Naj otroku dovoliva, da spi v najini postelji?

Eva Markovič
Torek, 20. september 2016, 5:49
Image
Spanje4
Nam skupno spanje z otrokom življenje poenostavi ali oteži? Bo otrok sploh kdaj zapustil najino posteljo, ko se nanjo enkrat navadi?

Skupno spanje se običajno zgodi spontano

Ob rojstvu prvega otroka sva z možem otroško posteljico postavila k najinemu vzglavju. Drugače niti ni šlo, saj smo živeli v enosobnem stanovanju. Zvečer sva dojenčico položila vanjo. In po prvem dojenju spet. In po drugem tudi. Dokler nisem ugotovila, da me dvigovanje in prestavljanje utruja. In da med dojenjem pogosto zaspim. In da dojenčica spi dlje in bolje, če jo odložim poleg sebe.

Pri drugem otroku dileme ni bilo več. Z možem sva kupila večjo posteljo, da imamo v njej vsi dovolj prostora. (K sreči ne stanujemo več v enosobnem stanovanju.) Otroško posteljico sva postavila zraven, vendar brez ene stranice, tako da je veliko posteljo pravzaprav samo povečala. Dojenček je spal poleg. Pogosto tudi starejša hči – na drugi strani, pri možu. Danes zaspita v svoji sobi, vendar se ponoči vsaj eden od njiju pride »stisnit« k nama.

Spanje5

Naravno, preprosto in samoumevno?

Družinsko spanje je v resnici eno najbolj naravnih in predvsem najbolj enostavnih družinskih navad. Ljudje so tisočletja spali na skupnih ležiščih, v večini sveta je to v navadi še danes. Na Japonskem družinsko spanje imenujejo »reka«: mama je en breg, oče drugi in otrok je voda. V južni Ameriki in v delih Azije (Vietnam, Filipini) eden od staršev z otrokom pogosto spi v viseči mreži ob postelji. Celo v ZDA naj bi s starši redno spalo kar 44 % dojenčkov.

Skupno spanje se pojavlja v vseh kulturah, razlika je le v tem, da ga nekje dojemajo kot neprimernega, drugje pa kot samoumevnega.

Razlika? Na Japonskem je skupno spanje običajno in se prakticira tudi v kasnejših otroških letih. V ZDA (in tudi pri nas?) pa imajo starši občutek slabe vesti, češ da morajo otroka čim prej izseliti in ga »navaditi na samostojnost«. Po mnenju raziskovalcev se skupno spanje torej pojavlja v vseh kulturah, razlika je le v tem, da ga nekje dojemajo kot neprimernega, drugje pa kot samoumevnega.

In zakaj dojenček ne bi spal v svoji sobi?

Ko se dojenček rodi, je nevrološko razvit najmanj med vsemi sesalci. To pomeni, da je psihološko in biološko povsem odvisen od staršev (posebej od matere), od bližine, telesnega stika in odzivanja na njegove potrebe. Z drugimi besedami, za majhnega otroka je mama ves svet, ki ga pozna in v katerem se počuti varnega.

Nekateri dojenčki so sposobni prespati dolge ure ali kar celo noč, večina pa se jih ponoči večkrat doji, saj je materino mleko zelo lahko prebavljivo. Če ima mama dojenčka ob sebi, ga lahko nahrani, ne da bi se ji bilo treba povsem zbuditi, kaj šele vstati. Tako se oba z otrokom bolje naspita.

Spanje6

S skupnim spanjem se krepijo tudi vezi med starši in otroki. Smrt v zibki je najmanj pogosta v tistih državah, kjer je skupno spanje najbolj razširjeno (Hong Kong, Japonska).

In v praksi? Skupno spanje je z eno besedo – enostavno. Nobenega nočnega vstajanja in sprehajanja po stanovanju. Ker se na otrokove potrebe odzovemo takoj, ga hitreje pomirimo, pogosto še preden se zares zbudi. Ko je mlajši, se podoji, ko je starejši, ga pomirita že mamina roka in glas. Ob boleznih nismo v skrbeh zaradi morebitnega poslabšanja, saj ga imamo ob sebi in takoj začutimo, če »zakuha«.

Zakonski odnos naj vsekakor ostane na prvem mestu – najprej sta mož in žena in šele nato starša.

Kaj pa midva in najine potrebe?

Sliši se kot družinska idila, ali ne? V resnici je treba biti pri družinskem spanju na marsikaj pozoren. Na prvem mestu so osnovna pravila za varno spanje (starši ne smejo biti prekomerno utrujeni ali pod vplivom alkohola, zdravil in drog; v postelji ne sme biti igrač, odvečnih blazin, trakov, odejic, s katerimi bi se otrok lahko zadušil itd.).

Prav tako pomemben pa je tudi dogovor med zakoncema. Verjetno vsi poznamo kakšno zgodbo o očetu, ki ga je otrok izrinil iz lastne postelje. In strah, da zaradi otroka v postelji ne bo več prostora za intimo, kaj šele za miren spanec. Pri nas smo težavo rešili tako, da smo posteljo zagradili z obeh strani (na eni strani je stena, na drugi otroška posteljica). Tako lahko otroka spita na robu, vsak na eni strani, z možem pa imava na sredini še vedno svoj »zakonski prostorček«.

Odločitev za skupno spanje mora biti torej soglasna. Zakonski odnos naj vsekakor ostane na prvem mestu – najprej sta mož in žena in šele nato starša. Z večjimi otroki pa lahko sklenemo tudi kakšen kompromis (npr. k nama lahko prideš, če se ponoči zbudiš; pri nama lahko spiš za vikend itd.).

Spanje7

Se bo otrok sploh kdaj odselil?

Brez skrbi, vsak otrok doseže starost, ko se počuti »velikega« in mu lastna soba postane v veliko veselje. Kljub temu se bo morda še vedno pritekel pocrkljat v družinsko posteljo, če se bo ponoči zbudil.

Morda lahko namesto negodovanja: »Kdaj boš že odrasel?« rajši pomislimo na občutek družinske topline, ki se ga bomo spominjali, ko bodo otroci odrasli. »Se spomniš, kako smo se ob nedeljskih jutrih skupaj stiskali …?«

Viri: naturalchild.org, cosleeping.nd.edu, livescience.com

Foto: motherhow.com, acwf.net, birthwithoutfearblog.com, motherhoodthetruth.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor