Moja priprava na porod

Ponedeljek, 25. november 2019, 5:00
Image
Ko sem prvič stopila na pot nosečnosti, o porodu nisem vedela praktično ničesar. Vse, kar sem imela, so bila raznorazna strašljiva in objokovanja vredna pričevanja bolj ali manj travmatičnih izkušenj sorodnic in drugih znank ter filmski prizori v bolečini kričečih porodnic.

Popolnoma nič vzpodbudnega torej. Še več. V okolju, v katerem sem se gibala, je bil porod celo tabu tema. O njem se enostavno ni govorilo. Vedela sem le, da je za umret težko in da na koncu tako ali drugače vsaka rodi.

Je lahko drugače? 

Zato sprva o tem, kaj me čaka na koncu nosečnosti, niti nisem želela razmišljati. Nato pa je iz tedna v teden, ko je nosečnost postajala vse bolj in bolj resnična in oprijemljiva, tihi Strah pred nepoznanim in neizkušenim je ostajal. In prav zato sem želela biti kar se da dobro pripravljena - tako telesno kot tudi čustveno in duhovno.glasek znotraj mene postajal vse glasnejši in od mene zahteval, da začnem odkrivati tančico skrivnostnosti, v katero je bil porod zame zavit. Nekje globoko v sebi sem namreč čutila, da je porod nekaj izjemno prvinsko naravnega, za kar so naša ženska telesa ustvarjena, in da je prav zaradi tega porod kljub svoji silnosti lahko veličasten in čudovito lep.

In tako sem šla tam v 5. mesecu nosečnosti v knjižnico po knjige na temo poroda in rojevanja, ki sem jih poprej našla med priporočljivo literaturo za nosečnice na internetu. Knjigo Moj porodni načrt sem dobesedno »požrla«. Prav tako knjigo Modrost rojevanja avtorice Ine May Gaskin. To je bilo to. Moji notranji občutki o tem, da je porod lahko naraven in lep, so bili potrjeni. Prav to mi je dalo zagon, da sem se na porod začela zavestno in aktivno pripravljati.

Kako se torej dobro pripraviti? 

Prebrala sem malo morje različnih porodnih zgodb, pri čemer sem brskala in iskala predvsem tiste pozitivne, s pomočjo katerih sem krepila svoje zaupanje in upanje v pozitivno osebno izkušnjo. Pri tem sem seveda sem in tja naletela tudi na negativne zgodbe, ki pa so me opominjale, da vendarle ni vse v mojih rokah.

To, da moram k porodu pristopati ponižno in odprto, sta me učili tudi knjigi Skozi nosečnost z Jezusom avtorice Kelly J. Townsend  in Porodne zgodbe, ki so jih zapisale slovenske mamice. Poleg tega sem se skupaj z možem udeležila sklopa srečanj čustvene priprave na porod, kjer sem veliko večino tistega, kar sem prej prebirala in si zamišljala v glavi sama, slišala in spoznala še v živo, kar mi je med drugim dalo vedeti, da v vsem tem  nisem sama.

Telesni, čustveni in duhovni vidik

S celotnim potekom poroda in vsem kar spada zraven, sem bila tako dobra seznanjena. Želje in pričakovanja sem imela jasno oblikovana. Porodni načrt napisan. Vendar sem se kljub vsemu temu še vedno počutila precej izgubljeno. Strah pred nepoznanim in neizkušenim je ostajal. In prav zato sem želela biti kar se da dobro pripravljena - tako telesno kot tudi čustveno in duhovno.

Fizični napor pri porodu je primerljiv pretečenemu maratonu, zato je dobra kondicijska pripravljenost telesa ključnega pomena. V zvezi s tem sem bila ves čas zelo mirna, saj V tem času sem tudi opravila spoved in prosila za blagoslov naše družine pred porodom, kar mi je dalo ogromno enega notranjega miru in topline.sem se zavedala, da sem v nosečnost kot solidna rekreativna tekačica stopila z dobrim izhodiščem. Tja do 6. meseca sem tako nadaljevala s počasnim tempom teka, nato pa sem tek zamenjala za vsakodnevno hojo in z njo vztrajala vse do par ur pred porodom. Poleg tega sem doma nekajkrat na teden izvajala še vaje, prilagojene za nosečnice, s čimer sem krepila moč in ravnotežje telesa in s tem počasi pripravljala telo na porod. Še najmanj dosledna sem bila pri izvajanju vaj za medenično dno. Zanje enostavno nisem našla prave volje oziroma mi nikakor niso zlezle pod kožo.

Tja do 34. tedna nosečnosti so vse te moje priprave, ki sem jih bolj kot priprave dojemala kot naravni del nosečnosti, potekale precej spontano in brez kakršnega koli pritiska. Nato pa se je začelo zares. Priprave na porod so postale del mojega vsakdana, čeprav se mi marsikdaj ni dalo in mi je bilo kar malo odveč. S tem mislim predvsem na masiranje presredka z oljem, ki mi ni bilo prav nič prijetno, vendar sem kljub temu vztrajala, saj sem verjela, da bo na ta način presredek lažje ostal cel. Poleg tega sem po 34. tednu v svojo prehrano vpeljala 6 datljev na dan in pitje čaja iz malinovih listov. Z uživanjem dteljev nisem imela nobenih problemov :), medtem ko sem bila pri pitju čaja precej manj dosledna, saj sem skodelici kave dala skoraj vedno prednost. Včasih se je celo zgodilo, da sem nanj vse do večera popolnoma pozabila. 

V "finalnih" tednih ...

Po dopolnjenih 36. tednih, ko sem močno čutila, da pred mano ni več veliko časa, pa sem v večerni ritual vaj in masaže presredka dodala še meditacijo z dihalnimi vajami in skušala v svojih mislih vizualizirati, kako predihavam popadke. Z detecem pa sem se tudi sicer večkrat na dan pogovarjala in mu prigovarjala, da naj v trebuščku počaka vsaj do dopolnjenega 37. tedna, nato pa lahko povsem svobodno in kadarkoli želi pride ven v moj objem, pri čemer mu bom z vsemi svojimi močmi tudi pomagala.

V tem času sem tudi opravila spoved in prosila za blagoslov naše družine pred porodom, kar mi je dalo ogromno enega notranjega miru in topline. Prav tako blagodejno pa je name vplivala tudi skupna večerna molitev z možem, ko sva v Božje roke izročala prošnjo za naraven, zdrav in srečen porod.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.