Najina izkušnja naravnega načrtovanja družine

Klavdija Kralj
Torek, 23. oktober 2018, 5:30
Image
Prijateljica mi je zaupala, da jo mož  in okolica spodbujata za naslednjega, tretjega, otroka. Sama pa se kar ne zmore opogumiti. Kako zelo sem jo razumela.

Tudi sama sem po dveh otrocih močno začutila, da sva na točki, ko bi zelo težko v miru, veselju in ljubezni sprejela naslednjega. Dovolila sem si vsaj za nekaj časa odložiti spočetje s pomočjo naravnega načrtovanja družine in ob tem čutila mir.

Toda, ko sem se telesno odpočila in sta dekleti bili že dokaj samostojni se je oglasil glas konformizma. Bilo nam je udobno, lahko smo šli že skoraj kamorkoli skupaj kot družina. Dekleti sva z možem že lahko tudi dala na počitnice k starim staršem in imela nekaj več časa za najin odnos. Lahko sem mirneje hodila v službo in se tudi kot ženska in ne samo kot mati udejstvovala. Bilo nam je lepo.

Razločevanje in osebni boj

Okolica pa je začela svoj pritisk: "Kdaj bo pa naslednji otrok?" in "Sedaj je čas za fanta". Opazovala sem tudi prijatelje, ki so tako samoumevno naznanjali, da pričakujejo tretjega otročka. Vsakič sem ob takšni naznanitvi začutila nemir. Kako to, da se ne morem veseliti z njimi, sem se spraševala.

V globini moje duše se je začel odvijati boj. Nekaj je klicalo k življenju. Nekaj je govorilo v prid temu, da ni važno, koliko je otrok, ampak koliko časa in kako si lahko z njimi.

Ker sem želela razločiti, kaj je Božja volja za najino rodovitnost, sem začeti moliti v ta namen. Vedela sem, da nihče ne bo namesto mene ponoči skrbel za novorojenčka, ga dojil in negoval.

Vedela sem tudi, da sva z možem fizično sama v skrbi za družino, saj sva se odselila kar daleč od primarne družine. Torej nisva imela nikogar, ki bi lahko šel iskati hčerki v vrtec in šolo, ki bi pospravil stanovanje ali pripravil kosilo. Malenkosti, ki pa v času novorojenčka in dojenčka nekje do enega leta predstavljajo velik napor, saj je včasih že odgovarjati na potrebe dojenčka prezahtevno za oba starša.

Molitev in modrost

Minil je en mesec te molitve k Bogu s prošnjo, da mi da mir za katero koli pot se bova z možem odločila. Miru še ni bilo. Po koncu drugega meseca vsakodnevne molitve (vsaj) ene desetke rožnega venca sem možu povedala svojo skrivnost - da molim za najino rodovitnost in modrost pri odločitvi. Ravno takrat nekje sem se umirila in začutila, da bom imela dovolj moči in pomoči, če se odpreva novemu življenju.

V globini moje duše se je začel odvijati boj. Nekaj je klicalo k življenju. Priznati moram tudi to, da sem pred Boga - ob odprtosti za novo življenje - podala tudi gorečo prošnjo, da bi dobila sina. Nosečnost je bil res milostni čas in polna veselja, še posebej, ker sem bila tudi uslišana v prošnji. Zato sem tudi prijateljici priporočila, naj moli v namen sprejemanja rodovitnosti in prepoznavanju božjega načrta za njun zakon in družino.

Ta pot intenzivnejšega razločevanja najine rodovitnosti in odložitve spočetja s pomočjo naravnega načrtovanja družine po metodi Sensiplan se nama je zgodila tudi sedaj, ko je tretji nosečnosti v zaupanju in veselju sledil še četrti otrok.

S podporo okolice in Božjo pomočjo zmoreva

Oba močno čutiva, da sva (trenutno) na meji svojih zmožnosti pri skrbi za otroke. Veva, da dajeva svoj maksimum za družino in večkrat si odkrito izrečeva, kako zelo prav bi nama prišla kakšna pomoč pri skrbi za družino. S tem ne misliva samo varstva otrok, saj sva z njimi zelo rada, ampak bolj opravljanja gospodinjskih opravil. Vsak otrok ima svoje zadolžitve in sodelujemo pri skrbi za družinsko okolje, a nas pranje in zlaganje prerila presega, likamo samo najnujnejše. Umivanje oken, kaj je že to?

Obenem pa lahko pritrdim strokovnjakom s področja zakonske spolnosti, ki na podlagi raziskav pravijo, da so spolni odnosi med zakonci z leti lepši, zato je tudi želja po njih večja. Dinamičnosti na področju sprejemanja odločitev o rodovitnosti nama ne zmanjka, a to naju dela zelo živa in občutljiva. Pojavi se veliko spraševanj. Zmoreva živeti vzdržnost v plodnih dneh?

Zelo sem hvaležna, da pri teh spraševanjih in dilemah nisva sama, ampak se o njih odkrito pogovarjamo tudi na srečanjih skupnosti Iskreni. Na koncu vseh razmišljanj je prisotno zavedanje, da sva pri posredovanju življenja samo sodelavca, saj je Bog edini, ki da ali vzame življenje. Bog je tudi tisti, ki daje moč za vsako odločitev, ki jo sprejmeva skupaj z njim in gotovo želi, da sva v najinem medsebojnem darovanju in darovanju za otroke tudi srečna in ne samo tečna.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana