Narava ali vzgoja

Uredništvo iskreni.net
Četrtek, 5. marec 2009, 10:25
Image
Če želimo, da bodo naši otroci radi preživeli čas z nami, nas imeli radi, nam zaupali, sprejeli naše vrednote in jim bo mar za naše zadovoljstvo, se moramo do njih obnašati na način, ki ustvarja občutek ljubezni ter sprejemanjain ne občutka nenaklonjenosti ali jeze. Ne moremo pričakovati lepega obnašanja od otrok, če ne poskrbimo, da bi se otrok dobro počutil.

Ker je za odrasle tako boleče, pogosto preveč boleče, da bi prepoznali in si zapomnili bolečino izdaje v zgodnjem otroštvu, varajo sami sebe. Raje bodo krivca iskali zunaj sebe kot da bi se soočili z lastno ranjenostjo in bolečo resnico.

Alice Miller v članku Travma otroštva pojasnjuje: "... informacij o krutosti, ki smo jo utrpeli v otroštvu, ostane shranjena v možganih v obliki nezavednega spomina. Za otroka zavestna izkušnja takšnega ravnanja ni mogoča. Če se otrok ne zlomi pod težo bolečine in strahu, mora ta izkustva zatirati. Vendar pa nezavedni spomini otroka, ki je bil zanemarjen in trpinčen še preden je znal govoriti, pri odraslem znova in znova obujajo prizore v poskusu, da se osvobodi svojih strahov, ki so ostali kot posledica brezsrčnosti.»

Zgodnje otroštvo je izhodiščna točka za vso ljubezen in za vso krutost v poznejših letih. Toliko sočutja, kot ga je dojenček /otrok prejel, bo v prihodnosti prenesel na druge. Na Švedskem pravijo, da toliko spoštovanja kot ga dobimo, tudi dajemo. Na žalost je res tudi nasprotno: ko kažemo nespoštovanje (vključno z vsemi oblikami kaznovanja) do otroka, v njem gojimo nespoštovanje, jezo in maščevalnost, ki se bodo pozneje prenesli na druge.

Sočutno zgodnje starševstvo je kot dobro zgrajen čoln, ki otroka varuje pred morjem vseh kasnejših razočaranj, skušnjav, frustracij in gorja.

Zvračanje krivde za najstniški kriminal na pritisk vrstnikov (ali video igric, filmov, glasbe, internet ali karkoli drugega v družbi) je isto kot kriviti nevihto za prevrnitev slabo grajenega čolna, v katerem sedi otrok. Vemo, da bodo v življenju naših otrok vedno neurja. Vedno bodo skušnjave, razočaranja, žalost in celo tragedije. Njihova sposobnost za spopadanje s temi dogodki je tista, ki je resnično pomembna. Je njihov čoln dovolj močan ali so v njem luknje? So na čolnu ali so bili poslani na morje brez zaščite? In ko se utopijo, bomo krivili veter in dež, valove zaradi mimo vozečega motornega čolna in oklepajoče roke njihovih utapljajočih vrstnikov, ali pa bomo začeli graditi boljše čolne za naše otroke?

Vir: Jan Hunt, Nature or Nurture

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Anonymous
Petek, 6. marec 2009, 20:10

Odličen prispevek!!!