»Morda nimate težavnega otroka, ampak ste vi težaven starš« (2. del)

Eva Markovič
Petek, 26. april 2019, 5:30
Image
Kaj storiti, ko čutimo, da nam je z enim otrokom lažje kot z drugim? Kako uskladiti različne potrebe in karakterje vseh družinskih članov? Potrebujejo vsi otroci enako količino pozornosti?

V prvem delu pogovora je Leticia Rodríguez de Santiago, raziskovalka na področju človeškega značaja in temperamenta ter predsednica mednarodne družinske organizacije IFFD (International Federation for Family Development), Family Enrichement, spregovorila o ujemanju med zakoncema in preseganju medsebojnih razlik. V drugem delu pogovora pa smo se osredotočili na izzive vzgoje.

Leticia je poročena 17 let in z družino živi v Madridu. Prihaja iz družine z 10 otroki, sama pa je mama trem (14, 11 in 7 let). V Sloveniji je v okviru IFFD-ja predavala o karakterju, značaju in osebnosti.

Vsak starš ima svoj karakter in osebnost. Na kakšen način njegovo dojemanje sveta vpliva na vzgojo otrok? Ali se določen »tip« starša bolje ujame z določenim otrokom?

Ja, nekateri smo med seboj bolj kompatibilni. Določeni starši lažje razumejo otroke s podobnim karakterjem, kot ga imajo sami, pri drugih je ravno obratno. Melanholiki npr. težko razumejo melanholike, sangviniki pa se dobro razumejo z melanholiki. Situacija v vsaki družini je različna. Če sta oba starša primarna, bosta imela npr. težave s postavljanjem reda in pravil. En dan bosta rekla, da otrok nečesa ne sme, drug dan mu bosta isto stvar dovolila, ker nista dosledna. Ker imata oba težave z doslednostjo, bo imel z njo težave tudi otrok, saj starši enkrat rečejo nekaj in drugič nekaj drugega. Če sta oba primarna, je pomembno, da se tega zavedata in se potrudita zaradi otrok.

Če smo npr. primarni, težko razumemo moža, ki je sekundaren. Za otroke pa je ta kombinacija lažja, saj imajo doma oboje. Če jih eden od staršev ne razume, jih bo drugi! Včasih nam je zaradi razlik lažje, včasih težje, glavno je, da se jih zavedamo in ob njih rastemo. Noben karakter ni boljši ali slabši, so samo različni.

Kako določiti svoj značaj?

Ena od osnovnih metod deli tipe osebnosti glede na:

1. Čustvenost: emocionalne (E) in neemocionalne (nE) osebe. Za emocionalne osebe je značilno intenzivno čustveno odzivanje na zunanje dražljaje; močna navezanost na osebe, predmete in dogodke; izrazita obrazna mimika; uporaba ekspresivnih izrazov, hitrejše menjavanje čustvenih razpoloženj. Neemocionalne osebe so bolj umirjene, na njihovem obrazu težje razberemo čustva, na dogodke in osebe se odzivajo manj intenzivno.

2. Aktivnost: aktivne (A) in neaktivne (nA) osebe. Aktivne osebe v sebi čutijo fizično potrebo bo gibanju in delovanju. Pred oviro se ne ustrašijo, ampak v reševanje usmerijo vso svojo moč. Tudi neaktivne osebe lahko živijo zelo »aktivno«, razlika je v tem, da so aktivne zato, ker jih v to prisilijo zunanje okoliščine, aktivne osebe pa so takšne zaradi notranje potrebe.

3. Trajanje odziva: primarne (P) in sekundarne (S) osebe. Odziv primarnih oseb je hiter in spontan, a ne traja dolgo. Pri sekundarnih osebah traja dlje, da čustvo prodre v globino, a ko prodre, tam ostane dolgo. Na sekundarne osebe bolj od sedanjosti vpliva preteklost (odnos z določeno osebo, pretekle izkušnje, zamere …).

Po Hipokratu so štirje osnovni temperamenti sangvinik, melanholik, kolerik in flegmatik. Bolj razdelan sistem vsebuje 16 različnih tipov: podroben opis in test, s katerim lahko določite svoj tip osebnosti, najdete tukaj.

S katerim otrokom imamo starši največ težav? Je to odvisno od mojega karakterja, od otrokovega karakterja ali od najine kompatibilnosti?

Gre za kombinacijo obojega. Sama ne maram izraza »težaven otrok«. Včasih nimamo težavnega otroka, ampak ima otrok težavne starše. Obstaja ogromno težavnih očetov in mam! Poleg tega je za otroka škodljivo, če posluša, kako težaven je. Pogosto se namreč zgodi, da je otrok zelo »težaven« nekaj let, v določeni fazi, nato pa z njim postane veliko lažje.

Svet od nas zahteva to in ono, a otroci morajo imeti dom, kjer se počutijo varne in ljubljene. Če jih starši ne ljubijo in sprejemajo, kdo jih bo?Vsi se moramo učiti. Namesto da otrokom govorimo, kako težavni so, se osredotočimo na njihove močne točke, na stvari, v katerih so dobri. Spodbujajmo jih! Sv. Janez Pavel II. je rekel: »Družina je kraj, kjer smo ljubljeni takšni, kot smo.« Zato, ker smo. Svet od nas zahteva to in ono, a otroci morajo imeti dom, kjer se počutijo varne in ljubljene. Če jih starši ne ljubijo in sprejemajo, kdo jih bo? To mora biti vodilo vsem staršem: otroka moramo imeti radi ne glede na vse, tako kot nas ima rad Bog, vsakega izmed nas. Ljubi nas, čeprav ravnamo narobe. Seveda mi nismo Bog, smo pa ustvarjeni po Njegovi podobi. Otroku moramo pomagati razvijati dobro, ki je v njem. Otroci se morajo doma počutiti sprejete in zaželene, to je najpomembnejše.

Kaj storiti, ko čutimo, da nas eden od otrok večkrat iztiri kot njegov »pridni« sorojenec? Da nam je z določenim otrokom težje in da nam gre večkrat na živce?

Pri takšnem otroku se bomo morali bolj truditi. Včasih pomaga, da naredimo seznam njegovih dobrih lastnosti – tako kot na zakonski terapiji, kjer se mož in žena spominjata, kaj vse jima je všeč drug na drugem. Če vztrajamo, deluje, saj se začnemo osredotočati na pozitivne stvari in se zavemo, kako radi imamo tega otroka.

Ne smemo pa imeti slabe vesti ob takšnih čustvih, ki so naravna. Otrok je npr. izjemno aktiven, mi pa smo neaktivni. To je naporno. Ali pa smo mi čustveni, otrok pa ne, zaradi česar se težko razumemo. A kot kristjani se moramo zavedati, da je našega otroka ustvaril Bog. In ustvaril ga je z namenom! Kot starši moramo ugotoviti, kakšen je ta namen, in otroku pomagati, da ga doseže.

Z nekaterimi otroki je naporno, a mi smo odrasli in se lahko odločimo, kako bomo ravnali. Kot sv. Terezija, ki se je odločila, da bo posebej prijazna do redovne sestre, ki ji je bila najmanj simpatična. Ta sestra je bila prepričana, da je Tereziji zelo všeč, v resnici pa je šlo za velik napor in premagovanje, da je bila Terezija do nje lahko prijazna.

Shema osnovnih temperamentov in njihovih značilnosti: sangvinik, melanholik, kolerik, flegmatik.

Se lahko zgodi, da imamo starši enega otroka rajši kot drugega?

Določen otrok nam je lahko bolj všeč od drugega, ob njem se lahko bolje počutimo, lahko se zavedamo, da nam je z njim lažje. A nikogar ne bi smeli imeti rajši od drugega. Tega ne smemo dopustiti, saj imajo vsi otroci potrebo, da jih ljubimo v celoti. Otrok lahko reče: »Moj oče ne razume tega in onega, moj oče ima takšne in drugačne napake, moj oče se najbolje razume z mojo sestro ...« A nujno je, da hkrati ve: »Moj oče me ime enako rad kot mojo sestro.« To je odgovornost staršev, ki je zelo pomembna.

Starši želimo biti do otrok pravični, zato jih vzgajamo enako. A otroci so si med seboj zelo različni. Se v »enakosti« skriva past?

Otroci se morajo zavedati, da niso le skupina otrok, ampak je vsak posebej vaš otrok in ima z vami odnos.Otroci so med seboj različni, zato moramo z njimi ravnati drugače. Nekateri otroci potrebujejo več pozornosti, ki jim jo moramo nameniti. Otroku ne dajemo nečesa zato, ker dajemo isto tudi vsem ostalim. Eden od otrok je bolan in rabi eno, drugi je izredno inteligenten in rabi drugo, tretji je zelo čustven in rabi nekaj tretjega … Morda hodijo v isto šolo ali vrtec, morda obstajajo aktivnosti, ki ustrezajo vsem. A starši moramo poskrbeti, da vsak otrok dobi tisto, kar potrebuje.

Kaj pa, če en otrok zahteva veliko pozornosti, drugi pa je bolj introvertiran, zaradi česar lahko starši nanj malo »pozabimo«?

Na to moramo biti res pozorni. Določenemu otroku namenimo več pozornosti, to je normalno, a zato moramo nekako kompenzirati manj pozornosti, ki jo dobijo drugi. Pomembno je, da se tudi drugi zavedajo, da so nam pomembni, da jih imamo enako radi, čeprav jim ne namenjamo toliko pozornosti – ker je enostavno ne potrebujejo toliko. Vsak otrok npr. potrebuje nekaj osredotočenega časa ena na ena, čeprav ga morda en otrok potrebuje več od drugega. Poskrbeti moramo, da tak čas dobi vsak otrok.

Otroci se morajo zavedati, da niso le skupina otrok, ampak je vsak posebej vaš otrok in ima z vami odnos. Vsak otrok potrebuje nekaj časa samo z mamo in nekaj časa samo z očetom, brez ostalih družinskih članov. Včasih je dovolj že to, da vsakemu otroku vsak dan namenimo vsaj 5 minut osredotočenega časa. Moja mama je imela deset otrok, imela je ogromno dela, vendar smo vedno čutili, da nas ima rada kot posameznike. Za vsakega si je vzela čas. Seveda smo morali med seboj deliti, imeli smo manj materialnih stvari, a vedno smo čutili, da smo ljubljeni in da ima vsak svoje mesto.

Kot mama se znajdete v napeti situaciji, npr. da morate od doma v najkrajšem možnem času spraviti dva ali tri otroke, ki so med seboj zelo različni. Misija nemogoče? Ali morda obstaja kakšen trik, kako istočasno nagovarjati različne otroke in ohraniti mirne živce?

Včasih gre res za misijo nemogoče. Najprej zato, ker se čustveni ljudje zelo težko naučimo, kako ostati mirni v stresnih situacijah. To je ena od naših slabosti, za katero potrebujemo veliko časa in potrpežljivosti. In v mojem primeru tudi veliko spovedi! (smeh) A sčasoma se lahko naučimo odreagirati mirneje. Sama sem se naučila, da danes manj pogosto izgubim živce, nekateri ljudje me imajo dejansko za umirjeno. (smeh)

Težava je tudi v tem, da so otroci med seboj zelo različni. Če sekundarnega otroka ne pripravite dovolj zgodaj, bo nenaden odhod doživel kot velik stres. Morda ga boste morali preprosto vzeti v naročje in odnesti v avto. Nekateri otroci niso sposobni tako hitro odreagirati.

Kako se torej izogniti nenehnemu hitenju in priganjanju otrok?

Družine, ki vedno zamujajo v šolo ali vrtec, tega ne bodo spremenile, razen če se odločijo in se začnejo pripravljati uro in pol bolj zgodaj. Tako bo odhod od doma mirnejši. Nekateri odrasli ves čas hitijo, zaradi česar prihaja do kričanja, slabe volje, otroškega joka. Če potrebujete več časa, si ga vzemite! Otroci v sebi nimajo naglice, ki jo imamo odrasli. Ne mudi se njim, ampak nam! Če želimo nekam priti ob pravem času, si moramo pač vzeti več časa.

Kako naj kot družina prijetno preživljamo čas skupaj, če smo si tako različni? Eden bi rad doma risal, drugi bi ves čas divjal zunaj, tretji si želi na obisk?

V življenju na srečo nimamo le enega dneva. Enkrat delamo nekaj, kar je všeč enemu, drugič nekaj, kar je všeč drugemu. Vsi se moramo naučiti prilagajati drugim, tudi starši! Otroku lahko rečemo: »Vem, da greš rad na izlet, ampak danes bomo preživeli miren dan doma. Tudi tega se moraš naučiti, igrali se bomo z lego kockami, sestavljali sestavljanke in risali. Naslednji teden pa bomo šli na izlet ali obisk ali v hribe, kamorkoli že.«

Naučiti se moramo upoštevati želje vseh družinskih članov. Tudi za starše je to težko. Če sta npr. oba starša aktivna, zelo težko razumeta, da otrok potrebuje mir in da je rad doma.

Govorite o različnih tipih značaja in temperamenta. Kaj pa razlike med fanti in deklicami?

Osredotočati se moramo na otrokove močne točke. Če se bomo na slabosti, bomo od njega dobili vse, kar je slabega.Med deklicami in fanti seveda obstajajo razlike. V večini primerov so fantje bolj sekundarni, dekleta bolj primarna. Fantje so običajno bolj aktivni od deklic, deklice pa bolj emocionalne od fantov. Tako je običajno, seveda pa obstajajo izjeme. Od dveh žensk v naši družini sva obe primarni, vsi trije moški so sekundarni. Seveda gre tudi za naključje, a takšna situacija je precej pogosta.

Pravite, da je najpomembnejše osredotočanje na kvalitete vsakega značaja, saj ima vsak značaj dobre in slabe lastnosti. Kakšna je razlika, če v svojih otrocih iščemo dobro namesto slabega?

Izjemno pomembno je, da se osredotočamo na otrokove močne točke. Če se osredotočamo na njegove slabosti, bomo od njega dobili vse, kar je slabega. Otrok se ne bo počutil ljubljenega, zato bo frustriran. Zdelo se mu bo, da nikoli ničesar ne naredi prav, in se zato ne bo trudil. Če je otrok v nečem dober in ga pri tem podpiramo, se bo počutil varnega. Lažje se bo loteval novih stvari in postal bolj samozavesten. Odkrival bo svoje močne točke.

Eden od mojih sinov je izjemno introvertiran. Veste, koliko časa je trajalo, da je lahko ob vstopu v razred pogledal učiteljico v oči in pozdravil? Enajst let! Potreboval je ogromno spodbude. A na koncu mu je le uspelo. (smeh)

Če otroku ves čas razlagamo, kaj počne narobe, se bo počutil ničvrednega. Zdelo se mu bo, da nima smisla vlagati truda, saj ni dovolj dober. Nekateri karakterji so po naravi bolj samozavestni, npr. sangviniki. A če imate npr. melanholičnega otroka in bi radi okrepili njegovo samozavest, mu morate zelo pogosto povedati, kako dober je v številnih stvareh: »Najboljši si v sestavljanju lego kock. Res si prijazen do drugih. Kako lepo ravnaš s sestrico. Zelo dobro se zavedaš čustev itd.« Ob dovolj spodbude bo postal čudovita oseba. Še več, pridobil bo gotovost vase.

Foto: osebni arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.