Moj porod - doma

Torek, 5. februar 2019, 5:30
Image
Po čudoviti prvi porodni izkušnji v jeseniški porodnišnici, ki je potekala povsem fiziološko in brez kakršne koli raztrganine, se je v meni tekom druge nosečnosti ves čas oglašal tihi glasek, da naj naredim vse, kar je v moji moči, da to izkušnjo ohranim oziroma morda celo nadgradim.

Odločanje

Dejstvo je, da je porod tako za nas mame kot za otroka ena izmed najmočnejših in najglobljih izkušenj, preizkušenj v življenju, ki nas preobrazi in zaznamuje. V želji po zares izpopolnjujočem porodu sem se tako glede na precej klavrno stanje slovenskega porodnega sistema sprva odločala med 160 kilometrov oddaljenimi Jesenicami in porodom doma. A bolj kot sem raziskovala, brskala, tehtala in spraševala, bolj močno sem čutila, da je edina prava pot zame, za detece in našo celotno družino, porod doma. Seveda ob predpostavki, da bo celotna nosečnost potekala brez kakršnihkoli zapletov ter da bo detece pravilno ležalo. Pri sprejemu odločitve, da rodim doma, sta bili zame ključnega pomena še moževa popolna podpora in zaupanje izbrani babici.

Presenečenje

Poroda in predvsem njegove intenzitete sem se seveda bala, a hkrati sem se ga v vsej njegovi veličini tudi močno veselila. V sklopu priprav na porod sem si tako zamišljala in vizualizirala, kako bom ob soju svečk, pomirjajoči glasbi ter ob meni ljubih in poznanih osebah porodila detece v bazenu. Vse to namreč porod doma načeloma omogoča oziroma je njegovo bistvo prav to, da rodiš v okoliščinah in ob ljudeh, ki si jih želiš in jih poznaš. A ne glede na to, porod ostaja skrivnost in se nanj v polnosti ne moreš nikoli pripraviti, saj ne veš »ne dneva, ne ure« kot tudi ne njegovega poteka. Porod vedno preseneti in mene je tokrat pošteno presenetil, saj sem rodila več kot dva tedna pred predvidenim rokom in sicer na dan, ko sta bili moja izbrana babica in dula skupaj z bazenom prisotni pri ženski, ki je rojevala dva tedna čez rok.

Prvi blagi popadki so me presenetili okrog polnoči, malo po tem, ko sem se vsa neprespana od prejšnjih noči, ulegla v posteljo. Ker se je bolečina vztrajno ponavljala in rahlo stopnjevala, mi je postalo dokaj hitro jasno, da gre po vsej verjetnosti zares. Po dobri uri sem zato najprej zbudila moža, nato pa takoj za tem poklicala tudi babico in dulo. V trenutku, ko sem bila soočena z dejstvom, da se nahajata skupaj z bazenom na porodu drugje, se je vse v meni uprlo in kričalo, upajoč, da gre za lažne popadke, ki bodo vsak čas minili. Kljub vsej jezi, tesnobi in uporu, ki sem ga čutila, sta se pogostost in intenzivnost popadkov stopnjevali in bili ob treh zjutraj že tako močni, da mi je bilo kristalno jasno, da se je dete odločilo, da pride danes na svet, in da je nujno, da mu pri tem čim bolj pomagam.

Vse po (Božjem) načrtu

Na izbiro sta mi ostali porodnišnica ali nadomestna babica, ki je nisem poznala. Nobena izmed teh dveh rešitev mi ni bila všečna in dve uri sem potrebovala, da sem se odločila, da ostanem doma in se v polnem zaupanju prepustim nadaljnjemu poteku. Vse kar sem imela, so bile besede izbrane babice, da k meni prihajata daleč najboljša babica in dula, kar jih pozna. In to mi je zadostovalo. Nekje globoko v sebi sem namreč čutila, da je vse to Božji načrt zame in da je daleč od kakršnega koli naključja, saj se je vse odvijalo v noči potem, ko smo prejšnji dan blagoslovili naš dom ter točno eno leto po vselitvi v našo hiško.

Oliverjevo rojstvo doma je bilo zame daleč najlepša življenjska izkušnja, ki jo iz vsega srca privoščim vsaki mami in otročičkuTakoj potem, ko sem to uvidela in sprejela, sem poklicala nadomestno babico in dulo, ki sta že bili v pripravljenosti, da prideta do nas. V vmesnem času sva z možem na hitro pripravila vse potrebno za porod ter nato v soju svečk ter nežne glasbe počakala na njun prihod okrog 4. ure zjutraj. Kmalu zatem ko smo se med seboj spoznali in si izmenjali nekaj besed, so se iz mene vlile solze razočaranja, da se je vse v tako kratkem času obrnilo v meni neznano in nezaželeno smer. Potem ko sem se dobro izjokala na moževih ramah, je porod začel precej hitro napredovati. Namesto želenega bazena, sem tako večino časa preživela naslonjena na žogo pod tušem, ki mi je tako kot prvič izjemno prijal, nato pa zadnje popadke pred iztisom  predihala opirajoč se na žogo na tleh v dnevni sobi.

Bogu hvala!

Kljub vsej silnosti, ki me je zadnji dve uri v celoti prevzemala, sem v čarobnem vzdušju in ob stalni prisotnosti moža in dule, ki mi je med drugim s svojimi mojstrskimi prijemi in pritiski močno lajšala intenzivnost bolečine ob vrhuncu popadka, doživljala bolečino manj intenzivno, predvsem pa dosti bolj obvladljivo in znosno, kot prvič. Tudi sam iztis, ki sem ga spet opravila leže na boku, je bil lep in  gladek, brez kakršne koli raztrganine ter za razliko od prvič skoraj nič pekoč. Tako se je v varnem zavetju doma, polnem zaupanja, topline in spokojnosti nekaj minut pred 6.30 uro porodil fantek Oliver.

Oliverjevo rojstvo doma je bilo zame daleč najlepša življenjska izkušnja, ki jo iz vsega srca privoščim vsaki mami in otročičku. V meni zato veje neizmerna hvaležnost za že drugo nebeško lepo in nežno rojstvo. Hvala Bogu.

Foto: medicaldaily.com (fotografija je simbolična)

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo Mesto,
Ljubljana