Moj recept za vse

Piše: D. Š.
Sobota, 26. oktober 2013, 5:00
Image
busy-mom
Tudi jaz sodim med tiste mame, ki si želijo, da bi imele recept za vse. A je že tako, da nas življenje sproti uči, kaj je tisto, kar je v nekem trenutku pomembno, pa tudi prioritete se sčasoma spreminjajo.

Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari.« Lk 10,41

Ob rojstvu prvorojenca smo se posvetili dvema človekoma, ki sta se neskončno povezala v trenutkih, ko je eden šele vstopal na ta svet, drugi pa že odhajal.

Če se spomnim obdobja po rojstvu prvorojenca, mi najprej pride na misel, kako lepo in blago je bilo skupno bivanje z našo staro mamo, ki se je takrat že počasi poslavljala s tega sveta. Zdelo se je, da si je vzela še toliko časa, da bi v miru sprejela in blagoslovila pravnučka, potem pa se je preselila v večnost. Tistih nekaj tednov nam je bilo dano ustaviti hitenje in nepotrebne skrbi, zato da smo se posvetili dvema človekoma, ki sta se neskončno povezala v trenutkih, ko je eden šele vstopal na ta svet, drugi pa že odhajal.

Ne spomnim se, da bi mi takrat gospodinjska dela predstavljala kakršno koli težavo. Novorojenček je večino časa spal, če pa so ga mučili krči, sem ga položila mami v naročje in malček se je čudežno hipoma pomiril. Teden dni po smrti naše stare mame smo našega prvorojenca krstili. S posebno prispodobo lahko opišem tisti čas – življenje je potovanje od krsta do krste … Potovanje prepredeno s preizkušnjami, dvomi, veseljem, pa tudi s ponosom in hvaležnostjo.

Ko se je rodil naš drugi, je bila situacija drugačna. Vsaka mama, ki gre rodit drugega otroka, ve, kakšen je občutek, ko ob obhodu v porodnišnico prvega otroka pusti doma ali v varstvu. Pri meni so se občutki pričakovanja novega življenja mešali s tesnobo in vprašanji, kako bo potem. Se bomo uspeli uskladiti na novo število, na nov način? Bom lahko usklajevala potrebe novorojenčka z željami dvoletnika in obenem še dovolj uspešno vodila gospodinjstvo?

Rojstvo deklice je v družino prineslo neko novo dimenzijo, ponosna starejša bratca sta večino časa preživela v igri in občudovanju malčice.

Tokrat sem se oborožila z vnaprej pripravljeno hrano. Juhe, omake in obare so čakale v zamrzovalni skrinji in ta napotek iz knjig se je izkazal za zlata vrednega. Mi je pa postalo kristalno jasno, da gospodinjstvo ne počaka, vsaj ne prav dolgo. Kupi posode in perila se nikakor niso hoteli pospraviti sami. Organizacija in nek okviren urnik so mi tedaj pomagali dočakati popoldne, ko se nam je pridružil preostali del družine.

Tretji otrok se je napovedal še v času drugega porodniškega dopusta, ki se je tako podaljšal v tretjega. Ta prehod je bil pravzaprav zelo preprost in enostaven. Rojstvo deklice je v družino prineslo neko novo dimenzijo, ponosna starejša bratca sta večino časa preživela v igri in občudovanju malčice.

Najstarejši sin, ki je tedaj že korakal proti četrtemu rojstnemu dnevu, je postal dejaven sodelavec pri gospodinjskih opravkih. Pospravljanje posode iz pomivalnega stroja, zlaganje brisač, sesanje in brisanje prahu so tako postali del igre. Posode, perila, igrač je postajalo čedalje več in nasvet, ki je tokrat prišel prav, je: vsaka stvar na svoje mesto. Zanimivo je, kako si otroci hitro zapomnijo te stvari in osvojijo sistem do te mere, da postanejo tudi odraslim veliki kritiki. Seveda pa je popoln red čista iluzija …

Bolj kot kdaj koli spoznavam, da je čisto vsak dan milost in dar.

Ko se je januarja rodil naš četrti, se nam je zdelo, da smo logistično in operativno kar dobro opremljeni. Pa nas je življenje kaj kmalu postavilo na trdna tla. Bolezen, ki je po vrsti polagala v posteljo skoraj vse družinske člane, nas je spet naučila ponižnosti in skromnosti. Brez postavljanja prioritetnih lestvic, potrpežljivosti in hvaležnega sprejemanja pomoči širše družine, bi nam v letošnji pomladi resnično ne kazalo preveč dobro.

Po devetih mesecih v družini z enim šolarjem, dvema vrtičkarjema in enim dojenčkom bolj kot kdaj koli spoznavam, da je čisto vsak dan milost in dar. Vsako jutro, ki ga znamo mirno in z nasmehom pospremiti v dan. Vsako popoldne, kjer lahko združimo delo, ustvarjalnost sprostitev. In vsak večer, ko si lahko s hvaležnostjo povemo vse, kar nas je v dnevu še posebej razveselilo ali razžalostilo.

Recept za vse je torej precej preprost. Delo, ljubezen in hvaležnost

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.