Najina zveza na daljavo

Četrtek, 8. november 2018, 5:30
Image

Če bi se rodila v času najinih staršev ali prej, potem bi on za leto dni odšel v vojsko, jaz pa bi ga čakala doma. A časi so drugačni In tako sem jaz odšla na sever, na izmenjavo, on pa me je čakal doma.

Ko je hrepenenje stresalo glavo in srce večkrat na dan, sem se vsakič znova trudila globoko vdihniti in iti dalje. »Kaj si pa rinila tako daleč,« mi je šel čez glavo očitek sami sebi. Vedela sem, da si ga oba deliva, a on ga je raje držal  v mislih, ker mi tega ni želel zares očitati.

Vse je enako, a hkrati vse drugače

Morala sem obljubiti, da se vrnem – ker prej je bila možnost res tudi, da se ne. Njega je skrbelo, da bom v pisanem mestu našla kako čudno družbo in se spremenila v dekle, ki je ne bi več videl kot svojo boljšo polovico. Meni se je ta strah zdel neupravičen; vedno sem bila preveč jaz, da bi me kakršno koli okolje spremenilo do neprepoznavnosti.

Zavedanje, da te nekdo čaka, da ti je zvest, te ima rad, verjame vate in ti zaupa, je močna opora tudi na izmenjavi, v tujini, daleč stran. Kljub vsemu je pa povsem drugače biti nekje daleč; v zvezi na daljavo, kot se temu reče. Na nek način je sicer nisem doživljala kot take. Odkar je vzel (in dal) srce, je pač hodil z mano. Vsak dan, ves čas. Skupaj sva šla v nov dan in si zaželela lahko noč. V nič manjšem tempu nisva drug drugega zafrkavala, se pogovarjala … Še vedno ga je prav enako skrbelo zame in še vedno sva se imela enako rada - z eno izjemno pomembno, a logično podrobnostjo; med nama je bilo 2000 km. Manjkala nama je telesna bližina. Na trenutke prav obupno.

Najinim staršem se je to, tako verjamem, zdelo dobro. No, saj se je še meni, če sem poslušala samo možgane. Ko jih pa nisem, sem pa prav pogosto pomislila, da bi spakirala dokumente in malo hrane, dvignila prst in šla domov samo zaradi njega. Ga spet objela, poljubila in žgečkala, dokler v boju v žgečkanju ne bi – kot vedno – izgubila.

Izzivi, ki jih ne zmanjka

A ker sem morala biti na predavanjih in narediti vse premete, pač nisem mogla kar tako domov. Tako sem se učila, kaj je v praksi »zveza na daljavo«; ko se pogovarjaš, a ne vidiš odzivov na svoje besede, ne čutiš čustev kot jih sicer in ne odpiraš tematik, za katere veš, da jih po telefonu ne moreš odpirati. In se nabira.  

Ko se za praznike ali počitnice vrneš domov, pride drug izziv. Občutek imaš, da moraš vse nadoknaditi – za nazaj in za naprej. Tako v pogovoru, preživljanju skupnega časa kot tudi v vsej luknji telesne bližine. Jaz sem potrebovala par ur, da sem se po mesecih nagledala samo obličja tega fanta. A zveza ni nekaj, kjer bi se dalo kaj nadoknaditi, zato je tudi tedaj na nek način težko. Hkrati tvojo pozornost med prazniki in kratkimi dnevi doma želi tudi družina in prijatelji.

Težko, a vredno

V odsotnosti sem imela možnost izkusiti, zakaj se prav na izmenjavah začne toliko zvez in tudi družin. Mlad si, v letih, ko sicer iščeš partnerja. Sam si. In iščeš nekoga, ki mu boš lahko zaupal, na katerega se boš lahko zanesel, ki te bo razumel, ti pomagal ali s teboj hodil na sprehode, piknike, vadbe, zabave ali kar tako. Prisiljen si spoznavati ljudi in to vestno počneš. In vse to je prav hitro lahko razlog, da se na nekoga navežeš, pa če te doma kdo čaka ali pa ne. Tako mnogi partnerja najdejo v tujini in morajo nato čez podobne izzive, ki jim je dodana še razlika v kulturi, jeziku, morda veri …

V lokalih, na plesih, zabavah in delu sem morala zelo resno paziti na to, s kom in kako blizu sem ter kaj počnem. Paziti na poglede, dotike in izbiro besed je bilo včasih prav naporno. A vendar je bilo vredno. Zavedanje, da te nekdo čaka, da ti je zvest, te ima rad, verjame vate in ti zaupa, je močna opora tudi na izmenjavi, v tujini, daleč stran.

Če je pravi, sem si mislila predenj sem šla, bo šlo. In šlo je.

 

Foto: zoosk.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.