»Največji škandal v današnji Cerkvi je pomanjkanje moških v cerkvi!«

Četrtek, 30. maj 2019, 5:30
Image
Ob upoštevanju vseh škandalov, s katerimi se danes sooča Cerkev, je izreči nekaj takega, precej izzivalno. Toda, ko takšen stavek izreče krščanski oče, dedek, upokojeni gasilec in poslovnež, predvsem pa mož, ki se že več kot 45 let ukvarja z moško duhovnostjo, tedaj ima povedano veliko težo.

Donald Turbitt se s problematiko moške duhovnosti, oziroma pomanjkanjem le te, ukvarja skoraj celotno svoje življenje. Pred nekaj leti je po navdihu svetega Duha začel postavljati  program za pastoralo mož, ki je počasi prerasel v mednarodno združenje - Može svetega Jožefa.

V mesecu maju je Don Turbitt sodeloval na pogovornih večerih in predavanjih po celotni Sloveniji, konec meseca pa tudi na duhovnih vajah »Duhovni priklop za može«. S svojimi izkušnjami je pravi sogovornik za predstavitev moške duhovnosti in  položaja »sodobnega« moškega v družbi in Cerkvi.

Kateri je bil za vas tisti prelomni trenutek, ko ste ugotovili, da je moška duhovnost v družbi in cerkvi podhranjena, da potrebuje nov zagon?

V življenju sem opravljal delo gasilca, prav tako sem bil lastnik podjetij, ki so se ukvarjala z gradbeništvom, tako, da sem bil celotno življenje v moški družbi. Ko sem šel v cerkev pa so bile okoli mene samo ženske. Ko sem se na prvem karizmatičnem molitvenem srečanju ozrl okoli sebe, sem videl, da me obkroža 70% žensk. Pomislil sem, da ne spadam tja.

Na srečo je takrat pričeval tudi nekdanji profesionalni igralec bejzbola in predstavil, kako je opustil svojo profesionalno športno pot, da bi sledil Jezusu. In to zavedanje, da vendarle nisem sam, je bilo zame veliko olajšanje.

Verni možje, ki sem jih v svojem življenju srečeval, so bili predvsem katoliški duhovniki. To so bili visoko izobraženi možje, ki nikoli niso delali v tovarni, ki si nikoli niso umazali rok. Jaz sem želel biti »svet«, nisem pa želel biti kot oni. Vzljubil sem Boga, želel sem več, toda ne na način kot mi je bila religija predstavljena. Takrat sem začutil, da nekaj manjka, in da moram najti odgovor na to. Začel sem se zavedati, da se mora nekaj spremeniti.

Če mi daruješ 72 ur na leto, ti bom podaril odrešenje!

Pred 40 leti sem tako pričel razvijati moško pastoralo, pred 6 leti pa me je poljski kardinal prosil, če bi to moško pastoralo »prinesel« tudi na Poljsko. Da bi to naredil, sem potreboval dovoljenje iz Rima. In tako se je ta pastorala pričela širiti po Evropi in svetu.

V čem je t.i. »moška duhovnost« posebna, drugačna, kaj so njene značilnosti?

Pri ukvarjanju z moško duhovnostjo sem naletel na dva (naj)večja problema. Prvi je bil ta, da so mi možje vedno znova govorili, da nimajo časa. Drugi problem pa je bil ta, da so na naša srečanja hodili predvsem starejši možje (nad 50 let). Spraševal sem se kako naj pritegnemo može, mlajše od 50 let in može, ki imajo premalo časa za duhovnost?

Nekaj tednov za tem se nekega jutra zbudil in občutil Božji navdih ter spoznal Njegov načrt. Jezus je umrl in vstal v treh dneh, v 72 urah in Bog mi je dal zelo privlačno ponudbo rekoč: »Če mi daruješ 72 ur na leto, ti bom podaril odrešenje!« To je bila zelo mamljiva ponudba in tako sem spoznal, kako doseči teh 72 ur in s tem rešiti oba navedena problema.

Vaša rešitev je torej, da možje letno darujemo Jezusu 72 ur?

Seveda. Teh 72 ur sestavlja eno mesečno srečanje s skupino mož, ki traja dve uri. Nihče ne more reči, da je tako zaposlen, da se enkrat na mesec ne more udeležiti srečanja v skupini. Enkrat letno se naj možje udeležijo konference/predavanj v trajanju 6 ur. Ključno pa je, da se možje enkrat na leto udeležijo duhovnih vaj. Duhovne vaje trajajo od petka do nedelje, kar je dodatnih 42 ur. Le tako ima vse skupaj smisel, saj mesečna srečanja niso dovolj. Prav tako niso dovolj predavanja, saj večina ljudi takoj po predavanju pozabi vsebino, ki so jo poslušali. Na duhovnih vajah pa vidim, kako se možje spremenijo in stopijo v oseben odnos z Jezusom. In zaradi tega odnosa z Jezusom možje ostanejo v Cerkvi.

Tako zasledujemo dva cilja. Prvi je ta, da možje stopijo v ta oseben odnos z Jezusom, drugi cilj pa je, da ima vsak moški vsaj enega dobrega (moškega) prijatelja. V ZDA ima večina mož edinega »prijatelja« v svoji ženi, nima pa pravega prijatelja, s katerim bi delil najgloblje občutke. In ravno takšna prijateljstva se rojevajo v skupinah Mož svetega Jožefa.

Zakaj ne bi raje govorili o potrebah v duhovnosti zakoncev, družine kot celote – zakaj se usmeriti le na moške?

Ker smo na vse drugo osredotočali zadnjih 100 let. In kaj imamo sedaj? Ženske prihajajo v cerkev, ker je to bolj naravno, ker imajo to v genih in cerkve so polne žensk. Kar samo po sebi ni slabo, saj bi bile sicer cerkve prazne.

Večkrat vprašam škofe, koliko denarja vložijo v pastoralo moških. Njihov odgovor je: nič.

Veliko raziskav je pokazalo, da če uspemo evangelizirati može in očete, jim bo v 92 odstotkih v cerkev sledila celotna družina. Torej, če želite v cerkvi žene in otroke, spravite tja najprej očete.

Večkrat vprašam škofe, koliko denarja vložijo v pastoralo moških. Njihov odgovor je: nič. Poskušam jih prepričati, da bi vsaj nekaj sredstev namenili moški pastorali, sofinanciranju duhovnih vaj itd.

Zavedati se moramo, da se večina moških v cerkvi želi počutiti kot moški. Saj je lepo prepevati vse te ljubeznive pesmi o Jezusu, a moški mora imeti občutek, da je bojevnik, da je zaščitnik svoje družine.

Donald Turbitt (levo) med svojim pričevanjem

Zato je nemogoče primerjati moško in žensko duhovnost?

Seveda. V cerkvi imajo ženske zelo pomembne vloge, ampak naš cilj je, da vsakega duhovnika obdamo z 12 možmi. Tudi Jezus je bil obdan z 12 apostoli. Naj bodo ti možje njegovi najbližji prijatelji. Realnost pa je, da je trenutno ob duhovniku dvanajst žensk. Hvaležni smo za to, ker drugače bi bila cerkev v težavah. Ampak duhovniki ne morejo razumeti potreb moških, ker so obdani z ženskami. Le če bomo duhovnike obdali z možmi, lahko spremenimo njihov način razmišljanja.

Sedaj pa žensk, ki obdajajo duhovnika, njegova istospolna usmerjenost ne moti.

Cerkev problem pomanjkanja moških v Cerkvi podcenuje?

Vsekakor. Vrh Cerkve naokoli hodi s prevezo na očeh. Tega problema ne želijo videti, čeprav je tako očiten. Enostavno se sprijaznijo, da možje ne želijo hoditi v cerkev, da pač moški želijo govoriti le o politiki in športu. Ampak pravi možje želijo govoriti o Jezusu, duhovniki in škofje pa prepogosto menijo, da so sami »svete osebe«, moški pa so delavci. Nikoli ne zahtevajo od mož, da so tudi oni »sveti« in zato se možje za to ne trudijo.

Kako to spremeniti, kako se spopasti s tem problemom?

Cerkev ima velik problem, ker se s tem ne želi soočiti. Vseskozi nas pozivajo, da molimo za duhovne poklice, za duhovnike in redovnike. Kaj pa molitev za ljudi? Mi nimamo težav s pomanjkanjem duhovnikov, saj v cerkev hodi manj kot 20 odstotkov katolikov. Posledično potrebujemo manj duhovnikov. Težavo predstavlja pomanjkanje ljudi in tega se Cerkev ne želi zavedati.

Vrniti se moramo k temu, da bomo znali častiti Jezusa ter obenem spoznati, da On kliče celotno družino. Vsi bi radi vedeli, kako naj na pravilen način vzgajajo otroke in vodijo družine, a odgovor je enostaven – naj bodo možje sveti. Brez težav lahko podelim na tisoče nasvetov, kako vzgajati otroke brez prisotnosti Boga. S prisotnostjo Boga v družini pa možje ne bodo najboljši očetje, bodo pa »sveti« in ljubeči.

Toda to je lažje reči, kot storiti …

Moja naloga kot moškega je, da poskušam biti svet. Če mi to uspe, mi ni treba skrbeti, ker nam je Bog obljubil, da bo poskrbel za otroke. Moja edina skrb je, da poskušam biti svet, vse ostalo pa prepuščam Bogu. Če bom jaz dobra oseba, bodo tudi moji otroci dobre osebe.

Ena izmed vaših trditev je tudi, da mora biti moški vodnik v duhovnosti družine. Zakaj te vloge ne more prevzeti ženska/mati?

Že Božji zgled nas uči, da je oče tisti, ki daje. Bog je nam namenil milost, poslal nam je svetega Duha, svojega edinorojenega sina je daroval za nas.  Vse kar želi je naša naklonjenost njemu. Tudi vloga moža in očeta v družini mora biti v dajanju sebe družini. Tudi če žene opravijo večino dela v družini, mora moški prevzeti odgovornost za vodenje družine. Otroci potrebujejo zaščito in ženske že po naravi niso tako močne in fizično sposobne kot moški.

S prisotnostjo Boga v družini pa možje ne bodo najboljši očetje, bodo pa »sveti« in ljubeči.

Dokazano je, da moški vodijo družino v cerkev, saj če možje ob nedeljah hodijo vcerkev, se podvoji število otrok, ki ostanejo v cerkvi tudi po zakramentu svete birme. Če v cerkev hodi le mama, bo le 20 odstotkov otrok ostalo v cerkvi tudi po prejemu zakramentov. Že v naravi človeka je, da se zgleduje po očetu in v tem primeru je ravno tako.

Kje leži razlog, da moškim manjka zgled, da morajo v družini biti vodje in prevzeti odgovornost? 

Moški mora biti zgled svojim otrokom in jim pokazati način življenja. V ZDA dejansko nimamo več takšnih zgledov. Otrokom so zgled televizijski programi, ki postavljajo standarde za otroke.  

Moj cilj je, da bi jih naučili vsaj kako biti dobri Kristjani in potem bodo dobri očetje.

Otroci tako nimajo zgleda, ne poznajo Boga, nimajo vodnika. Na mesto, kjer bi moral biti Bog, zdaj stopa hudič, ki spreobrača vse, kar je Bog dobrega storil. Mladi ne vedo, kaj je to dobro vodenje družine, ker tega ne vidijo, nimajo primernega zgleda.

Namen takšnih skupin (Možje svetega Jožefa, op.a.) je ravno ta, da skušamo vzgojiti može, ki bodo zgled otrokom in družbi. Mi ne moremo mož naučiti vsega, kar bi morali vedeti. Moj cilj je, da bi jih naučili vsaj, kako biti dobri kristjani, saj bodo tako dobri očetje.

Donald Turbitt

Ali obstaja (enostaven) način, kako može naučiti, da bodo dobri kritjani in možje?

Zame je to kot hoja po stopnicah. Na prvi stopnici je duhovno življenje, na drugi stopnici so praktična znanja, kako biti dober mož. Na tretji stopnici je spet duhovno življenje, na četrti stopnici je znanje o tem, kako biti dober delavec. Nato je ponovno duhovno življenje, na šesti stopnici osvojijo, kako biti dobri možje ... Tako se teh stvari učijo izmenično, saj je nemogoče, da se ukvarjate le s tem, da ste dobri na duhovnem področju. Za vse te stvari je potrebno poskrbeti, da se lahko celota nato sestavi.

Kako svoje otroke (posebno sinove) naučiti, da bodo znali prevzeti to odgovornost za »vodenje« družine?

Z eno besedo – z zaupanjem. Zaupanje je osnova našega odnosa z otroki. Zaupajte jim, da bodo spoznali, kaj je prav. Bog nam je dal ta zgled, da nam zaupa, in tako se tudi mi obnašajmo do svojih otrok. Sad tega, da smo mi starši zaupljivi do otrok, je tudi to, da bodo oni zaupali nam.

Mladi se v družbi pogosto srečujejo z nasprotovanjem veri, sovraštvom, zaničevanjem. Kako vzgojiti človeka, ki bo trden v veri in bo zdržal te pritiske?

Pustite naj bodo (malo) preganjani. Naj izkusijo to, čeprav vem, da trpljenje ni prijetno. Ko je bila Cerkev preganjana so bile cerkve polne, brez tega pa so ljudje postali leni. Menim, da malo preganjanja ne škodi, ker brez odrekanja ne bo koristi. Pravi katoličan je tudi pravi moški in ta prestane tudi malo preganjanja.

Vabljeni, da v pomladni donacijski akciji podprete portal iskreni.net in nam tako omogočite delovanje za čas enega leta. Že z darom v vrednosti ene kave tedenjsko boste pripomogli pomemben del k obstoju in zagotavljanju kvalitetnih vsebin.

Foto: YouTube

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.