Moj sin bo Luka

Nedelja, 14. april 2019, 16:51
Image
Luka Dončič, jasno. In hči bo Martina Hingis. Da, ona in njen stil igranja sta mi bila všeč. Če nama bo podarjen še kakšen otrok, bova že naredila načrt za njegovo življenje – Nobelova nagrada, Pulitzerjev nagrajenec, prva predsednica države ... možnosti je ogromno, pričakovanja velika, samo še prikimati mora.

Tudi moja družina je zame gradila ne le dom, tudi mojo prihodnost

Spomnim se obdobja pred nekaj desetletji, ko si je vsak Slovenec, ki je kaj dal nase, gradil hišo. Te hiše so bile praviloma najmanj dvostanovanjske, na vrhu pa je bila še povsem prazna mansarda. Najprej so dokončali del hiše (običajno nadstropje), v katerem so živeli vsi, dokler so otroci odraščali. Pritličje naj bi pozneje uredili v stanovanje za enega otroka, mansardo pa za drugega, ki naj bi se po smrti staršev preselil v nadstropje (znamenita slovenska družina z dvema otrokoma). Pozneje se je skorajda praviloma dogajalo to, da je hiša dolga leta ostajala nedokončana. Zaradi velike kvadrature jo je bilo drago ogrevati, zato so ogrevali samo osnovne prostore, pa še teh ne prav razkošno. Čez čas so otroci zaradi šolanja odšli zdoma, najemali sobe in stanovanja, pogosto tudi ostali bližje delu ali ljubezni.

Edini načrt, ki ga imava zanju, je, da postaneta srečna človeka v življenju. Da bosta nekoč kazala pravo smer ljudem okrog sebe.Tudi moja družina je tako gradila – ne samo dom, tudi načrte za mojo prihodnost. V srednješolskih letih sem začel slutiti preko pogovorov, da je mesto, kjer se bo moja prihodnost odvijala, že bolj ali manj določeno. Seveda, vse s ciljem racionalizirati stroške bivanja. Dokler nisem odšel na študij, je še šlo, v študijskih letih pa si človek ustvari svoj urnik, pravila, (ne)red. Vikend prihodi domov so vedno pogosteje začeli razkrivati težavo, znano večini, ki se odloči za skupno domovanje pod isto streho: »Dokler si pod mojo streho, veljajo moja pravila.«

Odrasel otrok, sicer povsem samostojen, se znajde v težavah. V meni se je vedno bolj oglašala zahteva po samostojnosti. S starši nikakor nismo mogli priti do skupnega jezika glede tega. Nekega jutra, povsem nepričakovano, sem nato pojasnil, da odhajam na svoje. Finančno sem se osamosvojil in odločitev je padla. Starši so mojo odločitev sprejeli z obilico skepse, a bil sem odločen, da se zravnam in z vseh štirih končno stopim na obe nogi.

S polnimi pljuči

Vedno, ko se danes pogovarjam o tem, razložim sogovorniku, da je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Če je le možnost, so začetki na svojem blagoslov. Moji so bili naravnost čudoviti! Občutek svobode, odraslosti, začetka odgovornosti je bil prav neverjeten. Ko sem mislil, da z bolj polnimi pljuči ne morem več zadihati, je prišla še Ines! V majhnem, nekaj kvadratov velikem stanovanju, sva začela najino skupno pot, pot prilagajanja. Ti spomini na drobcen balkonček, kamor sva se lahko komaj midva zgnetla, poletni večeri s kozarcem vina ter ure in ure pogovorov, načrtovanj, zamisli in smeha …

Z Ines sva se zavestno odločila, da bova – če bodo le možnosti dopuščale – živela na svojem. Ne nujno v materialnem razkošju, a ni večjega razkošja kot občutek odgovorne samostojnosti. A veste, kaj je po vseh teh letih rezultat najine odločitve? Sam ne pomnim obdobja, ko bi se s svojimi starši bolje razumel, naju ne nasmejijo šale o taščah, ker ne poznava takšnih, in ko pride čas slovesa, se vedno veselimo novega snidenja.

Moj sin ne bo Luka, niti hči ne bo tenisačica. Edini načrt, ki ga imava zanju, je, da postaneta srečna človeka v življenju. Da bosta nekoč kazala pravo smer ljudem okrog sebe. Da bosta iz gnezda doma odšla z zavedanjem, da sta dobrodošla nazaj v lepem in nevihtnem obdobju njunega življenja.


Prispevek je bil prvotno objavljen v marčevski številki revije Družina in življenje.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.