Naloga babice je, da sedi v kotu in štrika

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Torek, 16. junij 2009, 6:45
Image
Zakaj smo ženske pri porodu prevečkrat prerezane? Zakaj britje in klistir sploh nista potrebna? Zakaj ne moremo rojevati doma? Zakaj nas po porodu ne obiskuje babica pač pa patronažna sestra? O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s Tejo Zakšek, vodjo katedre za babištvo na zdravstveni fakulteti.

Z babico se srečamo v porodni sobi, ko pridemo rodit. Babica nas vodi skozi porod. Velikokrat pa se zgodi, da babica hkrati vodi več porodov in tako ne more biti ves čas prisotna ob porodnici. Ali torej babic primanjkuje?

Babic definitivno primanjkuje. Če bi delale na mestih, za katere imajo kompetence, potem bi jih primanjkovalo še mnogo več kot jih primanjkuje zdaj. Ljudje poznajo babico le kot osebo, ki dela v porodni sobi. Dejansko pa babica spremlja žensko od pubertete pa tja do pozne starosti. Njena vloga je torej širša. Zakaj pa pride do situacije, da babica skrbi za dve ženski? To vprašanje bi morali postaviti tistim, ki razporejajo delo babic v porodnem bloku. Se pa strinjam, da bi babica morala biti z eno žensko, ves čas njenega poroda.

Velikokrat slišimo, da bi morali dati babicam večjo avtonomijo, kot jo imajo sedaj. Se strinjate? Kaj je tisto, kar babice pogrešate?

Na katedri smo lani izdelali kompetence za osnovno babiško prakso. Opredelili smo vseh 7 področij, kjer bi babica morala delati, in pa aktivnosti, za katere je babica sposobna, da jih opravlja. Tu so opisani tudi postopki, ki jih lahko babica izvede popolnoma samostojno, kot so: izvede cel porod, če je z njim vse v redu, naredi epiziotomijo, če je treba in jo tudi zašije (to tudi učimo študente, vendar v praksi tega ne smemo opravljati). Po zakonu lahko babica opravi 5 pregledov v nosečnosti. Odkar delam v porodnem bloku, ob pregledu materinskih knjižic nisem naletela še na niti en sam pregled, ki bi ga opravila babica, čeprav ji zakon to dovoljuje. Definitivno si babice zaslužimo večjo avtonomijo. Ne razumemo, zakaj lahko avstrijske babice hodijo k nam porajat na domu, mi pa tega ne moremo delat. Tega ne razumemo in se s tem ne moremo strinjat. Izobražene smo po praktično identičnem programu.

V tujini je tudi praksa, da si nosečnica vnaprej izbere babico, ki jo spremlja že v nosečnosti in je nato ob njej cel čas poroda. Je realno kaj takega v prihodnosti pričakovati tudi pri nas? Zakaj je to tako pomembno?

Je realno, zahtevali bi pa veliko premikov in veliko upora. Trudimo se v tej smeri, vendar če realno pogledamo, nas je za enkrat premalo. To kar opisujete je kontinuirana skrb in za žensko daleč najboljša. Praksa v tujini je pokazala, da so takšno skrb dosegli šele, ko so ženske to same zahtevale. Babice same niso bile dovolj močne in šele ko so jih podprle ženske, so se stvari začele premikati. To je pomembno zato, ker babica žensko dobro pozna in z njo splete osebni odnos. Le če se poznata, je babica sposobna presoditi, kaj je za žensko primerno in ji glede na to ponuditi različne možnosti. Babica pa ima tudi takšne kompetence, da zna v primeru rizika žensko usmerit naprej.

Mnoge mamice si želijo tudi, da bi jih po porodu obiskovale babice in ne patronažne sestre, ki imajo velikokrat pomanjkljivo znanje, poleg tega pa so obiski velikokrat namenjeni zgolj negi in premalo konkretnemu svetovanju. Kako kot babica gledate na to problematiko? So babice v patronažni službi potrebne?

Definitivno smo babice najbolj primerne za skrb v poporodnem obdobju. Naše znanje je popolnoma drugačno, pristop je popolnoma drugačen in ženske so z obiski babic zelo zadovoljne. Babice v patronažni službi so krvavo potrebne. Dejansko pa bi trenutno organizacija patronažne službe v kakšnem majhnem zdravstvenem domu težko zaposlila babico, ker ne bi imela dovolj kvote. Zato bi bilo potrebno reorganizirat celotno babiško stroko. Je pa popolnoma nesprejemljivo, da gre patronažna medicinska sestra dopoldan prevezovat ulkuse in kasneje na obisk k mamici z novorojenčkom.

Koliko pa se upošteva želje porodnice po načinu rojevanja? Je v stroki interes za to? (Mnogokrat se slišijo očitki, da moramo rojevati leže zato, ker je babici tako lažje.)

Zelo odvisno od porodnišnice. Za mene je porodni načrt zelo dobra ideja, s katero si ženska osmisli, kaj si želi tekom poroda. Na podlagi načrta lahko vidimo, kakšne so njene želje, in ji razložimo možnosti, med katerimi lahko izbira. V večjih porodnišnicah se včasih zdi, da porodni načrti niso preveč zaželeni, v nekaterih manjših pa jih z veseljem sprejmejo, ga pregledajo in se skupaj s porodnico dogovorijo. Najraje vidijo, da se ženska že tekom nosečnosti oglasi pri njih s porodnim načrtom, ki ga skupaj prediskutirajo in ugotovijo, kaj bi bilo zanjo najboljše. Manjše porodnišnice se bolj potrudijo mogoče tudi zato, ker so manj obremenjene kot večje, ki so hkrati še terciarni centri. Menim pa, da imajo babice, ki so bile izobražene v prejšnjem sistemu, premalo znanja o vseh različnih možnostih rojevanja in za enkrat so te babice v večini.

Omenili ste pisanje porodnega načrta. Je to sploh smiselno, glede na to, da se po izkušnjah večino želja ne upošteva. Ni to potem še večje razočaranje za porodnico? Na kakšen način se lahko porodnica dogovori, da se upošteva njene želje?

Verjetno je to res zanjo še večji stres. Zato pa ima pravico, da se že prej pozanima, kam bi šla rodit. Nosečnica naj že vnaprej obišče porodnišnico in ugotovi, kaj je možno in kaj ne. Če se dogovori, ima porodni načrt ravno tiste vsebine, ki so sprejemljive za vse.

Veliko bodočih mamic se zelo boli epiziotomije. Raziskave tudi kažejo, da so ženske pri nas prerezane veliko pogosteje kot v ostalih razvitih državah. Zakaj je temu tako? Je res epiziotomija potrebna?

Ženske so pri nas prevečkrat prerezane, to je dejstvo. V prvi vrsti je to zato, ker ženska leži na hrbtu, ko rojeva. Velikokrat se porod preveč pospešuje, sili, ne čaka. Znan ginekolog Michel Odent pravi, da je naloga babice v porodni sobi, da sedi v kotu in štrika. S tem je hotel povedat samo to, da se ne umešava preveč in pusti času čas. Epizitomijo pogosto uporabljajo tudi kot izgovor, da s tem preprečijo hujše raztrganine, čeprav raziskave tega ne potrjujejo. Osebno menim, da je veliko epiziotomij neopravičenih (upravičenih naj bi bilo le okoli 10% epiziotomij), določen odstotek »upravičenih« pa je posledica slabe predporodne priprave. Če bi imeli šole za starše bolj po meri ženske, bi ženskam lahko že v nosečnosti svetovali, kaj vse lahko naredi, da si še zmanjša rizik bodisi za raztrganje bodisi za epiziotomijo. Tudi če babica vodi več porodov hkrati, ne more porodnici nuditi vsega potrebnega, da bi preprečila epiziotomijo.

Kaj pa sama priprava na porod kot sta britje in klistir. Ali sta zares potrebna? Ju lahko nosečnica odkloni?

Znanstveni dokazi kažejo, da ni nobene medicinske indikacije, ki bi potrdila potrebnost klistirja in britja pred porodom. Mogoče že s tem, da žensko brijemo, predvidevamo, da bo imela epiziotomijo. Dejansko ženska ima pravico zavrniti britje in klistir, je pa odvisno, kako ji to predstavijo. Velikokrat rečejo, da bo zaradi klistirja rodila prej, čeprav ni dokazov za to.

Edina primera, kjer se svetuje klistir, sta: (1) če je ženska hudo zaprta: v tem primeru lahko druga porodna doba traja nekoliko dlje, če ženska ni sklistirana; in (2) če ženska poraja v vodi: v tem primeru je dobro da dobi klistir zaradi možnosti kontaminacije.

V naši stroki še vedno prevladuje prepričanje, da ženska med porodom ne sme zauživati hrane in vode, vendar tuji strokovnjaki bolj in bolj opozarjajo na to, da stradanje ne vpliva dobro ne na mater ne na otroka. Se že kažejo kakšne spremembe v tej smeri ali še vedno velja prepoved hranjenja?

Največkrat je razlog temu to, da bi ženska morda potrebovala anastezijo. Verjetnost, da bo potrebovala anestezijo je približno enaka verjetnosti, da bomo imeli prometno nesrečo. Bomo šli zato vsako jutro tešči v avto, ker bi se mogoče z njim zaleteli in bi potrebovali kakšne operativne postopke?? Raziskave kažejo, da ni nobenega razloga, da bi ženski omejevali zauživanje hrane in pijače, saj kvečjemu izgubi še tisto prepotrebno moč, ki bi jo potrebovala. Tukaj smo zelo v precepu, saj moramo študente poučiti o tem, kaj kažejo raziskave, potem pa pridejo na klinična mesta, kjer ženskam omejujejo hrano in pijačo. Spet je stanje odvisno od porodnišnice do porodnišnice, načeloma pa dovolijo samo pitje.

So porodi v zadnjih letih res toliko hitrejši ali je to le posledica dodajanja umetnih popadkov? Kakšno je vaše mnenje o precej rutinski uporabi le teh? Zakaj so ti popadki toliko bolj boleči kot spontani popadki?

Sigurno je en del razloga v tem, da se porodi pospešujejo, vendar po drugi strani pa je treba poudariti, da imamo tudi boljšo statistiko kar se umrljivosti tiče. Zmeraj moramo gledati na oba: mamo in otroka. Se pa porod velikokrat neupravičeno pospešuje. Umetne popadke ženska občuti kot bolj boleče le zato, ker do njih pride prej, čeprav so enaki njenim spontanim. Če bolečina počasi narašča, jo veliko lažje prenesete, kot če kar naenkrat izkusite zelo močno bolečino. Premalokrat upoštevamo to, kar je predvidela narava.

Tudi pri nas je vedno več zanimanja za naravne porode. Ker tak način rojevanja pri nas ni možen, nekatere porodnice odhajajo na porod v sosednje države. Je v stroki kakšen interes za uvedbo naravnih porodov?

Slovenija nujno potrebuje porodni center. Ženska dejansko nima izbire, kje bi rodila in to ni pošteno. Če si finančno ne more privoščiti poroda doma ali v tujini, nima možnosti izbire. Zaenkrat imajo porodnice samo možnost izbire lajšanja bolečin, nimajo pa možnosti naravnega poroda. Prav bi bilo, da bi ženska imela možnost izbire.

Kaj pa porodi doma? Pri nas uradno niso dovoljeni. Se kaj premika v tej smeri, da bi bilo babicam dovoljeno opravljati tudi takšne porode?

Zaenkrat ženska lahko rodi na domu le, če najame babico iz tujine. Avstrijske babice lahko legalno izvajajo porode na domu v Sloveniji, za slovenske pa se to smatra kot delo na črno. Na oddelku za babištvo se zelo trudimo da bi sprovedli babiški zakon. Šele ko bodo stvari zakonsko opredeljene, se bo lahko začelo premikati.

So torej ženske pri nas dovolj informirane o svojih pravicah?

Vedo, da imajo pravice, da lahko nekaj odklonijo, ne vedo pa, kaj dejansko stoji za tem, saj so zelo redko pravilno informirane. Premalo vedo, kakšne vse možnosti imajo, dvomim pa, da jim je to možno razložiti brez babice, ki bi kontinuirano skrbela zanje.

Teja, najlepša hvala za pogovor in čimveč uspeha pri doseganju boljših pogojev dela za babice in kakovostnejše obravnave porodnic.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Anonymous
Torek, 16. junij 2009, 10:50

Super intervju!

Mi je kar opogumljajoče slišati vse te stvari iz ust predstavnice babiške stroke, ker to pomeni, da smo ženske in (vsaj mlajše) babice na isti strani ... Je pa žalostno, da imajo tako majhno moč in zmožnost vplivanja.
Smo pa verjetno res tudi ženske premalo tečne, da bi lahko ustvarile takšen pritisk na odgovorne, ki bi podprl želje babic ... Samo kako biti tečen? V porodni sobi res nimaš še želje, da bi se še prepiral z babico ali porodničarjem. Za alternativo pa očitno smatrajo čisto vsako željo, ki odstopa od njihovih klasičnih postopkov. Jaz sem recimo prosila, če lahko s predrtjem mehurja še malo počakajo, da bi se raje še malo sprehajala in naravno odpirala, in je babica rekla porodničarju: "Aha, gospa je za alternativo." Halooooooo?!

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana