Možje, si želite, da bi si vaša žena pogosteje želela seksa?

Eva Markovič
Nedelja, 19. januar 2020, 5:00
Image
Po rojstvu otrok številni možje občutijo spremembo v spalnici. Žena je ves čas zaposlena in utrujena, zanima jo le še otrok. Včasih se zdi, da je spolnost postavila nekje na dvainpetdeseto mesto prioritet, med »pokliči taščo« in »presortiraj predal z nogavicami«.

Normalno je, da se življenje po rojstvu otroka obrne na glavo. Poleg nenehne skrbi za otroka se ženska sooča z nihanjem hormonov in neprespanostjo, zato je treba biti nekoliko potrpežljiv. A začetno obdobje hitro mine in ker je izpolnjujoča spolnost nujna za zdrav zakon, si zanjo preprosto moramo vzeti čas.

Možje, ali veste, na kakšen način lahko ženi pomagate, da si bo želela spolnih odnosov?

1. Bodite aktivno vključeni v družinsko življenje

Da družina in dom delujeta, morata biti vanju vpeta tako mož kot žena. Če se na ženo zgrne vsa teža vzgoje in gospodinjstva, bo začela pregorevati. Ženska, ki je zasuta z delom, pa se enostavno ne more posvečati moževim željam. Zato je ključno, da mož aktivno sodeluje pri skrbi za otroke in hišnih opravilih. Preobremenjenost in stres sta ena glavnih sovražnikov libida!

2. Poskrbite, da se žena naspi

Utrujenost in neprespanost ubijeta vsako željo po spolnosti. Preverjeno! Zato poskrbite, da se žena vsaj občasno dobro naspi. Morda lahko prevzamete dojenčka zvečer, da gre ona zgodaj v posteljo, ali pa prvi vstanete, da žena ujame nekaj jutranjega spanca. Otroka odpeljite na sprehod popoldne ali v soboto zjutraj, da se žena dobro naspi. (Nikar ji ne dovolite, da v tem času nadoknadi čiščenje za ves teden!) Če bo žena naspana, si bo zvečer morda želela še kaj drugega kot samo spanje.

3. Povejte ji, da je lepa

Telo se po porodu spremeni, običajno mu ostane kakšen kilogram, povešena koža in strije, ki nam ženskam precej grenijo življenje. Zato mora žena nujno slišati, da se vam še vedno zdi privlačna in lepa. Ne le enkrat, ampak pogosto! Za žensko je občutek zaželenosti ključen dejavnik, da se lahko sprosti v postelji.

4. Vzemite otroka v naročje

V obdobju z dojenčki in malčki so ženske večkrat prenasičene s telesnimi stiki. Ves dan se k nekomu stiskajo, ga dojijo in crkljajo. Dodaten telesni stik je včasih zadnja stvar, ki si jo želijo zvečer.

Če jo želite razbremeniti, vzemite otroka v naročje in ji omogočite, da je njeno telo nekaj časa samo njeno. Toliko, da se v miru stušira, gre na sprehod ali se posveti določenemu opravilu, ne da bi ji nekdo visel na nogi ali boku. Zvečer se bo lažje stisnila k vam.

5. Bodite pozorni

Saj poznate rek, da se nova predigra začne takoj, ko se konča prejšnji spolni odnos. Za dvig libida ženske potrebujejo občutek povezanosti, ki se ustvarja čez dan. V obdobju z majhnimi otroki si je zanj težko vzeti čas, a trud se še kako obrestuje. Objemite jo, ko pridete domov, poljubite jo za dobro jutro in lahko noč, na sprehodu jo primite za roko, pohvalite kosilo, pokličite iz službe in jo vprašajte, kako se ima. Žensko vse to opominja, da ni samo mama, ampak da je tudi vaša žena in da želite ostati povezani z njo.

6. Povejte ji, koliko vam pomeni seks z njo

Novopečene mame včasih pozabijo, kako pomembna je spolnost. Ker si je same ne želijo, predvidevajo, da se enako počutite vi. Zato ji prijazno in spoštljivo povejte, koliko vam pomeni intimnost z njo. Spomnite jo, zakaj si je pomembno vzeti čas za spolne odnose in da je to ena največjih naložb v vajin odnos.

7. Bodite dober ljubimec

Zakonski terapevti opozarjajo, da imajo pari težave v spalnici, ker se ne pogovarjajo. Nemogoče je uganiti, kaj, kako in česa si želi zakonec, da mu bo med spolnim odnosom prijetno. Zato se je nujno pogovarjati! Če tega niste navajeni, je skrajni čas, da začnete. Morda vam bo na začetku nelagodno, a vaja dela mojstra. Imejte v mislih, da se dobri ljubimci ne rodijo, ampak to postanejo – predvsem s poslušanjem in opazovanjem ženinega telesa.

8. Načrtujte!

Prepričanje, da je dober seks spontan, je mit! Ko imate enkrat otroke, si boste morali čas za spolnost kdaj preprosto označiti na koledarju. Tudi za ženo bo lažje, če se bosta dogovorila: »Razumem, da si danes preveč utrujena, zato si bova vzela čas za domači zmenek v soboto zvečer. Obljubim, da bom v soboto zjutraj jaz prevzel otroka, da se boš ti lahko naspala.«

Varuška, otroški počitek med vikendom, stari starši … Dobro izkoristita možnosti, ki jih imata!

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Lenka Novakova
Sreda, 22. januar 2020, 22:43

Slovenci in Slovenke so postali monogamisti, še preden so postali kristjani. Ali povedano drugače: tisti, ki niso postali monogamisti, so izumrli, tako kot bomo tudi mi kmalu, ker niti serijska monogamija ne omogoča preživetja. Večina pa itak misli, da se nas to sploh ne tiče.

Slavc Novak
Četrtek, 23. januar 2020, 11:05

In reply to by Lenka Novakova

Izumrli bomo, ker nočemo bit več katoličani. Ne moreš imet zakona niti otrok zaradi ideologije - poglej Kitajsko, zdaj ko država predpiše, da morajo imet več kot enega otroka, pa ne gre. Če je po agnostično/ateistično smisel življenja užitek, čemu se mučit z otroki? Če je pa delo, pa otroci zahtevajo veliko več kot samo delo! Koliko otrok pa imajo deloholiki?! Kitajci, Japonci in Nemci so še kako deloholični narodi, pa izumirajo.

Otroke imaš lahko samo iz ljubezni. Vse drugo je zloraba. Kje dobiš ljubezen? Od Boga. Od zakonca žal ne gre vedno, včasih pač rabita ljubezen oba hkrati.

Slavc Novak
Sreda, 22. januar 2020, 11:36

@Primož: moj drugi odgovor je spodaj, gnezden

@Jošt: samo ločitve nikar! Tudi za mojega strica in teto so govorili, da bi bilo boljše, če bi se ločila, vse življenje sta se prepirala: a njuni otroci so se vendar dobro postavili na noge in v življenju uspeli. Ko pa gledam svoje znance in prijatelje iz ločenih družin: skoraj vsi so prestrašeni in negotovi, ne upajo se poročit, ne upajo tvegat, mencajo ... težko imajo otroke in težko ostanejo skupaj.

Tudi sam sem z ženo prišel do faze, ko sem ugotovil, da bi cerkvenopravno najin zakon lahko bil razveljavljen. A ni šans, da bi se pod tako pretvezo ločeval! Pravi kapitan gre z ladje zadnji, za vsemi potniki, posadko in podganami :) In rajši utone, kot da bi pobegnil!

"Kar je Bog združil naj človek ne ločuje!" In če je sam združil, bo tudi sam dal moč, da zdrži(š) :)

Jošt
Torek, 21. januar 2020, 18:39

Primoz ali nakladaš, ali pa si mazohist. Vsak je svoje sreče kovač in za otroke boš naredil več, če se locis.

Primož Cankar
Četrtek, 27. februar 2020, 0:24

In reply to by Jošt

Jošt: morda sem mazohist kdaj bil in v čem še vedno sem... a kake pa so moje opcije, če grem? Rešim samo sebe, da. Kaj pa otroci? Ne premaknem sem meter od njih, če ni res varno, kot levinja. Kaj bo si lahko mislim:
- imam za seboj podobno izkušnjo s punco s katero nisva imela otrok. Ko sva se razšla, me je izredno kaznovala in rabil sem dobro mero moči, da sem zdržal brez incidenta in je na koncu je odnehala. Govorimo o verbalnem nasilju, čustvenem nasilju, osiranju okoli in okoli, zalezovanju, ... pa tam sem lahko prekinil, se preselil na drugi konec Slovenije (nazaj domov), nisem imel otrok, ni bilo CSD... sploh pa sem jo že 2x prej pustil in me je 2x prepričala, da še ostanem. Vsakič je bilo isto kot prej, ter strožji nadzor in sankcije.
- drugi primer sorodnika, kise je ločil. Mama je naščuvala otroke proti njemu, povsod ga očrnila, prijavila na CSD za zlorabo. Vzeli so mu celo pravico do samostojnih stikov. Samo pod nadzorom CSD, da presodijo odzziv otroka do njega. Ker pa je bil živec in manj "mazohist" (oz. karakter) kot jaz danes je šel tja, popizdil nad nekrive uslužbenke, kaj se grejo (kot hlapec Jernej) in si zapečati usodo. Otrok še do danes ni videl, ker je na koncu dobil še sodno prepoved in oni ga nočejo videti, ker je izprijene, čeprav so ob ločitvi jokali za njim, pa nikoli ni bilo nič res od naštetega. Maščevanje mame je bilo popolno.

No pač ne bom tvegal, da se karkoli od naštetega zgodi. Dovolj dober razlog. Je pa še drug, še boljši. Četudi imam zgolj lastne privide in paranojo in je moja žena morda povsem normalna in le JAZ vse tako vidim, mot mi očita*, pa je dejstvo, da en vikend z otroki na 14 dni upočasni vzgojo na minimu od minimuma, v primerjavi sedaj, ko sem z njimi 24 ur dnevno 6 dni v tednu. Otroke bi dobili v roke njeni starši, ki so že njo naredili invalida. Drži, da so zdaj do vnukov znatno bolj zreli, nimajo več eksistencialne bitke in so skoraj OK. Ampak vse tisto je prevzel svak, ki je zdaj povsem neustrezen (zato tudi samski). Najprej se krega na otroka, nato mu v drugi sapi popusti. Pa sam paničarjenje za vsak drek pri vseh. Ne, ne grem nikamor. Ženi godi, da sem prevzel to vlogo. Hkrati še pričakuje, da bom še malo zaslužil mimogrede, a hej. Zelo očitati mi pa ne more, ker vse delam po hiši in z njimi. Niti si ne pustim.

* "to samo ti tako vidiš", ter "zakaj misliš, da imaš ti prav". Zmeraj bolj sem spreten: dosti prilik se mi ponudi, da lahko hitro dobim odgovor in takoj vrnem žogico. "Ok, oba imava svoje menje o tem; različno. A ko se isto dogaja med teboj in očetom, imaš povsem enako mnenje, kot jaz. Celo še mnogo bolj ostra si do njega. Ko pa gre za isto zadevo med nama, pa obrneš ploščo. V odnosu ti-oče sva oba enotna, v odnosu ti-jaz, pa jaz enako mislim, ti drugače. Jaz torej vidim tri proti ena zame, zato meniimn, da imam prav."

Ne pomaga takole razumsko povedat, ker to veddno vodi v hhud prepir. A kaj JE POMAGALO?? Ko sem med zadnjim pogovorom pred dnevi uporabil način ki ga imam do hčere, ki je v tem enaka mami, je PALILO :) Hčer je skrajno občutljiva in notorično išče krivca drugje. Če jii rečeš pospravi si cunje, bo rekla "jaa bom". Če čez 5 miinut ponoviš, se bo zadrla "jaaaaaaa, seeeej boooom, a si gluh". Seveda ne bo niti čez tri dni. Če potem vprašaš povsem mirno "zakaj nisi pospravila, ko si rekla da boš", se bo pa sprožil cunami besedičenja da je hotla, pa ni mogla, pa ni vedla, pa je muha mim letela, pa je že, pa so bratje premetali, pa itd, do skrajne histerije in joka da ji pordi obraz. Pač posledica ženinega dretja na njo za vsak drek, ko je bila manjša... žal. zdaj vem, ker so v tej točki vsi otroci zelo podobni, čerpav zelo različni sicer, le pri zadnjem sem uspel zajezitii dovolj zgodaj in vsakič, ko NI nadrt za polito mleko pride k mami in jo stisne. Prvih nekaj let je bil tudi on še... rešitev: Pristopim k njej, povem kar je treba nrediti. Počakam 5 sekund in dodam, sedaj takoj. Jo rahlo primem za roko, ter ponavljam "takoj, sedaj", "sedaj takoj", "zdajle", "treba je", "dajva, rad te imam kot čokolado, a ne bom ti dal miru dokler ne narediš, ker boš potem prosta", ter vse od začetka v mešanem izboru - manj besed in čim krajša povelja, je bolje. Čeprav se mi je zdelo ponavljanje "zdaj", "zdaj takoj", "zdaj" debilno, pa je NORO UČINKOVITO. Brez izbruha naredi. Nato se stisne k meni.

Evo in s tem načinom sem se šem menit z ženo. "zdaj se bova pkmenila, ker te imam rad in se želim pomenit, ker si želim, da se mava lepo, ker te ljubim, ker nama hočem dobro, ker nočem obupat in prelagat na drugič, saj te cenim, zato želim, da imava to zmenjeno, ne bom odnehal, ker nama želim le najboljše" ... na koncu sicer dobim užaljen ksiht, kot da sem ji vzel ljubavni roman in se dela nedostopna, a je hitro bolje, ko od mene ni negativne reakcije. Čez pet miinut se vseeno lupčka z menoj. In potem ji govorim "vidipš, kako je zdaj boljše, kako se mava rada, ti moja najljubša žena kar jih mam", dokler se ne začne smejati. Ja... kot z otrokom. Ampak pomembno je, da te teme ne more več ven potegnit, ker sva jo izkoreninila. Si mora novo finto zmislit. Počasi ji jih zmanjkuje in ego začne stradati. Pa je odnos spet malo boljši.

Koliko časa bom vstrajal? Dokler ne bom prepičan, da so vsi na svojih nogah oz. dokle bom zmogel.

Primož Cankar
Torek, 21. januar 2020, 11:55

Aha, Mitja Borko - njemu gre spodnji komentar. Včeraj nisem opazil imena.

Slavc Novak, še to sem pozabil omenit: Vem, da bi se vsa razvnela, če bi jaz naenkrat več zaslužil bil vodja, imel ploski trebuh, ... še vsakič, kosem dal od sebe 200% je bila super zadovoljna z menoj. Ravno v tem je fora. Za uspešnim moškim se vsaka meče. Vedno sem se izogibal ženskam, ki so padale na moj status ali premoženje. Zdaj se naj izkaže, ko sem na tleh? A, zdaj je pa ni, zdaj je to pa le moj problem. Tako si jaz ne predstavljam partnerstva, ker ko je (bila) ona na tleh, sem vedno na voljo. Tudi na svoj račun. Ko pa jaz rabim podporo pa srednji prst. Sam sem kriv, ker sem vzgojen od podobne matere samohranilke, da samo dajem. Zdaj sem pripravljen da jati samo še svojih 50%. Včasih se šalim, da sem poročen samohranilec. :)

Ko bom spet tak, kot sem nekoč bil, je ne rabim. V stiski prijatelja spoznaš. Sploh, če je stiska od tega istega povzročena (na nek način). Žena je soproga: Pomeni, da vozi z isto hitrostjo v isto smer. Partner je nekdo, ki te dopolnjuje v dobrem in slabem. Tudi to sem podpisal, ne samo zvestobe. Nespoštovanje in poniževanje, žalitve in čustvena zloraba nimajo kaj iskati med zakoncema. Pri nas se kot zlotabo jemlje samo če moški tepe žensko. Vse ostalo pa ne. Otroke vedno dobi ženska, ko se ločita. Čemu? V dvajsetih letih sem razčistil marsikaj, tudi sicer nisem neveden, ker se 30 let ukvarjam s psihologijo. Moja gospa ima hudi narcisouidno motnjo, katero ne bo popravilo nobeno šeškanje, jemanje brez vprašanja ali pogovori. Dokler ne bo sama dosegla dna in se želela spremeniti, je ne bo nič spremenilo. Že tako pa od nikoli nisem maral žensk, ki bi bile bodisi rade gospodovalne bodisi so podrejene. Nisem dominator, niti nočem biti suženj. Lahko se pa v različnih situacijah ti dve vlogi uravnoteženo izmenjujejo. Prav noben problem mi ni biti support ali podrejen tam, kjer je nekdo drug dober vodja.

Z leti sem pridobil debelo kožo, vodim družino kot podjetje. Nimam več čustev do njenih nenehnih jadikovanj kako jo v službi matrajo, saj me vedno zatre, če hočem karkoli svetovat. Imam dve ušesi. Pa njeno reševanje sveta in deljenje vseh bedarij po FB. Pa večni "kaj bi danes kuhala", ko pa tako ni nič ok, kar predlagam. Otroke sem tudi naučil, da pojedo kar dobijo - in pohvalijo. Ko pa sami kuhamo, pa po svoje. Če vpraša a je dovolj slano - JAAAAA. Ker če karkoli omeniš, še tako konstruktivnega, je predavanje kako si alhko sami kuhamo. Pa smo tiho in nato sama na glas ugotovi, da se ji zdi, da ni dovolj in si dosoli. Če pa jaz skuham defacto nikoli ne bo dovolj slano... in si ne gre dosilit, ampak pere možgane. Pravim, da ne rabi biti jezna, da si naj pač dosoli, da je ležje dosolit, kot ven jemat. Odgovori, da saj jaz tudi takoj znorim, karkoli mi reče. Kaj recimo pa, vprašam? Ja to, da bi moral več zaslužit? Ja normalno, če mi to poveš 5x na dan, da me kao "seznanjaš", a ti jaz povem 5x na dan kako si debela, da te "seznanim"? (še posebej, ko mi to govori ko greva spat in je očitna "nevarnost", da si jo bom zaželel telesno. Pa me tolk sprovocira, da vstanem in grem za računalnik kao kaj delat, da bom več zaslužil, med pa ona zaspi in se me reši).

Lep izraz za to so "toksični odnosi". Jaz nje ne rabim za seks. Če je ni, sploh, če gre kam na službeno pot (ali pa "službeno", mi je čisto vseeno), sem povsem miren, svoboden in uspešen - dlje je ni, lažje mi je in večji mir je v hlačah. Včasih v postelji tako "kuri", da ne morem spat. Stoji mi kot za stavo, srce nabija... seveda samo dela nasilje in izkorišča moč. Vsak namig, poizkus ali "jemanje" vzame kot napad. Znan sem bil po tem, da se popolnoma energetsko in čustveno uskladim z partnerko - to je koj dar in nadloga. Trenutno je nadloga. Ker me ima na vrvici. Nič novega, zaloge ljubezni se porabljajo, kot so se s prejšnjim dekletom. En dan sem samo rekel, tukaj ni ničesar več; vse porabila. Zbogom. Zdaj je edina razlika, da imava otroke, ki jima morava dati normalne korenine. To, da sem poročen, sem pa že razpucal. Če bi vse podrobnosti napisal, bi mi še cerkveni zakon za ničnega razglasili, ker sem tudi dober odvetnik, če je treba. Isti vlatli naj bodo za vse.

Slavc Novak
Četrtek, 23. januar 2020, 11:27

In reply to by Primož Cankar

Cerkveno pravo je eno, Božji zakon=ljubezen pa drugo :) Pravo ne more niti obseč niti predpisat niti zaščitit ljubezni. Pravo je tehnična stvar za nujne primere, ko ljubezen odpove.

Mislim, da je njena samovšečnost ženska oblika masturbacije. V resnici ni tako bolno samovšečna, če se je poročila s tabo, ker iz napisanega ne vidim, da bi bil ti narcis, ona pa je tudi vedela, da nisi in tega ne maraš, to se čuti, ne moreš se kar tako zmotit pred poroko. Se pravi si ni želela neke pozerčine za moža niti ne slepega občudovalca njene samovšečnosti, ampak tebe, kot si!

Želela si je in si verjetno še - če to zna ubesedit ali pa ne - da jo spraviš ven iz te preklete samovšečnosti, v kateri je bila vzgojena! Ker pa nisi Bog, rabiš njegovo pomoč ti in tudi ona, ker od tebe zelo očitno pričakuje preveč.

Primož Cankar
Sreda, 26. februar 2020, 23:46

In reply to by Slavc Novak

Narcizem (narcisizem) pri nas povsem napačno pojmujemo. To ni to, da si pozer, da se rad gledaš v ogledalu, da ljubiiš samopodobo. Za to imamo boljši izraz: samovšečnost.
"Narcissistic personality disorder" je absolutno nekaj drugega in globljega. Je nezmožnost dojeti okolico tako, kot je. "a lack of empathy for others. But behind mask of extreme confidence lies a fragile self-esteem that's vulnerable to the slightest criticism." Diagnoza je potrjena. Kot na vsako osebnostno vedenjsko motnjo pa vpliva več dejavnikov, kako se manifestira. Enkrat bolj, drugič manj. Vse kar sva napisala do tu, vpliva. Slabo gmotno stanje seveda zelo poslabša zadevo. Če bi to vedel vnaprej... hej: za vsako spoznanje sem nagrajen, ker se odnos ne poglablja ampak vsaj ostane na svojem mestu in se ob naslednji priliki malo dvigne. Kdorkoli me pozna, ne bi verjel kar tule pišem, ker absolutno ne izgleda. Eden od tipičnih lastnosti teh ljudi je, da skrbijo za popolno zunanjo podobo. Če bi kjerkoli karkoli pojamral bi jaz izpadel debil. Preslepi tudi večino psihologov, ki niso specializirani.

Seveda se zmotiš pred poroko: Ne več, če bo nekod postal pijanec. A imaš prav: Nisem se zmotil pred poroko. Videl sem težave, ampak sem bil prepričan, da zmorem. Nisem vedel s čim se bom soočil, samo na vodi sem čutil. Udarilo me je tam, kjer mi največ pomeni: telesni stik. Vse to sprejmem kot preizkušnjo.

Danes sva se pogovarjala, ko sem tole ponovno bral, sem par stvari stestiral. Pogovarjala o odnosu. Krasno sem od nje dobil kvalitetni spolni odnos. To mi je dalo energije, da sem en posel zaključil dan prej. Prejel bom denar že ta teden. Za vikend bom lahko nekam peljal družino, nepričakovano. Srečen konec, ... da, a le zato, ker delam "po točkah" iz "pravilnika". Korak drugam bi pomenil stopiti na mino. Je kot Bosna ali Vietnam - korak z glavne ceste je lahko usoden. Foter sem ji, prijatelj in psiholog. Sem uspešen. Vesel. A ne srečen. Holem partnerko, ne klientko! Zdaj počasi obdelujeva odnos z očetom. Počakam na priliko, da jo kaj prizadane, da imata kak konflikt in takoj pokažem "vidiš, kako si prizadeta. se zdaj lahko vživiš v najine otroke..?" Ker imajo ti ljudje skrajno nezmožnost empatije, je to misija nemogoče. Zdaj najine pogovore snemava s kamero. Zaradi njeno "varnost", da je "jaz" ne bi pomotoma kaj obtožil, ker pač "dostikrat narobe razumem". Seveda je obratno: Zdaj ko ve, da se znemava, ne obrača več besed in nikoli še nisva rabila iti nazaj gledat kaj je kdo rekel. To je samo dokaz, da točno ve kaj dela, ko manipulira. Ja, sem izumil način, da nama gre bolje. Sem vesel, a ne srečen. Če se ne zgodi čudež, bom vzel pot pod noge, ko bo čas. Do takrat pa bom ljubeč. Kot je ljubeč oče do izgubljenega sina, Kristus do prešuštnice, itd.

Primož Cankar
Torek, 21. januar 2020, 1:13

Se zahvaljujem neznanemu avtorju. Res pišem iz srca, saj bil lahko dramska dela objavljal kje drugje. Tule občasno komentiram, ker čutim, da je treba osvetliti drugo plat. Dolgo sprtemljam portal (10 let?) in praviloma me nadušuje. A pogosto tudi opažam, da se teorija in praska ne sreata vedno z lahka. V teh lahkotnih nasvetih vedno manjka kako kolesce, ki bi to povezalo. Meni, borcu za rešitve, še uspe. A mnogi hitreje obupajo in pač nasvete ignorirajo, češ saj he deluje. Zato upam, da vzpodbudim kritično razmišljanje in bolj poglobljene članke. Kar napišem na portalu je praviloma moja osebna izkušnja, sicer pa izkušnja zelo bližnje osebe s katero dotični problem repujeva(mo). Zgodb pa poznam že zaradi lastne potrebe po rešitvi, ogromno.

Čestitam vama za dolgo in uspešno zvezo. To pomeni, da sta še iz "starih časov", ko sama ljubezen in telesnost ni bila primarna. Jaz sem proti opredelitvi spolnosti za reprodukcijo. Celo prašiči uživajo pri seksu in kar nekaj živali to počne iz igre, dolgega časa ali veselja. Nam najbližji opičji primati, pa seks uporabljajo v različne socialne in strateške namene! Če se osredotočim na seks med zakoncema je to intimna avtocesta za prenos podatkov, energije, stik dveh duš. Absolutno je reprodukcija skoraj stranski produkt! Lahko sta neplodna, lahko je ženska v menopavzi! "V postelji se vse pogliha" je star pregovor.- Drzno raziskujem stare pregovore in rekla, ker me zanima kaj točno je ozadje. Tukaj je očitno: Mož in žena imata čez dan različne situacije in strese. Ne glede kaj kdo dela (lovci, nabiralniki, ma žena hlače na traktorju in mož predpasnik pri kuhi) je pa nesporno, da moški čez dan generira moško energijo, ženska pa žensko. Rabimo pa oboji oboje! Kot rabi rastlina sonce in dež. Seks ni edini način, je pa najučinkovitejši način da si to izmenjata. Kot tržnica energij in ljubezni. Kot tekoči trak po katerem iz Velenjskega premogovnika premog potuje v streljaj oddaljeno Termoelektrarno Šoštanj.

Kak pomen ima dober (!) seks: Dva, ki ne seksata (dobro) imata veliko počasnejšo povezavo. Spoštovanje, dotiki, besede, pozornosti, vse to ima enak učinek - a traja precej dlje. Torej sta pač v vsem počasnejša. Nista sposobna poglihati vsega tako hitro, kot druga dva, ki jima ta del zveze gre. Leta terapij, nažiranje s hrano, avtoimune bolezni, ekstremni šport, "reševanje sveta", alkohol - vse to kadar manjka kvalitetna spolna povezava. Sakj vemo: trideset stavkov tukaj ne pove toliko kot trije povedani preko telefona ali en pogled ali dotik v živo. Spolna združitev (vsaj jaz sem tako doživel, celo z mojo ženo tudi), pa v hipu prenese enciklopedijo podatkov in občutkov, odgovori na sto in eno stvar, pomiri duha, napolni baterije... vse v nekaj minutah. Mah včasih v sekundah. Že Trdina je napisal (jaz pa priredil): Če bi Dolenjci malo več kavsali, bi se manj je*ali.

Ženi sem vse to povedal. Ko imava ljubeč odnos je kot bi spustil vodo na turbine v hidroelektrarni. Poletiva v nebo. Potem pa se ga one ona dotakne in ugasne zanimanje. hidroelektrarne ne moreš kar ustavit, kot bi luč ugasnil. Traja dokler lahko pretok spet zmanjšajo in spustijo vodo mimoi ... Če bi samo zaprli vodo, bi podrlo jez, če bi samo odklopili porabnike bi razneslo generatorje. Generatorje preklopijo na odvod speljan v vodo. Polno obremenjeni se potem počasi ustavljajo. Voda pod jezom pa vre od elektrike. Koliko gre v nič. Tako jaz... me zalaufa, se zgenerira tovarna ljubezni ona pa vzame en vzorček in je to to. Ostalo pa mečem v WC školjko. Dobesedno.

Izbrati tisto dekle, ki dobro dela z otroki. SAJ NE VEŠ! Jaz sem bil prepričan, da bo odlična mama. Imela je oba starša - prav vse moje bivše so imele samo po enega. Zdelo se mi je OK okolje. No, tu moram priznati, da ni vse slabo in da sem ustrezno izbral. Preselil sem se v čudovito vas, kjer vsi skrbijo za vse. Vsi v žlahti, vsi otroci od vseh. Kjerkoli so, sem lahko siguren, da bo nekdo popazil nanje, če bo sila. To je ostanek ravnanja iz pradavnine, ki se ga nihče več ne zaveda in prav pri Slovencih je še dokaj izražen (še en dokaz da imamo starodavni DNK). Na ta DNK je naložena cerkvena vzgoja tisošletij, ki narekuje, da ima lahko kakršenkoli odnos intimnejši samo poročen par, da je seks samo za reprodukcijo, s čimer se povezanost iz pradavnine izgublja, ter še moderna "vzgoja" preko (anti)socialnih omrežij, ki je poskrbela za še dodatni korak osamitve ljudi na posameznike in individualce. Iz tega gledišča sem dobro izbral, ker bi v mestu bili vsi res le od naju odvisni, osamljeni, ... tu pa je cela vas zadaj in otroci so od vseh (takorekoč - v pradavnini so bili pa dobesedno). Če bi imel enega ali dva, danes ne bi imel nobenega problema. Z večimi je pa težje najdit ustrezno varstvo, da so vsi hkrati na varnem.

Moja žena je bila s prvi motrokom tako neskončno zaščitniška, da je revček danes čisto nesamozavesten. Nenehno sva se prepirala, da on zmore to in on (postlati posteljo). Še danes tamalemu reče a znaš postlati sam? Ma že par let zna ji rečem. On pa seveda, "ne znam mami, ti mi pokaži". In ona mu gre postlat. Sem pač tiho in ji potem na strani povem. En teden se trudim, ko je popoldan v službi, da v četrtek ali petek še brez kreganja postilje sam, v soboto mi s tem stavkom "pomaga", da mi naslednji teden ne bo dolgčas. 5 letnik = 5 dni, da se ga spet v red spravi. 15 letnik pa je že skoraj otrdel les in rabi že mesece doslednosti, da se kaj premakne. A te doslednosti ni...

Samo en primer: POJEJ KOSILO, sicer ne boš dobil nič drugega! Ne poje. Gre k babcici in tam dobi palačinke. Se navadijo, da hodijo dol jest. Se uprtem. Jih dobim nazaj, da babice morajo razvajat. Se ne kregam in kalim vzornega odnosa s taščo. Grem do žene. "A lahko prosim nehaš dajat takih nerealnih groženj? A boš cel dan ob njemu? Smeje se ti v brk, ker ve, da greš v službo", itd. "Pol daj pa ti, ko si tok pameten". Ja ok: "Pojej, prej ne greš od mize". Je že boljše. "A boš ti tule cel popoldan, ker ne bo pojedel?" VSeeno je lažje bit tule pol ure, ko itak pomivaš posodo, kot pa preprečit, da do 19h ne bo nič jedel". "Ja, ure traja pa noče". "Ja, ker vem da boš odnehala, pri meni pa ve, da ne bom in mu je škoda časa". "Jaz vmes malce podžigam, da se spomni na igrače in ga delam živčnega, da se mu muditi začne, ti se pa dereš ali pa mu daješ trapaste razloge za katere mu je mamo mar: jej, ker je z vrta babcice, jej, ker je isto kot babi skuha, jej, da boš zdrav, jej ker sem jaz tako rekla, jej, da boš velik, ... komaj čaka, da bi ga to zanimalo. Taveliki pa tako vejo, da bodo vseen zrasli". Lej tole: "kdor poje vse, dobi pravljico! Ati jest ne bi... ni treba. Pravljico dobi samo tisti, ki poje. Ni dobro. Vem, sem tudi jaz jedel, a mami je to skuhala in to danes je. Pravljica za tistega ki poje vse, lahko si bo sm izbral - ati jaz bi še, a potem dobim dve pravljici - DA!"

Pa še namig: Otrokom DAJAJTE MALO NA KROŽNIK, ter tisto LEPO prikazano.

Mitja Borko
Ponedeljek, 20. januar 2020, 15:01

Prispevek (gospodične) Eve Markovič je, kako naj rečem, skupek dobronamernih nasvetov, ki pa jih sama v praksi verjetno sploh še ni preskusila.
Prav zato pa je odgovor g. Primoža neprekoslijiv!!! G. Primož govori iz srca, govori o izkušnji odličnega moža in očeta!
Mladim bi svetoval. Ne izbirajte boginj seksa, ne izbirajte deklet, ki vas poželjivo gledajo in vas osvajajo z migetajočimi očki, to je slepilo. Spolnost je za reprodukcijo, ne za zabavo, če je vmes tudi zabava, toliko bolje. Izberite tisto dekle, ki lepo ravna z otroci, in se prijazno pogovarja z vašimi starši. Jaz sem izbral tako dekle, in ni mi žal. Skupaj sva že več kot 50 let (poročena 42), in se imava zelo zelo rada.

Primož Cankar
Ponedeljek, 20. januar 2020, 0:19

Bil sem pripravljen, da se bo s prihodom otroka življenje obrnilo na glavo in da jaz in seks na bova na prvem mestu. Ampak, da bova s seksom zaključila tisto jutro, ko je iz kopalnice prinesla test z dvema modrima črtama, pa nisem mogel razumeti. Nosečnost je bila lepa, misel, da sva zasadila novo življenje čudovita in kot taka me je privlačila še 100x bolj kot prej. Želel sem si bližine še 2x bolj kot prej, a ona ne. Za njo je bila reprodukcija opravljena. Poprej boginja seksa se je spremenila v aseksualno bitje. Drugi pari povedo kako je to najlepši čas, poln radosti, vsakršnih oblik, bližine in tudi samega seksa. Naša ne. Lahko sem delal karkoli. Denar je bil, štalca je bila. Doma pri obeh odobravanje, spočetje pričakovano in željeno ... nobenega nihanja hormonov ali neprespanosti. Do danes po vseh letih in otrocih še nimam odgovora (lahko si ga pa mislim).

Sem skušal razumeti, da je prvi otrok, pa gnezdenje, pa vsi pregledi, ... Bil sem pozoren in potrpežljiv. Spolnost sva imela tako redko, da se ne spomnim več kako pogosto. Vedno pač tehtni razlogi, da danes pa ne more(va). Tudi ko je bilo kaj, ni bilo tiste kemije. Bilo ni nič. Mehansko brezvezje. Nato je bil porod, pa spet ne moreva 1 mesec - seveda. Potem pa ne moreva, ker ne bo jemala nobene kontracepcije, ker je kemija in gre v mleko, vse dokler doji. Zanositev pa prej kot v dveh letih ne pride v poštev! Ok... kaj pa metode naravnega ciklusa, katere me je že mama učila (in sem spet šel k njej po svet)? Ne, ker ni zanesljiva! Da se je ravno takrat pri nas pojavil FertilityCare, ki točno to, kar mi je mama povedala, potrjuje, tudi ni pomagalo. Ona je poznala to in ono, ki so zanosile ko niso hotele... če hočeš s kondomi, drugega nič. Zdaj, kot pišemn in gledam nazaj, je vedela, da jih absolutno sovražim iz več razlogov in da bo zato imela mir. Po treh letih sem mislil, da se mi bo zmešalo, ker nisem človek varanja. Vedno je rekla, da če jo imem rad, bom potrpel... aha.

No pa je spet zazvonila njena biološka ura. Kaj drugega težko rečem, ker se je v njej spet prebudila prvinska ženska, ki si me je jemala, da se mi je mešalo. Sem se bogu in svetnikom zahvaljeval in vsem okoli že ločenim razlagal, da so premalo časa potrpeli, da se je za tole splačalo čakat, da to je to in da je seks v zakonu 1000x lepši kot v sanjah lahko predvidevaš ob seksu s punco s partija. In je zanosila. Ja, uganili ste! Zgodba se je ponovila. Le, da se tokrat ni povsem v hipu, ampak postopoma. Tudi upadla ni na ničlo, kot prvič. Ohranila sva neko minimalko, ter sam seks je bil bolj izpulnjujoč. Predvsem zato, ker sem se prilagodil. Mnogo več sem dajal in manj zahteval (nič če sem iskren). In ko se je nasitila moje energije, topline in pozornosti, se je odprla tudi v spolnem smislu. Približno na 28 dni, kot sem kasneje ugotovil.

Potem je prišla naslednja nosečnost in še naslednja in še naslednja. Vsakič je bilo popolnoma isto. Moja žena seksa za reprodukcijo. Ali pa če se boji, da bom šel drugam. Očitno je čutila kdaj sem na koncu z živci, saj sem skušal biti močan. Kako je danes - danes sva stara zakonca. Seksava na 28 dni, ko ima on ovulacijo. Samo takrat se ji zahoče, samo takrat čutim, da si me želi in se mi predaja, samo takrat vem pri čem sem pri njej, ter samo takrat ne rabim prosjačiti za pozornost in delati indijanskih ritualov za dež, da bi kaj bilo. Zaradi operacij ne more več zanosit, zato "nevarnosti" zanostive ni več. Torej ni razlogovo za brezskrbno ljubečo spolnost. Prišla sva v leta, ko nama je dano vse to kar nama je ... A ona je "obrt dala nazaj". Ker pa "ni objekt", se ne bo silila proti svojim občutkom. Kaj pa moji občutki? "Če me imaš rad, boš razumel..." Priznam, da imam včasih desno roko veliko rajši! "Pa da ti na misel ne pride, da bi šel drugam - podpisal si!"

In moj libido se je moral prilagoditi njenemu. A kako?? Iskal sem rešitve po spletu, povsod. Sami nasveti kako povečati spolno moč! Ne, jaz jo želim zmanjšati! Če bi imel tabletkoi, da se ugasnem za zmeraj, bi jo vzel. Bil bi idealen mož. A te tabletke ni. Spraševal sem celo dva župnika, kako jima uspe... ko sem šel k tretjemu sem zaključil, da majo še večje probleme s seboj kot jaz sam. (Morda se lahko kateri javi, če jih nima, ker nasvet še zmeraj prav pride, saj sedanja metoda ni dobra za moje zdravje). Da pozabim na seks se izogima vsakim dražljajem, kar je v teh časih težko. Če me zagrabi, počnem kaj fizično utrudljivega. Tečem do onemoglosti, in se nati zgrudim v posteljo. Pa je en dan za menoj. In nekako prebijem 27 dni, ko se spet "nebesa" odpro. Priznam, včlasih se nebeška vrata zapirajo par dni. Postopoma. Nato se ponovi cikel. Lahko bi rekli normalen zakon, kjer se ljubiva (to s zelo in moje vsakodnevne ljubezni, pozornosti in pomoči, ji ne manjka). Važno torej, da sva se uskladila, kvaliteta nad kvantiteto.

Ampak veste kaj? Zdaj se jaz počutim izrabljenega, ker si me vzame samo ko njej ustreza za toliko kot njej ustreza. Odnos je naravnan izključno na njo in v ravni črti do njene zadovoljitve. Če se mi kdaj ne uspe povsem uskladiti z njo, sem si pač sam kriv. Pa hiter izgovor da me lulat, kjer desanka poskrbi za konec (in levanka ko se desanka utrudi - kajti ta načim mi je bil vedno tuj). Ona je lepo v službi, kjer "naporno" dela, zato ji doma pripada kava, TV, FB in knjiga (ljubezenski romani). Jaz pa imam otroke čez. Zvečer jih tudi dam spat (ker mene bolj ubogajo). Zjutraj jih razvozim (pobere jih ona), če je kateri bolan, sem seveda jaz z njim, kot tudi za vse počitnice, ko so 24 ur na dan na meni. Nato pride vikend, pa ne gremo nikamor, ker je preutrujena, ter se ji ne da. "Bodimo raje doma. Jaz sem vsak dan od doma in na cesti..." Ko ji povem, da bom znorel v tem zaporu, pa predlaga, naj vzamem otroke in gremo sami. Bo lahko v miru pospravila in zlikala, ker je drugače toliko đumbusa. In gremo... ampak jaz bi rad kdaj dopust tudi od otrok! "Ti si jih hotel!!". Jaz bi imela samo dva. Če bi to res bilo, je že grdo da reče. Vsake toliko imam "dovolilnico", da grem kam tudi sam. Ampak če ni 300% prepričana kam, s kom, kjer in kdaj, bo toliko predrabljanja okoli tega, da me bi zagotovo minilo.

Leta so minevala. Nehal sem se veseliti "nebes", ki so se "odpirala" vsakih 28 dni. Začel sem jo kaznovati in zavračati. Edina moč, ki sem jo imel. Kmalu me je kaznovala nazaj. Že tako doma od nekdaj hodi po stanovanju le v perilu, zdaj je začela še zgoraj brez. Nato je začela še spati gola ... dokler nisem popustil. Ko dobi svoje, me seveda ne obrajta več do naslednjič. Gola pa odtedaj spi še naprej. Da se ti zmeša. Noben župnik nima take situacije, pa čeprav bi ga dekla namerno zavajala, bi jo lahko odslovil. Jaz ne morem.

Kako sem to rešil: Slabo. kot sem pred leti zavestno sprejel odločitev, da imam zdaj ženo, da vse te dečve, ki se ponujajo niso več zame, ter sem zrelo sprejel svojo vlogo moža, sem sedaj obrnil ploščo. Začel sem se izogibati pogledu na ženino telo. V glavi se ves čas prepričujem, da je to moja umrla sestra. Seveda je lepa in seksi, kot je bila mama, kot so moje hčere, a to so ženske osebe, do katerih pač ne čutiš seksualnih vzgibov. Nadalje si v misli pripeljem moje sanjske osebe, s katerimi imam ljubeč in spoštljiv odnos obojestrankega predajanja in
jo potešim brez čustev do nje. Po cikličnih spolnih odnosih imam fazo nekajdnevnega masturbiranja na moje sanjsko osebo. To me počasi prizemlji in ko pozabim, da obstaja žena kot seksualno bitje, ko mi to mučenje telesa postane brezveze, se umirim in mirno živim brez seksa. Dokler spet ne pride rablje v obliki zapeljive žene in me odvede na ponovno mučenje. Kaj drugega ni, ker je ciklično "zaljubljanje v boginjo seksa" in nato čez dan ali dva "izgubljanje ljubezni svojega življenja". Namreč, če ljubim kot znam in zmorem, potem 28 dni trpim kot Jezus, ker ne samo da ne dobivam, ampak tudi dajati ne morem. Kot bi bil zaljubljen v poročeno žensko katero vem, da nikoli ne bo moja. Lahko samo krvavim - in potem pridem do konca in sem nekoč začel piti, besneti, metati ven očitke, ... vse je samo zelo poslabšalo odnov, da ne rečem, da to sploh nisem jaz! Da preživim vsaj 14 dni v miru, se moram po seksu z njo v mislih raziti, ter jo nato jemati kot sestro. Navzven imava vzoren odnos. Otroci srečni. Dobre ocene. Vse OK. Samo pravega odnosa ne vidijo med nama. Kako ga bodo znali sami razviti?

Da pri teh mojih virtualnih ločitvah, ko jih je 12-13 na leto ne padem pregloboko, oz. da faza masturbiranja (ki mi škodi) ni predolga, sem začel zniževati stopnjo ljubezni, ko sem z njo. Pač "obdelam" in se zavalim na svojo stran. Kot mnoge ženske svoje može leta in leta. A ena pomembna razlika je - one so zaradi tega suhe, kar je enostavno rešit. Pri meni pa ni kaj rešit, če se mojemu falkonu za to "neznanko" ne ljubi vtsjat iz spanja. Seveda je to sprožilo alarm, če imam drugo... kdaj ljuba pa imam čas in voljo? Torej sem moral ljubezen ohraniti, ter trpeti... Sprašujem se, če imam to pokoro, ker sem v prtejšnjem življenju bil serijski posiljevalec? Očitno :) Če tole zgodbo preberem sam, je smešna in bizarna. A žal povsem resnična do pike - le števila otrok nisem povsem točno zapisal, da me kdo ne prepozna.

Zdaj bom pa komentiral še Vaš članek:
POGOVORI in TERAPIJE: "ker je izpolnjujoča spolnost nujna za zdrav zakon, si zanjo preprosto moramo vzeti čas." se je razvilo tako, da je začela zelo pogosto seksati. Skoraj vsak dan. A ti spolni odnosi so bili tako prazni, da se mi je zagabilo. Ponižujoči do mene. Če med spolnim odnosom izgubim erekcijo, je to dovolj povedati. Prijateljem sem to opisal kot bi psu vrgel žvarovno. Na tule me maš, pa daj hitro. Seveda, sem hitro začel odkloniti take ponudbe, ter se "sam odločil", da ne bova seksala. "saj sem hotela, pa si me zavrnil", ... in sva zaključila s tem. XXX EUR za terapije v veter. Večina psihologov (in -inj) pa mi je tako samo prala glavo, da ona ni moja last, da je seks privilegij in ne pravica, da jo lahko razumem, da je utrujena od dela, da sem obseden in odvisen od seksa, da seks ni vse. Da premalo dajem (da, po letih tega terorja, ko sem začel z metodo "odljubljanja od nje"). Da jo vidim samo kot objekt moje potešitve, kateremu ni mar njenih občutkov, ... tu mi je vtrgalo film! Komaj sem uspel oditi brez da komu snamem galvo. Videl sem samo rdečo meglo pred očmi. Ko je čez pol ure prišla za mano, "ker se je bala moje jeze, ker sem tak negativec", mi je še do doma pela litanije. Vsaj mi jih nista dve. In smo dali skozi terapije z zmeraj. "Saj sva šla na tvojo željo, pa ti ni bilo všeč nikjer. Kar ti kdo reče, ti ni všeč. Ti sploh veš ka bi rad? In pol bi rad da rada seksam s teboj, ko si tak, saj se te bojim, ... ". Ali pa "ni problema, grem še k enem terapevtu če hočeš, ... ČE MAŠ DENAR ZA NJEGA - jaz ga nimam, ... je treba to pa to pa to... pa itak ga jaz ne rabim, ti si nisi nikoli zadovoljen z menoj od kar sva se poročila" - (ja, to pa celo res drži, ker je sovpadlo). "Lej, če ti rabiš terapevta, pojdi sam. Pa plačaj si ga sam" (ko ve, da imam sam zgolj pičle prihodke, ki niso vezani nanjo). "ja lej, če ti je pa takooo hudo z menoj, si pa drugo najdi. Se ločiva, ni problema, ..." - seveda otroci ostanejo pri njej, ker jaz tako ne morem sam poskrbeti zanjih. Pustimo to, da kdo jih bo pa pazil, če jih do sedaj ni mogel nikoli. V 17 letih nisva šla na noben skupen izglet ali počitnice sama. Na kavo morda, za kako uro. Da sploh o kakih zmenkih, ki jih tu predlagate, niti ne omenim. Ker so brezveze in moja domislica, ki jo je bilo treba zatreti v kali. Namreč kdo pa otroke pazil. Pa dopoldan? Ja, lahko na kavo v bližnji lokal, ki mi že alergijo povzroča.

TOČKE: Da družina in dom delujeta, morata biti vanju vpeta tako mož kot žena -> DA!! Ampak pri nama sem zasut jaz, ona pa se ne posveti niti SVOJIM željam. Dejansko jo moram prosjačit, da lahko jaz njo zadovoljim. Ona spi kar naprej... ko pride domov se vleže na kavč in zaspi. Nato zaspi pri otrocih, ko pa se zbudi, je ura sredi noči in se samo prevali v svojo posteljo. Jaz sem spal po par ur na noč, dokler sem še delal redno, nato mi nbi zneslo. Najmlajši otrok pa tudi ni prerezal popkovine - moral bi jo jaz, pa mi ni bilo dano (dovoljeno). Vsako noč pride k nama vsaj 2x in še zjutraj. Včasih spim v otroški sobi, ker je moja postelja polna otrok. Kar nekaj. 3) Ves čas jo ljubkujem in se ji dobrikam, jo mam rad in govorim, da je lepa. No saj je. To vzame. V drugo smer pa ni potrebe, kot pravi, saj vem, da sem njen. Ona mi je morda 2x pohvalila kosilo (me še danes rit boli od tega, kosem padel nanjo). Jaz pa sem moral popolnoma vsak dan pohvalit njeno. Če nisem rekel "žena, dobro kosilo si skuhala" je vprašala sama: "A je bilo dobro?" Da. "Zakaj pa potem nič ne rečeš, jaz se matram ...". Naj omenim še to, da bo vsakem resnem psihologu jasno (če mu že ni), s kako osebo imemo opravka, da mi v družbi vedno vzame besdo in ona dokunčuje moje stavke, ter nenehno daje moje napak ena velik zvon. Če ji to koristi, recimo v družbi flavzarskih kolegic, ki mi potem družno dajejo "nasvete", kako biti boljši mož. Ko pa se peljeva domov, se dobrika, da se je seveda samo hecala, da a se tudi hecat več ne sme, da ne smem biti tako občutljiv. Če pa je v družbi uspešnejši kolegic od nje, potem se pa seveda hvali z vsemi mojimi odlikami in sem ravnokar rešil svet pred lakoto. Ko greva od tam domov, me pa seveda prizemlji, da je malo treba naložit, da ne bodo samo one nabijale o njihovih možeh. Ter še v rebra me kdaj rukne, daj boš ti tako uspešen ko njihovi? Da se "nova predigra začne takoj, ko se konča prejšnji spolni odnos" je bilo tako, da če sem bil 200% ljubeč mož, so potem nebeška vrata zapirala morda 5 dni. So se pa vseeno zaprla in zgolj z višjega sem priletel na trdo realnost. Samomor je bil en čas moj vsakdanji spremljevalec v dnevniku. Ampak pustiti otroke same tej narcisoidni osebnosti? Upam, da mi bo uspelo. Še zgolj kakih 15 let, da bo še najmlajša pri kruhu. Upam. lepo mi jih je naštimala, če tako gledam. Ko bova oddala vse, bova že od blizu gledala 70! Upam, da se odselijo na mars in nikoli ne pripeljejo vnukov domov.

6) Povejte ji, koliko vam pomeni seks z njo - HAHAHA. Vse že zgoraj povedano.
7) Bodite dober ljubimec - Ne bom komentiral. Samo to, da ona nima problemov z orgazmi z menoj, samo jaz jih imam z njo.
8) Načrtujte! - Ta trik deluje, dokler te ne ujame, nato pa si spolni iztirjenec in naslednjič seveda kot sokol vidi že na daleč. Tudi ko je uspelo, je bilo le hipno. Oziroma: najina zakon je vrhunski, tudi v seksu, če jaz ves čas in vse dni v mesecu dajem najmanj 100%. Najmanj, ker moram pokrivati vse njene (čustvene, energetske, finančne) izgube, ki jih doživlja v službi, pri svojih finančnih odločitvah, odnosu s starši, politični naivnosti, ne nazadnje tudi verski. Sovraži cerkev, ker so pedofili. A v vsakem trenutku ravna kot kak radikalen verski fanatik. V seksu že: Če ni za oploditev, seksa ni. Če ga hoče moški, je iztirjenec. Ko ga hoče ona, je moževa dolžnost. "kozla" se ji, ko pomisli na čas, ko se orale ženske streč moškim v starih časih, ko so pijani prišli domov in otresli vanjo tisto umazanijo. A ona dela točno isto. Tisti hip moram biti na razpolago, sicer je trpinčenje nekaj dni. No, vsaj za higieno poskrbi zelo dobro pred tem. Sicer ji je tudi to občasna skrb. Enden izmed načinov, da se me znebi, kadar me noče.

Zaključek? Ga ni. Želim da dobim kak komentar. Od koga, ki tole zna zvozit drugače, kot bi moji kolegi. Nasilje ali skoki čez plot odpadejo. To nisem jaz, sploh pa bi ne imel nič od tega. Jaz želim samo oditi v miru. Ne rabim nobene! Ampak dokler se na otroke samo vpije in hruli in žali, ne grem nikamor. Če jih imam jaz, seveda tega terorja ni. Ona pač "ne zmore več", zato se spozabi in tuli od "sitosti ker jo nihče nič ne uboga".

Podarim ženo brez otrok. Zelo seksi postave, lepe obline, boginaj v postelji, če ima korist od tega. Dam brezplačno, še navodila zraven. :)

Zdaj sem spoznal - splačalo se je tri ure pisat - da sva oba karmična ujetnika - ona je bila morda tista žimnica pijancu in pretepaču, jaz pa brezsrčen obsedenec s seksom. Zdaj se to ureja v obratnem razmerju. Kolikor koli gledam moje razmerje, so vloge povsem obrnjene. Ona igra tipično mačistično vlogo, jaz pa tipično podrejeno žensko.

(se oproščam, ampak tipkarskih se mi pa ne da iskati čez vse tole)

Slavc Novak
Ponedeljek, 20. januar 2020, 15:52

In reply to by Primož Cankar

Primož, hvala za iskrenost, zahteva veliko poguma. Imam tudi sam štiri otroke in v postelji svojo "boginjo seksa", vem, o čem govoriš.

Tvoja žena je strahopetna, a zelo potrebna. Provocira te. Zaje*ava. Zavestno in podzavestno. A si ti ne upa povedati resnice: želi si, da si MOŠKI - da si jo samozavestno in odločno vzameš. Da jo pofu*... (oprosti izrazu, a je najprimernejši) Kot moški, brezobzirno odločno, divje, a hkrati ljubeče. Brez vprašanj. In da vodiš družino v dobro vseh, tudi ko se z otroki pritožuje in ti nasprotuje. Čeprav se tega hkrati tudi boji. Od kod to vem? Moja žena mi je to k sreči povedala sama.

A ta del je težji, kot se sliši. Moškost mora prit iz tebe, ne moreš tega zblefirat, ker se bo zelo upirala, se bala in preverjala ter te bo pogruntala prej ali slej. Potem je lahko še slabše, nate bo zvrnila krivdo, češ da si patriarh, šovinist, neobvladan manijak ter si jo še posilil.

Mislim, da imamo skoraj vsi poročeni moški danes ta problem: poženščeni smo, vzgojeni smo bili v pridne punčke od pridnih punčk - mam. Očetov ni bilo blizu: bili so strahopetno ves čas v službah, gostilnah ali pa pobegnili. Več o tem v filmu Fight Club (1999) ali pa v knjigi John Eldredge: Divji v srcu.

Kaj storiti? Začeti ni težko, spomni se, o čem si sanjal kot fant - in začni, npr., priporočam (skoraj vse redno izvajam tudi sam, ne nabijam kar nekaj):
- tajski boks (kickbox), krav maga ali MMA (nikoli ni prepozno, pri nas trenirajo tudi 60-letniki)
- streljaj na vrtu z zračno ali plinsko puško/pištolo; ali pa kar s pravo z dušilcem na črno: če boš šel v zapor, te bo žena poseksala na vsakem obisku in še prijateljicam bo imela kaj za pravit :)
- včlani se v Štajersko vardo (ali Kranjsko, če že obstaja :)
- trening preživetja v naravi za moške
- vaje za moč in mišice: nikar na fitnes med narcisoidne fantke, poskusi raje po knjigi Paul Wade: Convict Conditioning - ali pa sam po kaki dobri knjigi z utežmi doma. Slinila se bo okrog tebe, ko se ti bodo začele povečevat mišice. Moja se že okrog mene.
- poskusi povečat svoje prihodke v družino, da bi žena lahko delala samo za 4 ure ali pa ostala doma z otroki, če želi. Morda se ti zdi znanstvena fantastika, a prepričan sem, da boš našel rešitev za svojo situacijo. Priporočam knjigo Brian Tracy: No Excuses!: The Power of Self-Discipline. Tudi on je uspel iz nule oz. minusa, še iz dolgov. Sam delam kot privatnik, zaslužim odlično, a je pač tvegano, ni predvidljivega zaslužka, včasih ni dela, zato pa ogromno premolim :)

A vse to še ni dovolj, po začetnem navdušenju si še vedno sam in negotov. Moški potrebujemo stik z Očetom - Bogom. Ki je naš pravi oče, zemeljski smo pač v.d.-ji, ki vedno kaj falimo. A kako se povezati z Njim?

Priporočam hardcore katoliške rešitve:
- včlani se v Opus Dei - če ti ustreza njihov pristop (ni za vsakega, meni ni ustrezal, a za moje prijatelje deluje odlično)
- maša ob nedeljah in še med tednom, kolikor le lahko. Sam to delam. Po možnosti stara latinska tridentinska, kjer si celo mašo osredotočen na Boga (več: http://ad-dominum.blogspot.com/), Hierarhija je jasna: Bog - mož - žena - otroci :) V Trstu in Celovcu je vsako nedeljo, naj ti ne bo škoda časa za vožnjo. Res dobiš moško moč od Boga, ki ga gledaš celo mašo. V Ljubljani pa priporočam tedensko mašo pri jezuitih pri Sv. Jožefu, ker imajo obhajilo pod obema podobama. Dokler sva z ženo hodila tja vsak večer, sva imela najboljšo spolnost. Brez šale.
- rožni venec, vsakodnevna molitev. Potoži Bogu vse, kar si nam. Očitaj mu. Prosi, naj ti pomaga. Grozi mu. Moli za spreobrnjenje žene. Najedaj. Zahvaljuj se in ga slavi. Zameri mu. Očitaj mu, da ti je dal tako ženo, on je kriv. Kar koli, vse je boljše kot pa brez odnosa z njim.
- vodi družinsko molitev z otroki: pred jedjo, zvečer. Kaj si misli žena in kaj reče, naj te ne vznemirja.
- ne boj se ženi še naprej govorit, da ti je zelo privlačna, si jo želiš in ne moreš brez nje! Mož, ki vodi družino, ni brezčuten niti ne neodvisen, še kako rabi ženo in tudi spolnost z njo!

Uspelo ti bo. Z Bogom!

Primož Cankar
Torek, 21. januar 2020, 0:02

In reply to by Slavc Novak

Hvala za fenomenalni odgovor SLAVC. Nedvomno govoriva isti jezik. Tudi s strokovnega stališča lahko potrdim, da gre za ranjeno (prestrašeno) osebo, kar doživljam pa je njen obrambni mehanizem. V mnogih letih sem naredil več ciklov različnih "socialnih eksperimentov" in vzorci so potrjeni in se ponavljajo. Kar pišeš je točno. Ne ceni me, ter v meni ne vidi moškega. Ne samo potrjeno, še pove direkt ali indirekt (recimo moji mami). Razočaral sem jo. Ko me je spoznala sem bil poznana osebnost, delal v medijih, imel sem stil, karizmo, denar, športen avto višjega razreda, v glavnem obetal sem veliko, ona pa je bila debeluška s pisarniško službo, ki je sicer dobro zaslužila a se s tremi prijateljicami in nobenim prijateljem ni mogla ravno kosati z menoj, ki sem bil v središču pozornosti. Ko se je takrat (po)trudila zame je bilo to bombardiranje z ljubeznijo. Nikoli prej še nobena ni toliko naredila, da bi me osvojila. Jemalo mi je sapo, koliko se trudi in sploh je nisem želel. Odkrito sem ji povedal, da sem sem se pred kratkim razšel in da ne želim zveze in da niti nisem dober zanjo.

Očitno jo je to podžgalo (kasneje dokazano). Ko me je dobila, je skušala nadomestiti vse moje prejšnje življenje z njenimi "rešitvami". Tako sem počasi prekinil stike s simpatijami, nato še s prijatelji in vse nadomestil s tremi njenimi kolegicami (ki so me občasno družno "je**le"), avto zamenjal za poceni družinsko vozilo, se preselil k njej (staršem) čeprav sem v tistem času imel lastno hišo na pol zgrajeno. V celoti se posvetil družini, začel delati na daljavo od doma. Na kratko: uspelo ji je, da me je osamila in odrezala od vsega mojega. Brez svojih temeljev in prilivov je seveda ugasnila moja karizma in vse kar je prej videla nameni. Nato pa očitala vse prej našteto. Nekako tako, kot moji otroci na vrtu vidijo čudovite marjetice katere si želijo v vazici, zato jih natrgajo cele šope. Le-te pa ovenejo še preden jih do vode prinesejo in so potem žalostni. Njih se da poučiti, da je rože lepa le ko raste. Žena moje iztrgala od mojih korenin nato pa je jesna ker sem ovenel. Tudi dobesedno ni nikoli imela veliko spoštovanja do česarkoli mojega: hiše, starpev, sorodnikov, prijateljev, ... sama seveda nima kaj pokazati. Hišo staršev, ki so ji jo delno opremili starši, nobenih prijateljev, nobenega življenja ...

Podrobnosti močno presegajo "prostor" v tem komentarju a v grobem je to-to.

Se strinjam, da si ženske podzavestno želijo moškosti, zavestno so pa pod vplivom feminizma. Tudi sam vem, da bi jo moral dati pošteno čez koleno, da se poglihava, nato pa vse naprej. A ta me zna prijaviti za nasilje. Tolikokrat je povedala kako je očetu zagrozila s prijavo, če jo še enkrat udari. Njen oče je bil nenehno odsoten, mama pa prav tako. Ko je prišel domov je rohnel nad otroki, kot je njegov oče nad njimi. Mama pa je bila tihi sokrivec, ker je vse to dopuščala. Žena je vzgojena pretežno od starih staršev, ki so imeli tudi svoje muhe (sem jih spoznal dokler so še bili), odnosi v tej družini so klavrni. Da bi se pogovarjali o kakem seksu, bog ne daj. O menstruaciji je izvedela iz knjig. Kako zafrustrirani so šele njeni mlajši sorojenci... se ne upajo v oči pogledat, je deset let trajalo, da dajo roko za rojstni dan. Da bi jo pof***l ali našeškal, čeprav bi rabila, si res ne upam. Morda pa je to modrost, ker bi bil "samomor". Namreč prav nobeni pogovori do sedaj niso pomagali, le več je vedela o meni in lažje ji je bilo. Mimogrede, po IQ testih me premaga tudi inteligenčno.

Če česa nočem je, da me spodi od tukaj. Lepo je vse "naštimala", da nisva pri meni ampak pri njenih, kjer ima ona vso podporo in je na svojem in moram JAZ iti, če mi kaj ne paše. In pustit otroke tam. To je isto, kot otroke prodati hudiču. Moj oče me tako je pustil samega z prav tako "zanimivo" mamo in spizdil k drugi. Torej sva se našla oba na nek način frderbana. A jaz sem deset let delal na sebi in nabiral izkušnje, ona pa je teh deset let čala "name". Kar me pa najbolj žalosti je to, da je žena točna kopija očeta v tistih njegovih najslabših lastnostih, zaradi katerih ga sovraži. Rohni in verbalno tepta po otrokih vsakič, ko se polije kapljica mleka po mizi. Od plenic dalje. Mnogokrat sem jokal v svoji pisarni namesto delal. Nato je očitala zakaj se zapiram tja. Ko bi tisti hip šel ven, bi pograbil nož... še tako neznatna mačka ne pozna strahu, ko so napadeni mladiči. Sčasoma sem dobil debelejšo kožo in urgiral preventivno - ko sem slišal, da se je kaj polilo ali da je bil tisti dolg vzhih, sem takoj letel mirit situacijo. Najprej mamo, preden je do konca zajela sapo za svoj tornado žalitev in dretja. Potem šele otroke, ki so bolj jokali zaradi mamice, kot politega mleka. Nato počistil. In vse je bilo spet v redu... pri vseh otrocih v malem stanovanju nadaljnih pol ure. Koliko je bilo tako odpravljenega dela pravočasno je povedal šef, ko mi je dal odpoved. Sam sem imel tako dva šihta, zato to še ni pomenilo krize. Med tem je on izgubljala službo zaradi politike podjetja in stal sem ji ob strani. Brezposelna kar nekaj časa je bila doma in med tem som bil jaz njej opora in ne obratno. Če sem kadarkoli kam šel po svoje, da si nafilam baterije sem najprej bil v skrbeh kako se imajo doma, nato pa doma poslušal, da me predolgo ni bilo.

Prosto imam zdaj kadar je ona dopoldan v službi in otroci v šoli, pa ni počitnic, ni vikend in ni nihče bolan ali nima kakega prelgeda kje. No takole 2 dni na mesec, če imam srečo. Božičnega časa in drugih praznikov se večina družin veseli, jaz pa jih naravnost ssovražim, ker je 24 ur vse na meni. Da, lahko grem na sprehod (z otroki), sem na internetu, gledam TV, a ne morem nikamor, delati kar bi rad sam, za svojo dušo. Če grem k prijeteljem, kateri sploh še imajo stik z menoj, hoče zraven ali pa toliko časa komplicira, da se premislim. Ona mirno gre s svojo edino prijateljico na kavo. Čeprav je imel dolgo časa službo v istem kraju, ter konec popoldanske službe ob 19h, je nikoli ni bilo domov pred 20:30 - ko je prišla domov je rohnela zakaj niso v postelji in ne spijo - ker te lačni ljubezni čakajo!! Kam je šlo 90 minut vsak dan po šihtu, če pot traja 10 minut v gneči, kadi pa ne, nočem misliti. Če bi le mela ljubimca, ji ga požegnam, ker bi bilo bolje. Samo da se spuca. Saj znorim vsake toliko časa in je potem bolje. Ne pisne več, ko pride domov in samo objame vse otroke. Nato gre s telefonom na WC za po ure, dokler zaspijo.

In ne - nimam ljubice!! Nimam je zaradi tega, ker nobeni ne privoščim te nakopičene jeze v meni, saj ni nič kriva. Ljubica tudi ne bo rešila mojih otrok. Samo sebe rešit pa nočem. Prav tako ji ne dam veselja, ko bi zanjo izvedela, da bo vse na koncu moja krivda. Z asturbiranjem na fantazije nekako prebrodim težke dni, nato me mine in sem aseksualen do naslednjega cikla. Če morem, se uprem tudi tej skušnjavi - res oddaja nore vribracije takrat - samo mimog grem in čutim kot psi, da ima ovulacijo. Par dni in je mimo, nato me ne privlači več (toliko). Medtem sem seveda 100% prijazen in ljubezniv. Mora res detajle brskat, da mi lahko kaj očita. In ponavadi je tako bizarne, da že ko izreče vidi nesmisel. Karma ali Bog je kar na moji strani zadnje čase. Se ne rabim nič maščevat ali biti nesramen - samo hip počakam, se sama ujame na svojo foro. Dejstvo je, da je ena najboljših kuharic kar sem jih okusil. Pa nekaj scopram na štedilniku, še preden gre v službo in mi takoj pove na vratih "saj to veš, da otroc ne bodo jedli tega, ne? Kajzarice sem kupila, pa jim sendviče nared, da se bodo najedli" in čez sekundo vletita dva tamala in se dereta ostalim "juhuuu, ati je spet to skuhal, piiidteee". Se naredim Francoza.

Torej moškost sem nekoč imel. Pa je šla... zdaj jo spet dobit ne bo lahko. Ko sem bil 15 let star sem imel več samozavesti. Ob drugih ženskah se sploh ne zganem - za hec sva z eno dobro znanko naredila preizkus. Kastriran. Če bi hotel seksat, bi ne mogel. Upira se mi. Vse v spolnosti mi je priskutila. Od tega, da je pasivna kot črna luknja, do aktivnega izražanja nestrpnosti ("pohiti že, boš kmalu, tišči me, lulat me"). Mojstrica puščanja me v temi. Absolutno ne vem pri čem sem. Nikoli. Po vseh izkušnjah z drugimi in desetletji z njo, nimam pojma. Kar bo enkrat palilo, bo drugič zagotovo zablokirala, da ne bo več. Vsakič znova jo na novo finto dobit, da ji bo všeč? Komu na čast. Po domače povedano je izpraznila moje skladišče brezpogojne ljubezni. Zaloge so bile velike, morale bi bit do konca življenja. Če bo hotela, da sva še dolgo v harmoniji, bo moral izdatno sama financirat.

Le napačen dotik ob nepravem času in že se "počuti kot objekt mojega poželenja" - ja madoma saj tako naj bi bilo, ji rečem. Kaj pa naj bo objekt mojega poželenja - soseda? Ko vrže gor ploščo o ženski ki je morala pijanemu možu nastavit vsakič potem, ko jo je pretepel in si pred tem s pipcem ostrgal one, je tako vživeta, da pomislim, da podoživlja svoje travme iz prejšnjega življenja. Ona seveda ne rabi terapije, ker sem jaz problem, ki premalo zaslužim, sem premalo z otroki, ter nenehno godrnjam. :)

Moški smo vzgojeni od MAM - taistih, ki nas karajo kako nismo dedci a iz nas delajo "male pič***e", kot pravi Mazzini. Hčere pa učijo kako biti mame in kako ne rabiš teh dedcev, ki niso za nobeno rabo. Rahel vzorec take vzogje vidim tudi doma in tudi zato se tako borim, da ostanem in presekam gordijski vozel. Ženske pri prvem prdcu moža popokajo in poberejo otroke. Nato jih (dostikrat) izolirajo od očeta. Najlažje s kako prijavo spolnegha nasilja (posplošujem, a imeli smo primer v širši družini). MAzzini piše "V njegovi kolumni več kot 70 let stara mama ne more več sama plezati na češnjo in prosi svojega 40-letnega sina, naj jo on obere. Ta pa tega ne zna, ker mu – kot otroku – ni pustila plezati na drevo, češ da je to preveč nevarno" - pri nas doma je bilo pa, takole: Žena se dere nad otrokoma, da naj gresta ven. Pride do upora in verbalnega nasilja, kjer otrok izreče psovke mami in se zavije vase. Uletim in pomirim mamo s poljubom, ji pohvalim kako diši iz lonca, ... nato grem k otroku, ki me odriva in tepe. Se sklonim, mu povem, da ga imam rad, da ga nisem prišel kregat, karkoli že je bilo, da bi ga samo objel, ter rečem "a mi poveš zakaj nočeš ven?" Sem slišal namreč ženo, saj ne moreš da je ne bi. Pa mi reče "ker se bom potem umazal". Zavrela mi je kri. Najdem rešitev: bova oblekla včerajšnje hlače, se mi zdi, da še niso oprane. Pa bo vse v redu. Sprejme in gresta potem oba ven. Seveda včeraj se je spet drla na njih ker so umazani - naganja jih ven "gnide lene, ste samo pri TV" in nato se dere, ker so superge od blata, ko pridejo nazaj. Bog ne daj pa še obleka "kaj bom kar naprej samo prala, za prašek ne zaslužim", pa take. Tole ji nisem ostal dolžan. Sem rekel, da naj se zdaj odloči, ali naj gledajo TV ali pa bodo malo od blata. Pa za katerega svetnika peremo obleko za doma po vsaki uporabi? Že za v vrtec je brezveze toliko pranja. Obsedenka je! Nenehno stroj samo vrti. Ena pikica, katastrofa. "Sem dala 2x prat + razmaščevalec in tist tvoj flek od olja ne gre dol - ker ne znaš jest. Draga, ne more me manj zanimati tista 10 let stara majica za doma, pa četudi je 5 flekov na njej. Sploh pa jaz ne vidim fleka. Tiii, ko ne znaš gledat. Jaz vidim! In kaj potem, no. Ja, tak mi po svetu sramoto delaš! Ne, kot veš, se še za sprehod po vasi problečem... saj ni važn, flek ne gre dol."

Slovenski očetje: V službi, v gostilni, pri gasilcih, lovcih, ribičih, v alkoholu, ... le redki so toliko pogumni, da se takoj obesijo. Še bolj redki pa uspejo spremenit tok zgodovine. Bo meni uspelo? Film Fight Club (1999) sem gledal, a se ne spomnim kje bi našel povezavo z odsotnimi očeti, razen tega, da so sproščali adrenalin. Pretepanja nisem maral nikoli. Izognil sem se prav vseh pretepov v življenju s/z (po)močjo komunikacije. Čeprav sem dolga leta treniral Karate, sem tudi to opustil zaradi druižine. Takrat sem na Šmarno goro lahko pritekel direkt iz Tacna s parkirišča do zvonca. Hotel sem obuditi tradicijo a je moj klub zdaj daleč od mene. Po ženino škoda časa, poti, bencina, pa drago je. Bodi raje z otroki. Od kar dela v dveh izmenah tudi nemogoče. Konec kocnev je največji križ to, da NIMAM NOBENEGA VARSTVA! Če pa je ona doma, se ne upam prav daleč / za dolgo. Vard ne maram iz več razlogov, eden je pač ta, da moram doma otroke pustit drugim. Vaje za moč - edino to sem opustil. Začeti moram s hitro hojo in tekom. Ko vsi spijo, kot Taras Birsa v nadaljevanki, sem včasih tekel ponoči, ko so vsi zaspali. A spet so lajali psi po vasi in se je zvedelo doma še preden sem se vrnil. Ja hudir je, če že sam ne gledam na to kaj bodo drugi rekli, drugi gledajo. Pa me spet lahko je, da ji sramoto delam, da ponoči laufam. Morda laufam k sosedi, ki ma tipa v nočni. Mhm.

Poleg tega moja noče, da sem seksi in uspešen. Bolj kot je ona neuspešna (vsaka služba je manj plačan od prejšnje, izgublja jih pa po tekočem), bolj mene vleče dol. Če grem kamorkoli med ljudi in se slučajno pred tem obrijem ali stuširam, bo joj, h kateri grem. To vse kaže, da se dobro zaveda kaj dela. Ona se seveda umiva za v službo, ker zame se ne (razen 1x na 28 dni, ko pride "umita sem, prideš"). Prav tako, ko sem se odzval ne nek javni projekt, da bi meli neko skupino in bi nastopal, bil v družbi, je vse naredila, da ne bi pel. Na nastope je šla z menoj, se hvalila po FB, doma pa gnjavila čemu mi je tega treba. Seveda, dobival sem lastne prilive.

Povečat prilive: Žena je bila doma 2 leti, ko sem jo jaz financiral in plačeval delovno dobo in zavarovanje, pa so bili ravno taki kupi nespeglanega in glih toliko skuhano, kot je sedaj, ko jo ni večino dneva. Je pač 3 ure klepetala z mamo namesto pol ure in 4 ure visela na FB namesto pol ure. Včasih je šla z otroki ven, to drži. A sem vedno dobil če imajo otroci samo mamo. Torej noče biti doma! Saj pravim, da vsak dan zabiča, da naj bodo otroci vsaj v postelji, da jim da samo lahko noč, če ne že speči, kose vrne. Domov pa hodi pozno, kot bi namerno zavlačevala, da zaspijo. Vedno gre v nakupe po šihtu - pravi. Kar naprej kupuje. Hrane imam toliko, da smo se vsi zredili kot hruške, ker je treba pojest, dase ne meče stran. Oh, koliko damo za hrano... daj manj mrompirja kuhat! Če se pa poje! Ne, SILIMO se z njim vsaki dan!! Ko smo sami, pojemo pol manj. A spet nisi dal nič jest otrokom?? Potem pa punčko skora vsak dan "seznanja", da ma trebušček. Ko bi jo brcnil v tisti vamp - in nato drug dan noče res nič jest. 9 letnica!!

Delam od doma. Delo je intelektualno in kreativno. Moram imeti mir, da najdem unikatne kreativne rešitve. Nato pa še čas in mir, da zadeve profesionalno speljem do konca in v roku. Doma pa nimam miru - ušesa kot radarje, glava 99% namenjena dešifriranju indicev kdaj bi utegnilo priti do konflikta. Še redni obhodi po stanovanju, ko grem brezveze mimo vseh, za 1mm premaknit ventil na radiatorju, natočit kozarec vode, poljubit ženo, na stranišče (še 7-mič), iskat rolo WC papirja (ki jo bo pojutrišnjem zmanjkalo), pretegnit noge, skuhat kavo ženi, itd... pa se vsakega malo dotaknem, kaj rečem, preverim ozračje. Evo, to mi vzame večino kapacitet. Še če bi ČangŠlang čaje prodajal, bi ne obogatel, ker ne morem delat poslov v roku, vzamem le redke. Torej je za pokritje stroškov. Bi moral imeti vsaj kak milijo, da bi situacijo samo zdenarjem rešil. Recimo kupil popolnoma opremljeno hišo in družino enostavno preselil. S tem bi se vsaj razmerje moči uravnotežilo: Zdaj ima žena 3 proti meni. Ko je treba je tudi njen oče dober. Sicer pa gre tako: Tast zasika tašči, ona pa hčeri in ona meni. Svak, ki je ostal doma pa je tako največji zaveznik žene. Ko sta skupaj, sem lahko samo tiho, ker ne bom absolutno nič prav rekel. Ko njega vidi, je do njega tako topla, kot bi morala biti do mene. Jaz sem sostanovalec s katem občasno seksa, on je pa njen princ, s katerim le seksa ne.

Z bogom imam jaz dober odnos. Verjetno preseže tipično cerkvenega (zemeljskega), zato mi najbrž vedno uspe na koncu, tako ali drugače. In kot povsod ne maram fanatizma - Opus Dei odpade. Me pa zanima kako lahko treniraš Krav Maga in si član Opis Dei. Je to sploh združljivo? Tudi obsik vseh maš po vrsti bo težko. Čeprav to delajo vsi v mojem okolju, tudi v naši hiši, pa žena tja ne bo šla, ker so "pedofili". Da bi jaz začel pogosto hodit k maši, bi bil spet izbruh vulkana. Imam boga vedno s seboj, doma in kjerkoli. Ne rabim konec koncev župnika, ki mi bo pral glavo z petkrat prevedenimi besedili. Morda sem pa sam bolj hardcore, kot Opus Dei :) Kot rečeno ne morem od doma in doma nimam miru. Glavna dva problema. Moj domet je par dni v mesecu 9-13h. Kar lahko v tem okviru, delam. Tu mi je vir preživetja, finančnega in da ne zaidem v norost. Ne rabim zidane cerkve - lahko je katerikoli kraj, kjer sem sam s seboj. rožni venec, molitev, karkoli od tega omenim ženi, me bo spet bodisi mela za norca, bodisi pa rekla, da je dovolj če eden.

ZELO DOBRI NASVETI, pa sem praktično vse taklo ali drugače že probal. NE BOM očital bogu za tako ženo, ker sem si jo SAM izbral. Nobene božje previdnosti ni bilo! Oz. bila je, da mi jo je na pot poslal. Ostalo pa sem popolnoma po svoji volji naredil. Če sem kaj naredil zavestno sam, sem to.

KAKO SEM POZNAL BODOČO ŽENO:
Kot mnogokrat mi je bil dana milost, da vidim širšo sliko, ter prihodnost. V tem dekletu sem videl ranjeno a čisto osebo. NIsem bil pripravljen biti z nekom, naj si najde boljšega. Ni šla stran. Vsiljevala se je. Ok, pa ji dam priložnost, sem si rekel.
Zaupam, čeprav se na daleč vidi kako težko bo, ker čutim razlike med nama. Sprejmem izziv. Se poročim z njo in ostalo je zgodovina. Definitvno pa sem imel možnost odločitve in bila je moja. In nisem bil zaveden od nikogar (no, ona je zavajala, samo takrat sem bil jaz-jaz in sem to videl kot otroka, ki za hrbtom drži roko in trdi, da ni jemal sladkarij).

Mož, ki vodi družino, ni brezčuten niti ne neodvisen, še kako rabi ženo in tudi spolnost z njo! Tudi to dragi Slvc sem ji že velikokrat na vse lepe in obzirne in neposredne načine govoril. Saj pravim, dala sva skozi kupe terapij in progovorov. Ne pomaga. Ona NE čuti spolnosti kot NUJO. Ona trdi da človek lahko preživi tudi brez seksa, koliko jih je samskih - vsi menihi, župniki, itd. Sem rekel, da človek lahko, a ZAKO NE MORE. Je bila tiho. Ker sem pač mnenja, da je spolni odnos prvinski način izmenjave energije, pdoatkov in vsega. Še pregovor pravi v postelji se vse pogliha. Naša noče glihat.

Slavc, če povzamem tvojo uvodno resnico (vsaka žena si želi si, da jo moški samozavestno in odločno pofu*... brezobzirno odločno, divje, a hkrati ljubeče. Brez vprašanj.) in mojo ženo, dobim srbsko reklo: "Voljela bi bit je*ena al neče da uđe." Ker točno to je: noče da vstopim; kamorkoli in kakorkoli, hkrati pa bi rada vse privilegije.

Da, uspelo mi bo - hvala. Gre počasi, kot gospodarska rast. Zdaj pa samo ali bova na spodobnem cilju prej ali bodo otroci šči od doma prej in bom jaz frej. To bo pa čas pokazal.

Slavc Novak
Torek, 21. januar 2020, 14:21

In reply to by Primož Cankar

Primož, hvala za dodatno razlago, vidim tvojo situacijo v drugačni luči. Vsaka ti čast, da vztrajaš z ženo, res jo imaš zelo rad. Da imaš pogum in ljubezen delat drugače kot tvoj in njen oče, to je največja stvar - čudež.

To, da je ona navzven tako gotova in neomajna, je v resnici zasluga tvoje trdne ljubezni do nje in varnosti v odnosu. Žal ti tega ne vrača.

Tvojo ženo je najbrž na smrt strah, da jo boš prevaral in zapustil, tako, kot sta jo psihično zapustila njena starša. Globoko v njej je mali otrok, morda celo dojenček, ki ne razume, zakaj sta starša odšla in ju ni nazaj. Otrok sklene, da je kriv on sam. Trudi se, postane neverjetno priden in ustrežljiv - tako, kot je ona osvajala in zapeljevala tebe v fazi zaljubljenosti in v svetlih trenutkih med porodi in tako kot ti še vedno ljubiš njo in ne boš obupal - a staršev na koncu še vedno ni bilo nazaj. In globoko v njej je depresija: nič ne bo pomagalo. Lahko seksa s tabo, kolikor hoče, a ti boš prej ali slej odšel, ne boš zadovoljen z njo, tako kot že sedaj nisi. Ne more več, prazna je, parazitira na tebi, kolikor le lahko: strah-depresija jo je ohromila, k Bogu Očetu pa noče.

Če ona ne bi bila tako globoko v tej potlačeni depresiji, bi bil tam ti. Kako vem? Ker doživljam podobno. Moj oče nas fizično ni nikoli zapustil, psihično pa je bil ves čas odsoten. Pa tudi za kakšen božič je kar zginil od doma. Tudi v meni je, če izključim odnos z Bogom, takoj ta depresija - obup: nič nima smisla, na koncu ne bom nikoli dovolj dober in bom sam. Pa čeprav navzven delam dalje kot prej.

Žal ji sam ne moreš pomagat iz tega, naredil si že tako goro čudežev v vztrajanju in ljubezni. Potrebuje odnos z Bogom-Očetom, ne moreš ji ti dat vsega, nisi in ne moreš bit njen bog kot tudi ona ne tvoj, pa če je še taka "boginja seksa" :) Dobra novica pa je, da kljub temu lahko narediš veliko zase in zanjo.

Kako?

1. ali jo lahko ljubiš, spoštuješ in sprejmeš tako, kot je, v tem slabem stanju? Pa ne v blaznem tradicionalnem katoliškem smislu, da vse življenje stiskaš zobe brez seksa, trpiš ponižanja in ne rečeš nič, s čimer naj bi zbiral točke za nebesa, ne ne, temveč: da jo hvališ za naprej in za nazaj, jo osvajaš, si srečen z njo in jo spoštuješ vedno, tudi njeno delo v službi, četudi se zdi nemogoče, a vselej poveš, po čem hrepeniš, torej po seksu in njeni ljubezni ter vztrajaš, da ne moreš brez tega in naj nekaj naredi. Postavljaš ji meje, ustavljaš jo, takoj ko želi ponižat tebe in otroke: ne rabiš nasilja, prepira, samo ponavljaš, da te to boli in da naj pove prijazno. Objemi jo pri tem, zmedel jo boš s svojo ljubeznijo, odpuščanjem in mirom.

Morda rečeš, pa saj to že delam. Jaz mislim, da ne povsem. Kako vse to zelo verjetno čuti ona: vse narediš zanjo in vse preneseš, a je ne spoštuješ, jezen si nanjo in ji zameriš ter bežiš iz odnosa z njo v fantazijo, masturbacijo, obup. Seveda tega nočeš, ona sproži to, a ona vidi le svoj strah, ki naj bi ga sprožil ti.

Seveda ti tega v resnici ne delaš, vsa ta fantazija je navsezadnje ona in tvoje hrepenenje po njej. A na ta način, ko poskušaš bit neodvisen od nje in se nekako kastrirat - ne pomagaš ji s tem. V resnici ji pomagaš s tem, da si tako ODVISEN od nje, da si tako POTREBEN seksa z njo :)! Pa saj je od začetka vedela, da si tak, in še kako je hotela bit prav s tabo!

A lahko za začetek preložiš masturbacijo nanjo? Naj ti ga ona, povej, da ne moreš več. Da nekako sprejemaš, da ji pač ni do spolnosti, ampak da ti rabiš stalen stik z njo in od nje ter da jo gledaš. Seveda te utegne še poniževat zraven, ustavi jo, ne pusti ji tega, a brez jeze in zamere ponavljaj stalno, da te boli njeno zavračanje in da si še vedno zelo potreben njenega dotika. Mislim, da več kot en teden ljubečega vsakodnevnega ponavljanja tvoje prošnje ne bo zdržala! Zakaj? Ker jo s tem osvajaš in ji laskaš! In potem ne bo zdržala več kot en dan, da ne bi šel ti v njo, če ti ga že drži v rokah :)!

A kako vzdržat to zavračanje? Ne glej sebe, ne razmišljaj, a si pravi moški ali ne, ali si sploh privlačen, ali je to normalno ali ne, nikar! Je žal normalno, veliko nas je v takem položaju. A tudi če bi bil ti edini na svetu, pa kaj. Glej samo njo: ranjeno žensko, ki se počuti grda in neprivlačna in ki ji najbolj pomagaš ravno s svojim neustavljivim hrepenenjem po njej in njenem telesu! In ki je v resnici še bolj potrebna tebe kot ti nje! In glej Boga, ki vaju ima oba rad in je sam na križu gol pretrpel še veliko hujša ponižanja.

Če ne moreš spat zraven nje gole, si jo pa vzemi, ko zaspi :) Kar naj se jezi, kar naj te prijavi - opraviči se ji, pojasnjuj, da pač ne zdržiš, kar je vse res. Veliko boljše, da malo pretiravaš v odnosu do nje, kot pa da te odnese stran od nje v masturbacijo!!! boš pač policajem in na sodišču vsem razlagal, kako zelo ti je privlačna, natančno boš opisal, kaj ti je vse privlačno na njej, da se bodo moški slinili, ženske pa zelene od foušije, vsem boš kazal njene fotografije, kako zelo je privlačna, in da skratka prosiš za razumevanje, da pač ne zdržiš ob njej, ko je vsako noč zraven tebe gola. In da jo imaš najraje na svetu, da bi lahko spal zraven golih Miss World, Earth in Universe hkrati, pa ne bi bilo nič, ampak zraven svoje žene in matere svojih otrok pa ne zdržiš, naj kar sami pogledajo, kako privlačna je :)

Osvajaj jo, kupuj rože, vabi na zmenke, masiraj ali pa kupi bone za masažo, pelji na ples, kino, gledališče - in vse kar sta počela pred otroki - ne glede na to, ali seksa s tabo ali ne, ali je kaj napredka ali ne ... pa četudi bi najraši pobegnil pred tem zmajem, pa kaj :) Morda pogreša ravno osvajanje in je vse to provociranje v bistvu zapeljevanje - saj si jo dobil brez osvajanja, ker je ona osvajala tebe - seveda je takrat to želela sama, ker je hotela vse pod kontrolo, a morda se je v njej v letih varnega odnosa s tabo prebudila ženska, ki si želi biti osvajana in osvojena - seks ja, ampak ne na gumb(=vprašanje). Seveda bi to morala povedat čisto drugače, a pač, tudi tako jo imaš rad.

Še en namig: mislim, da si tvoja žena zelo želi dotikov, božanja po goli koži - če spi rada gola. Poskusi s tem. In s strastnimi poljubi, ne govori o seksu, bo že sama tebe naskočila, ko jo ogreješ s poljubi in dotiki. Seveda te pa zna hitro vprašat, kaj bi v resnici rad in te zavrnit - a se ne daj zmest, povej ji, kar si v resnici želiš: njo brez vsega, brez obleke in njenih dosežkov, samo tvojo!

Najbrž boš sedaj rekel, da pač ne moreš več. Res je, ne moreš več, ni človeka, ki bi lahko še več sam od sebe. A to ljubezen, ki bi jo rad dal njej, a je nimaš več in bi jo rabil najprej sam, dobiš od Boga. Glej točko 3. :)

2. ali se lahko odselita na svoje, v drug kraj in okolje? Najbrž boš rekel ne, a prepričan sem, da lahko najdeš rešitev. Morda bo ugovarjala, ni važno, ne odnehaj kar takoj. Lahko poskusite najprej poskusno, samo začasno - vzamete stanovanje za par mesecev v najem. Ali pa greste na nekajtedenske počitnice nekam daleč, brez prijateljev in staršev. Prepričan sem, da bo že tedaj vse drugače. Začasno varstvo za otroke proti plačilu lahko najdeš povsod. Tvojo ženo v tej hiši in kraju mučijo bolečine in spomini, težko se spremeni, tebe pa bremeni, da si na njenem. To sem naredil tudi sam, na svojem je res lažje zastavit odnos na novo in drugače kot pri starših, enih in drugih.

Poznam več trdnih moških, ki priženjeni niso zdržali. Eden se je zapil, drugi pa se še danes smili sam sebi in toži prijateljicam o grozni ženi. Pač v določenih težkih primerih, kot je gotovo tvoj, ni junaka, ki bi zdržal kot dober mož pod pritiskom okolja in ženinega obnašanja v njem - zakaj se mučit, če se je lažje odselit, za oba - prepričan sem, da bi tvoja žena naposled razumela, da želiš pomagat tudi njej (finance so vedno bistveno lažje rešljiva stvar v primerjavi s težavami v zakonu :). So izjeme, a vseeno mislim, da ne moreš zares odrast doma pri starših in živet radikalno drugače od njih.

3. ali lahko poglobiš odnos z Bogom? Od njega dobiš moškost, ljubezen in moč, da ljubiš ženo, ko si sam v minusu. Prijatelji so pomembni, spolnost tudi, tudi športen avto, če si ga želiš, a vendar moči, moškosti tam v resnici ne dobiš (o tem več piše Eldredge, Divji v srcu). Pravo moč dobiš v odnosu z Bogom - on je tvoj pravi in edini oče! - s tem, da gledaš njega, ne sebe. To ne pomeni, da mu ne govoriš o tem, kaj si želiš in kaj se dogaja s tabo, ne, le, da ne gledaš, kaj vse je narobe s tabo in pri tebi, ampak gledaš, kako je Bog vsemogočen, čudovit in je ponosen nate! Ter bo pomagal tebi in tvoji ženi iz vajinih ran!

Kot rečeno, meni najbolj pomaga maša, še posebej tridentinska, kjer je duhovnik ves čas obrnjen h (glavnemu) oltarju in je tako celo mašo fokus na Bogu, ne pa na nas ljudeh. Žal je maša po 2. vatikanskem koncilu postala precej švoh in protestantska, vse skupaj je pogosto bolj en velik kratek stik med ljudmi, cerkev prijazne mlahavosti, namesto, da bi se obračali najprej in predvsem k Bogu!

Mimogrede: pa sicer nisem tradicionalist, pravi katoličan je ravno toliko konzervativen, kot je tudi liberalen.

Kakorkoli, še enkrat, vsaka ti čast, da vztrajaš z ženo in da jo imaš tako zelo rad. Drži stik z Bogom še naprej in ne moreš falit!

In še citat iz Biblije - sv. Pavel - da ima tvoje zavedanje pomena spolnosti v zakonu še kako smisel!: 1 Korinčanom 7, 3-5

Primož Cankar
Sreda, 26. februar 2020, 14:50

In reply to by Slavc Novak

Hehe, Slavc... po 21.1. sem bil šele sedaj na portalu in preletel še en fascinantno dober odgovor. Odgovoril bom samo na tole "si jo pa vzemi, ko zaspi", ker za drugo si moram čas vzet. Zanimivo je, da sem med tem nekaj stvari premaknil, še preden sem karkoli prebral.

Torej "vzemi si jo, ko zaspi" ne deluje. Probal v preteklosti, začenši nežnimi dotiki in nekrat celo prišla do točke, da ji je začelo ugajat, a ko se je prebudila LOP PO MENI, kaj se greš, ti obsedenec... no, v vsej vezi do zdaj, pa se je enkrat celo zgodilo, a je dala hlačke dol (takrat še ni spala gola), ter se predala. A je bilo bolj tako, kot že opisano - na tu imaš. Tega ne prakticiram več.

Od zadnjega piisanja se je odnos premaknil za pričakovano ped naprej, ter še za dodatno ped samo zato, ker sem se tule spucal. Po več kot pol leta se je zgodilo, da sem bil eno dopoldne doma POVSEM SAM. V hiši nikogar! Nabil sem HiFI kolikor da, da je vse žvenketalo po hiši še v zgornjem nadstropju si normalno slišal pevca (2 x 250 W sinusa ima), ter mal migal zraven. Ko je previbriralo mene in stene po kaki uri, sem prižgal vse luči v bajti, odprl vsa okna in vrata v hiši, ter v tišini pustil da se vse prezrači in presvetli. Potem sem pa skuhal dobro kosilo in otroci in žena so počasi prišli domov. Pomagfalo mi je tudi vreme, ki je bilo bolj sončno. Ker so bilo otroci OK, žena mirna, sem šel v šoping in srečak ljudi. Ker sem bil bolj pozitiven (ne tako prazen kot črna luknja), sem poklical par ljudi s katerimi si izmenjujemo "tugo" in se dodatno razvedril. Pač prav je, da če greš na pijačo, maš vsaj 10 EUR v žepu in če kličeš koga imaš vsaj toliko v sebi, da nisi zgolj pijavka. Kot avto ne bo na "potisk" vžgal, če je akumulator na 0% prazen, ker deluje kot kratek stik v tokokrogu. No, tako sem se dvignil kot jadralec v termiki precej visoko.

Počasi je spet prišel njen cikel in izkoristil sem ga. Ko je mi minil, nisem tako globoko padel, ker sem imel svoje prilive. Obogaten s spoznanji, kisem si jih tudi SAM SEBI tule na kratko spisal, sem toliko bolj znal ločiti "beljak od rumenjaka", torej dajati ravno prav, ustaviti negativo na pragu, se izogniti strupenim puščicam. Definitivno je lažje težek motor držati v ravnoveju, kot pa pustiti, da se močno nagne in zelo postrani zadrževati da ne pade. Ja, še danes se čuti izboljšanje.

Premik na bolje je neznaten, daleč od tega, da bi lahko rekel, da je karkoli zares boljše. A dejstvo, da sem preživel mesec dni lažje kot prejšnje tri, je že zmaga zase. Ne vem, če je v njej kakršenkoli premik, a odnos je malce lažji. Torej več ostane od tistih lepih stvari. Recimo tudi dretja je manj, otroci so bolje... Nedvomno bom še več napisal, a namensko ne grem gledat odgovorov takoj, ker vsega tako ne moreš hipno spremenit, pa tudi največ mi pomeni prebrati nasvet, pa ugotoviti, da sem medtem že sam isto naredil / dognal. Potrditev.

. Korenček
Četrtek, 6. februar 2020, 10:15

In reply to by Primož Cankar

Primož, hvala ti za iskreno podelitev tvoje izkušnje in pohvala za tvoj trud in napor, ki ga vlagaš v vajin zakon. Tole našteto zmore le malo pravih moških.
Hvala tudi Slavcu, ki te razume in ti tudi daje nekaj dobrih predlogov.
Ko vse tole berem - in ker ni zgolj teorija, ampak resnično dogajanje (lahko tudi kruta realnost), - se pokaže, do kam seže naša človeška sposobnost, ki je omejena, nismo vsemogočni in ne moremo vsega narediti sami. Seveda, so prijatelji za pogovor, so strokovnjaki, ki dajejo nasvete, ampak to še vedno sloni na človeških zmožnostih.
Iz lastnih izkušenj (ki vsebinsko niso primerljive s tvojo, Primož), moram povedati, da so težave rešljive samo, če vse to izročamo Bogu oz. v vse to povabimo Jezusa. Tu bi samo rad dopolnil Slavca, ki je lepo poudaril pomen povezanosti z Bogom.
Ljudje smo bitja, ki smo sestavljeni iz duha, duše in telesa. Odnos v zakonu je tudi sestavljen iz teh delov in ko so vsi v pravem razmerju, odnos deluje, diha. Da pa ta zakonski odnos diha, mora primarno vsak posameznik na teh ravneh odnos gojiti z Bogom. Duševno recimo prepoznavaš svoje talente, se za njih zahvaljuješ in jih gojiš, ter morebiti sadove le teh deliš z drugimi.
Duhovna raven je vsekakor molitev, ki naj poleg obrazcev vsebuje čim več osebnega izražanja. Jezusu, kot prijatelju zaupaj po čem hrepeniš, česa te je strah, kaj je tvoja bolečina. Zahvali se za svojo ženo in moli zanjo, saj je tudi ona del tvojega telesa. Zahvali se tudi za spolno moč - mnogim ta primanjkuje - in hkrati povej, da ti to v tej situaciji povzroča napetost. Poskušaj čim bolj ubesediti, kaj se nahaja v tvoji notranjosti.
Telesni del odnosa z Bogom pa so sveti zakramenti. Prav tu, v zakramentalnem življenju, dobivamo ljudje tisto dodatno (po)moč, ki nam je zmanjkuje. Preko tega se odpremo Bogu, da lahko (spre)obrne na videz nepremakljive situacije.
Tu je najpomembnejša sveta Evharistija. Tu se boš srečal z živim Jezusom in preko tega ti bo lahko pomagal...rabi tebe...pridi k njemu, kot vabi v Sv. pismu: pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi... (Mt 11, 28) ali tudi: Moje meso je resnična jed...(Jn 6, 55), hrana pa vemo, da nam daje rast, moč, zdravje.
Pomembna je tudi sveta spoved, da se duhovno očistimo in damo prostor Najsvetejšemu.
Vem, da za tole rabiš čas, ki pa ga nimaš ravno na pretek. Moli tudi za to, da ti Bog da potreben čas, ki ga boš posvetil Njemu,
Primož, (v šali) praviš, da si bil v prejšnjem življenju verjetno posiljevalec.
Vemo, da prejšnjih življenj ni, imamo pa prednike in ne vemo, kaj vse se je dogajalo, recimo sedem rodov nazaj. Velikokrat tudi od tu podedujemo nadloge, ki se jih nikakor ne moremo znebiti.
Tu so potrebne molitve tudi za naše rajne prednike, sv. maše oz. molitve za ozdravljenje družinskega debla. Tako tvojega, kot tudi ženinega.
Vsi imamo v sebi tako imenovane notranje rane, ki nas utesnjujejo, zapirajo, odtujujejo, delajo strahove, mogoče se vseh niti ne zavedamo, še manj vemo od kod izvirajo.
Bog vse to ve, ker te pozna že vso tvojo večnost, prav tako pozna tudi tvojo ženo. Oba vaju ljubi in tisti, ki je močnejši, v tem primeru si to ti, Primož, bo prvi stekel k Njemu in za sabo bo pripeljal še svojo polovico.
Midva bova z ženo molila za vaju, da se to zgodi preden se izčrpaš, pregoriš in dokončno izgoriš.
Moški s težavami v zakonu se zatekajo eni k ljubici, drugi za šank, tisti pravi pa, ki jim je mar za življenje, rešitve iščejo pred tabernakljem.
Ker si pogumen in ker ti je mar, verjamem vate in v vaju, da je prostora še za lepše čase.
Ne bo šlo zlahka in verjetno ne bo šlo hitro, to so procesi, ki se zdravijo, celijo, ampak z Bogom bodo šli ravno prav hitro in v pravo smer.
Z Božjim blagoslovom.

Primož Cankar
Sreda, 26. februar 2020, 15:46

In reply to by . Korenček

Korenček!
"Midva bova z ženo molila za vaju, da se to zgodi preden se izčrpaš, pregoriš in dokončno izgoriš." Hvala reči, je premalo, zato sem hvaležen bolj kot le z besedami. Trdno verjamem v sinergijo skupnega ustvarjanja dobrih vibracij, ki nato obogati vse, saj se dobro vedno vrne. Res. Ta univerzalna resnica velja za vse ljudi sveta. Če bi se jo le zavedali. Vse preveč je pa negativnih sil, ki kalijo pozitivno vibracijo in ljudje več ne najdejo svojega notranjega glasu. Osebno se mi zdi izraz "zli duh" neustrezen, a to je že filozofska tema. Lahko rečem le, da tudi jaz delim to vibracijo (oz. molitev) za marsikaj; predvsem za zrelost celega slovenskega naroda, ker če molim za Slovence kot narod, molim zase, zate, za ženo, ... a ker je treba tudi danes živeti, je treba v usta dati hrano, se je treba posvetiti konkretnim stvarem. Kako smo že kar nekaj konstruktivnega napisali. Vesel sem, ker ustvarjamo "pravo stvar", ne teorije iz kavča.

Pa vendar se bom dotaknil zapisanega, kjer menim drugače:
"Vemo, da prejšnjih življenj ni", hkrati pa praviš "Bog pozna že vso tvojo večnost" - kako, če moje večnosti ni, če je le mojih 50 let, če ni prejšnjih življenj? To in še več zapisov v sv.pismu nakazuje, da se duša vrača (od tod naša večnost), ker so prepisovalci (in prevajalci) sv. pisma (ki so bili povsem posvetni in nekoč sovražni do krščanstva) to nespretno zabrisali. Veliko ni ostalo, a dovolj, da podpre pra-modrosti. Problem vsake religije na svetu je v tem, da se osredotoča zgolj ozko na lastne doktrine, ki so jih spisali ljudje po svojih potrebah in seveda veliko tolerance do drugih religij nobena ne pušča. Šele ko daš vse religije kot prosojnice na kup se "spregeldani" indici magično poklopijo v širšo sliko, saj je pri prav vsaki pisec vnesel sebe, človeške lastnosti in (tedanje) politične motive - ter spregledal kake detajle (ali pa namerno pustil tam neopazno večini in vidno le za "posvečene").

"Vemo, da prejšnjih življenj ni, imamo pa prednike in ne vemo, kaj vse se je dogajalo, recimo sedem rodov nazaj. Velikokrat tudi od tu podedujemo nadloge, ki se jih nikakor ne moremo znebiti. Tu so potrebne molitve tudi za naše rajne prednike, sv. maše oz. molitve za ozdravljenje družinskega debla. Tako tvojega, kot tudi ženinega. Vsi imamo v sebi tako imenovane notranje rane, ki nas utesnjujejo, zapirajo, odtujujejo, delajo strahove, mogoče se vseh niti ne zavedamo, še manj vemo od kod izvirajo."

Že samo tale zapis potrjuje, da duša ne nastane v zarodku, ampak je že od prej in se le naseli vanj. Kdaj je stvar debate (a po moje tedaj, ko je telo biloško pripravljeno na preživetje). Od tod dejstvo, da imamo neko preteklost (večnost), ki je nekomu nad nami (Bogu) poznana. Od tod dejstvo, da na ta svet prinesemo "notranje rane" (torej dušne rane oz. pretekle izkušnje duše na njeni poti v popolnost, oz. nebesa) in zato ne poznamo njihovega izvora, ker nam ni dano, da bi ga poznali (da ne moremo manipulirati).

Telesno preko genskega materiala ne moremo podedovati nadlog duhovnega značaja. Je vzgoja, vzgled in okoliščine odraščanja. A če bi človeka klonirali, bi to bil bio-robot, ker bi bil brez duše. Imel bi nagone in nič več. Genski zapis nas definira fizično. Duša pa nas definira kot človeka, naš karakter, izkušnje in duhovne rane. Vse molitve tega sveta ne bi pomagale nič, če bi molili k (razkrojenim) mrtvim telesom naših prednikov. Če pa molimo k dušam naši prednikov, pa to ima smisel, ker se te duše vračajo, ker so z nami tudi ko niso aktivne na zemlji (vice), ter ko so končale svojo pot (nebesa). Moliti k umrlim ima ravno zato smisel, ker pozitivno energijo pošiljamo sami sebi (in človeštvu) v prihodnjost. Ko molimo za druge, vedno molimo zase. Zato ozdravljamo družinsko deblo, ker popravljamo napake iz preteklosti na način, da ji ne ponavljamo in dajemo pozitivne inštrukcije bodočim rodovom. Tega se kako zavedam in dano mi je bilo videti kaj vse popravljam. Teža tega je velika. Odgovornost tudi. Imeti ljubico bi bilo podobno kot naliti se ga z alkoholom. Zatsinil bi oči, otopil čustva in čut odgovornosti. Nekoč bi to plačal!

Bog mi vendarle da plačilo, ko si ga zaslužim. Ves moja zapis na tej strani je namenjen temu, da se napiše kaj konkretnega, ne samo "larifari", da se zavedamo, da imamo škarje in platno sami v roki, da se spiham in mi je lažje iti po moji poti. Jezus bi lahko zamahnil z roko in vsi njegovi rablji bi okameneli, lahko bi se jim polulal na glavo, ter šel domov. Čemu bi prosil očeta za pomoč. Prosil ga je bolj za nasvet (dovoljenje), če se sme rešiti. Vest (ali Bog oče) mu je odgovorila, po tej poti pojdeš!! Da. Meni tudi še vsakič. Zato sem zgoraj zapisal da mi na kraj pametii ne pade, da bi krivil Boga za karkoli. Vedno zadnjih 20+ let kar se tega zavedam, sem pred odločitvijo imel jasno sliko kaj bo in kako bo težko. Tudi sem se hotel izogniti, kot Jezus križa, celo ponujene so mi bile alternative tako mikavne, da ga ni jabolka tako dišečega, pa se nisem odločil. Vedno sem bil nagrajen tako ali drugače za odločitev. Se sprašujem čemu je pot tako strma in naporna... pa sem 1x random odprl sv.pismo in pisalo je: "bo čas, ko boš moral dajati, bo čas, ko boš MOGEL prejeti". Aha! Prejemal bom zgolj "lahko", če si bom sam vzel in ustvaril pogoje. Torej dano mi nič ne bo samo od sebe (razen "položnic").

Se oglasim čez kak mesec.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid