je porod čudovita priložnost, ki jo lahko vzamemo kot preizkušnjo zaupanja.

Nosečnost – čas prepuščanja Božjemu načrtu

Čas nosečnosti sva z možem živela kot običajno – vse sva želela delati z Bogom in za Boga. Vse svoje bistvo in ves najin zakon staviva Nanj. »Z nitkami ljubezni ste privezani.« Da teh nitk ne bi pretrgala, se poleg vsakodnevne molitve drživa rednega mesečnega obhajanja zakramenta svete spovedi, ponedeljkove molitvene ure pred Najsvetejšim v naši domači cerkvi in svete maše, kadar le imava priliko. To naju vodi, da stvari, ki nama jih prinaša življenje, jemljeva takšne, kot so, in ne siliva, da bi tekle po najinih človeških pričakovanjih. Tako je bilo tudi med tokratno nosečnostjo.

Glede prisotnosti pri porodu sva se z možem prepustila: kar bo, pač bo. Danes smo ženske navajene, da gre mož z nami, in tudi sama sem vse tri prejšnje porode doživela z njim. Ravno en dan pred tokratnim porodom pa so prisotnost res prepovedali še v zadnjih nekaj porodnišnicah. Ob tem me je malo zbodlo, a sem se spomnila stavka: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.«

Nataša in Uroš s starejšimi otroki Katjo, Emo, Andrejem in novorojenim Benjaminom.

Med porodom sem se počutila povezana z možem

Na dan pred porodom smo z možem in otroki pri jutranji molitvi brali Božjo besedo o Danijelovih prijateljih, ki gredo iz zaupanja v Gospoda v gorečo peč in ne zgorijo, ter psalm 25: »Moj Bog, vate zaupam.« Mir, ki ni od tega sveta, in veliko veselje sta se naselila vame. Z besedami: »Moja pota niso vaša pota in kakor se nebo visoko boči nad zemljo, tako so moje misli visoko nad vašimi mislimi,« sem se vsa prepustila.

Ko sem se naslednji večer s konkretnimi popadki poslovila od moža pred vrati ljubljanske porodnišnice, sem bila izredno mirna, neverjetno sproščena in vsa osrediščena. Porod je bil čudovit, izredno močno doživet v vseh fazah, čeprav sem mislila, da sem že pri tretjem porodu doživela vse, kar se doživeti da.

Ko sem se s konkretnimi popadki poslovila od moža pred vrati porodnišnice, sem bila izredno mirna, neverjetno sproščena in vsa osrediščena. V dobre pol ure je bil dojenček na svetu, notranje pa sem se kljub fizični odsotnosti počutila zelo povezana z možem. Zaradi poporodne krvavitve sem morala za nekaj ur na intenzivni oddelek. Še sama sem bila presenečena, ko sem čutila, da mi nasmešek kar ne gre z obraza. Ker sem bila nekoliko slabotna, sem rekla: Gospod, nimam posebnih besed, ampak hvala Ti, hvala, hvala … Čeprav je bilo sredi noči, nisem mogla zaspati od nebeške sreče. Ti občutki so me presenetili, saj sem po vseh treh prejšnjih porodih doživela stisko.

Tudi med tremi dnevi, ki sem jih preživela na oddelku, sem bila pripravljena na žalost in tesnobnost, ki sta me preplavili po tretjem porodu, zato sem se brez razmišljanja vrgla v molitev rožnega venca. Pa ni prišel niti en sam trenutek stiske …

V zaupanju, da bo On poskrbel za nas in za našega otroka

Zdaj sva z detetom doma, življenje teče naprej, mi pa živimo v Njegovi ljubezni in milostih – včasih se jih zavedamo bolj, včasih manj, trudimo pa se zahvaljevati za vse.

Bolj ko zaupam Gospodu, bolj se mi dogaja, da ob neljubih ali nepričakovanih okoliščinah najprej pomislim: Le kaj Gospod spet pripravlja? Ker vem, da me bo presenetil. Tudi če me čaka trpljenje, se mi ni treba bati, saj me On nosi na svojih rokah.

S svojim nezaupanjem vsakič znova bičamo Jezusa in ga kronamo s trnjem. Zaupanje ni enostavno – to je pot in milost. A v težkih trenutkih lahko rečemo: »Glej, težko zaupam, strah me je, ampak, Jezus, podarjam ti svoje gorčično zrno zaupanja in vem, da mu boš Ti dal rast, ne jaz.« Sv. Terezija Deteta Jezusa je vedno ponavljala: »Saj jaz ne zmorem ničesar sama od sebe, jaz na poti do Jezusa samo dvignem svojo nožico in On me vzdigne.«

Drage mamice, ki ste te dni v skrbeh – On, ki je dal vašemu otročku življenje, bo poskrbel zanj in za vas. Obračajmo se Nanj z vsem srcem, od skrbi se obrnimo k molitvi. Živimo tako, da bomo vredno obhajali dan Njegovega vstajenja!

Še malo ...
Do konca pomladne donacijske akcije je le še nekaj dni. Še danes nas podprite, da bomo skupaj dosegli zastavljeni cilj!
0€
19.500€

90%

17.547€
Akcija se zaključi:
31.05.2020

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Ponedeljek, 6. april 2020, 6:29

Najboljši nasvet, ki sem ga (nekaj porodov prepozno) dobil od ene babice je ta: Ne hoditev (Ljubljansko) porodnišnico PREZGODAJ! Dali vas bodo na posteljo v sobo, priklopili na monitor in nato boste sami šteli neskončne minute, preden se bo kaj začelo. Če bo gužva, vam bodo dali umetne popadke in potem se bo začelo "veselje".

Veliko slabega ste na tem portalu že napisali o LJ-porodnišnici. Zato želim tole pustiti prihodnjim rodovom. V Slo se na dan rodi okrog 50-60 otrok. Levji delež v Ljubljani. Preobremenjeni. Sob zmanjkuje, porodnice na hodniku, na izmeno samo nekaj babic, od teh le ena ali dve pred penzijo, druge mlade. Zdravnik eden leta po celem UKC. Če ne bi imeli striktnega "urnika" rojevanja, bi bil sam kaos. In mlade prvorodke se seveda pri tem počutijo nesrečne , izgubljene, osamljene, prestrašene. Pri enem porodu sem se moral resno potruditi, da nisem drugi mamici v istem prostu gledal naravnost v, ... saj vemo kam. Videl sem njeno nelagodje, ko so dali k nama in tako obrnjeno, da se pogleda nisem mogel izogniti. A tudi nelagodje osebja, ker smo kar gomazeli s porodi tisto noč. Nama so že zaupali, ker smo bili že na "ti" s sestrami in so se ukvarjali s tisto porodnico, ki je bila pozornosti potrebna. Opazoval sem letanje od ene do druge sobe, ker je povsod bilo nekaj. Nato pogovore, ko so si predajale izmene; koliko katera že leži - 16 ur, 22 ur, ... O moj bog! Naš prvi porod je trajal 10 ur in še to je odtekla voda in ni bilo nobenih popadkov.

Čudovito, sem pomislil, ko sem prebral "Ko sem se naslednji večer s konkretnimi popadki poslovila od moža pred vrati ljubljanske porodnišnice, sem bila izredno mirna"! To je nasvet starejše babice: hodite dokler lahko. Pojdite noter, ko bodo popadki res intenzivni in predvsem redni. Na 5 minut. Takrat je telo pripravljeno.

Ko sva z ženo imela zadnjega otroka, so nam določili termin za carskki rez, ker je bil prejšnji porod s hudim zapletom in na koncu carskim rezom. A otrok je hotel ven sam! Sprožil je popadke v noči na dan pred CR. Žena me zbudi ob 3h, da se ji zdi, da ima popadke. Ah, dokler ne bo rukalo, ne greva nikamor. Se obrnem in zaspim dalje. Me ob 5h zbudi, da so že kar močnejši. Aha, ok, na koliko? Dokler ni na 5 minut, se ne sekiraj. Naspi se, bova rabila. In me zbudi okoli pol sedme ure, da se bova počasi morala iti. Naj se oblečem. OK, se skotalim iz postelje in v kuhinji na pultu vidim listek z minutami. 5, 4, 6, 5, 3, ... O JEZUS, kaj pa čakaš! Ja, si rekel, da morajo biti redni in na 5 minut, potem sem te pa šla zbudit. Se že peljeva v Ljubljano na normalen delovni dan v jutranji konici.
Cesta ruka, žena me gleda, če lahko še kako luknjo kje najdem, ... prideva v porodnišnico naju sestra gleda kaj delava danes tam, če mamo pa naročeno jutri ob 8h! Ja, ampak jaz bi kar danes rodila, se poheca. Sestra skoraj jezno, ne se zafrkavat gospa, tukaj imamo bolj malu homorja, ... pa jaz dodam, če ne bo šla naprej, bo rodila kar tukaj v sprejemni... ... popadke ima, še dodam. Ajaaaa, na koliko pa, gleda nejeverno. Na 2-3 minute, odgovori žena. O, no potem pa le hitro. In otrokk je bil zunaj preden je minila ura. 8 cm odprta. Žena si ni niti las spotila. Sem se hecal, da bi lahko reklamo za 3-vremenski Taft delala. Babica je povedala, da tiste, ki pridejo ob prvem uščipu potem ležijo po celdan, ker telo miruje in se vse ustavi. Če nimajo gužve, jih pustiijo. A ležati takole brez hrane cel dan, ... huje kot porod. Če pa je gneča, pa umetni popadki, kot pri našem prvem. Matranje na živo in otrok ves zadet od protibolečinskih sredstev, pa raztrganine ... zadnji porod je bil tak, da bi ga želela vsaki, pravi moja žena.

Morda je prav, da se pri porodnišnici, a ko greste noter ste v procesu. Hodite do zadnjega, če vam ravno ne odteče voda. Tudi tu lahko, če bi vas zdravnik pregledal, da otrok ni v nevarnosti. A v LJ se to ne bo zgodilo. Silno bodo neprijazni, če bi hotel iz mize potem nazaj ven. Za porode, kjer ženska ne pride prehitro je LJ povsem dobro in mi imamo same dobre izkušnje. A za odstopanja od klasike pa niso ravno. Odvisno torej od nas samih, kako bomo doživeli porod.