Moj otrok laže – kaj zdaj?

Eva Strajnar
Ponedeljek, 11. februar 2019, 5:30
Image
Ko je pritekla po stopnicah navzdol, sem takoj opazila, da ima nekaj za bregom. Najprej sem jo nekaj časa opazovala, potem pa vprašala: »Kaj si pa ušpičila?« Hudomušno se mi je nasmejala in rekla »Nič.« Ker sem vedela, da neverjetna tišina, ki smo je bili deležni zadnjih petnajst minut, ne more obetati nič dobrega, sem še malo povrtala: »Res nič?« »Res, no, mami,« je rekla in stekla stran.

Ko smo bili popoldne zatopljeni vsak v svoja opravila, naenkrat zaslišimo neutolažljivi jok. No, pravzaprav kričanje. Nekdo je našel sinovo skrivališče za hranjenje svojih sladkarij in pojedel vse, brez izjeme. Celo celo škatlico čigumijev. Vse te sladkarije si je sin skrbno shranjeval, da jih bo pojedel, ko bo želel, zdaj pa je vse izginilo. V joku je hodil okoli in iskal zadnje upanje, da bi našel kakšen dokaz, da tisto, kar vidi, ne drži.

Ko se otrok zlaže in te pri tem celo gleda v oči

Videla sem jo, kako se muza in je čisto tiho, na trenutke je celo prišla in se stisnila k njemu, da bi ga potolažila. Ko sem jo poklicala na zagovor, nisem bila več kaj posebno strateška, ampak sem kar naravnost butnila: »Zakaj si mu pojedla vse sladkarije?« Gledala me je z velikimi očmi in nedolžno tajila, da ona že ni bila. Tajila je tako vztrajno in me gledala naravnost v oči, da sem za trenutek podvomila v svojo presojo in mislila, da je sladkarije resnično vzel kdo drug. Ko pa jo je čez kakšno uro močno začel boleti trebušček, sem videla, da se je dejansko zlagala. Direktno. Brez zadržkov.

Seveda sem bila presenečena, da je štiriletni otrok sposoben tako neposredno lagati. Ko vendar vedno delamo tako, da se o vsem iskreno pogovarjamo in z možem resnicoljubnost ceniva kot zelo visoko vrednoto. Kje se je torej zataknilo?

Zakaj otroci lažejo?

Kljub temu da vsak starš želi, da bi bil njegov otrok odkritosrčen, bo najverjetneje vsaj nekajkrat v letih svojega starševstva naletel na to, da se mu bo otrok zlagal. Če so ti dogodki redki, nimate razloga za skrb. Vse to je del odraščanja. Seveda pa je na nas starših, da prepoznamo vzroke, zakaj je naš otrok lagal in ga naučimo ravnati drugače. Kaj so torej najpogostejši vzroki, da otrok laže.

Ker mu je tako najpreprostejše

Saj smo že odrasli nagnjeni k temu, da bi kaj naredili samo zato, ker je lažje, pa čeprav včasih vemo, da je to slabša izbira. Otrok v odraščanju ne vidi vedno dolgoročnega cilja in ko kaj želi dobiti, je morda najpreprostejši (in v tistem trenutku najbolj smiseln) način ta, da se zlaže. Ker je učenje posledic del učnega procesa, se morda pri dani starosti niti ne zaveda, kaj bo s tem povzročil, vsekakor pa izbere pot, ki bo od njega terjala najmanj truda.

Ker je njegova resnica drugačna od vaše

Otroške oči vidijo svet drugače kot odrasle. Pravljice, domišljijske zgodbe in njihov svet so pogosto prepleteni z realnostjo. Včasih se tako vživijo v katerega od junakov, da tudi v resničnem svetu naredijo kaj podobnega. Morda se je vaša hči ravno pred pol ure igrala, da je frizerka in postrigla lase barbikam ter vsem ženskim osebkom v hiši, vključno z njenimi vred. V svojih očeh ob tem ni storila nič napačnega, saj je bila vendar frizerka, ki je le opravljala svoje delo.

Ker se boji posledic in naših reakcij

Včasih se zgodi, da smo starši tako zaprepadeni nad resnico ali odkritjem nekega dejanja, ki ga je naš otrok storil, da se odzovemo pretirano ali neprimerno. Kričimo, mu v afektu rečemo, da ga ne maramo, mu dodelimo nemogočo kazen … Otrok si takšne reakcije dobro zapomni in prihodnjič, ko bi moral povedati resnico, vse skupaj raje zamolči, da se izogne izbruhu ali temu, da bi nas tako močno razočaral.

Ker ga tako naučimo sami

Morda boste rekli, da to gotovo ne. Da nikoli ne lažete. Kaj pa tiste male, nedolžne, nujne laži? Se tudi tistim izognete? Ko na primer hočete obvarovati nekoga in se zlažete zaradi njega? Boste res povedali, da vam babičina juha ni všeč? Ali pa nova obleka vaše prijateljice? Prav bi bilo, da tudi takrat govorimo resnico, pa vendar tudi odrasli kdaj pa kdaj tega ne zmoremo. Kako naj otrok potem loči, katera je tista »dovoljena« laž in katera tista »nedovoljena«?

Ker potrebuje vašo pozornost

Čeprav se problema loti na napačnem koncu, otrok velikokrat laže, da bi pridobil vašo pozornost. Morda se ne čuti sprejetega, morda se hoče po prepiru ponovno povezati z vami, morda le želi preživeti več časa ob vas pa tega ne zna pokazati na pravilen način. Kako je v otroških očeh najlažje zagotoviti, da se reflektorji obrnejo vanj? S kakšno lumparijo. Ali pa lažjo. Če vaš otrok pogosto laže, se med drugim vprašajte, kdaj je nazadnje imel vašo popolno pozornost in interes.

Kaj storiti, da z laganjem prenehajo?

V vseh primerih, ko govorite z otroki o lažeh, izrazite svoje nezadovoljstvo nad laganjem. Bodite natančni in dobro obrazložite, da je narobe lagati in zakaj je laganje napačno. Pojasnite, da zmanjšuje zaupanje in da pogosteje, ko laže, težje mu bo kdorkoli verjel, da govori resnico.

Vzpostavite posledice, ki jih bo otrok imel, če bo lagal, in se jih potem tudi držite; večkrat, ko se bo otrok izognil posledici, bolj je verjetno, da bo z laganjem nadaljeval.

Bodite bolj pozorni in se dobro pripravite. Če čutite, da se otrok želi zlagati, recite: "Vesel sem, ko mi poveš resnico."

Ne pozabite na to, da laganje ne pomeni, da vam otrok nečesa ne želi povedati. To je še posebej pomembno, ko otroci prehajajo v adolescenco, ko neradi delijo informacije in ne iščejo pogovora z vami. Tudi takrat je pomembno, da ne lažejo, vendar pa moramo spoštovati njihovo odločitev po zasebnosti in jim pustiti, da sami izberejo čas, ko nam želijo kaj podeliti. Dovolimo jim, da razvijejo svoj lastni občutek neodvisnosti – to je odpor do vsega, kar jim je znano – in se odločijo po svoje. Če jim bomo dali potrebno svobodo, bo to zmanjšalo verjetnost, da nam bodo lagali, saj jih ne bomo stiskali v kot.

Presenetljiva navada, ki pomaga vzgojiti resnicoljubne otroke

Ko bomo sami uporabljali neposredno govorico, brez kakršnih koli »samo majhnih« laži, bodo tudi otroci prevzeli naša ravnanja. Če želite, da vaš otrok ceni poštenost in je pošten, mora vedeti, kako to izgleda. Najlažje se tega nauči preko vas – ko ste neposredni in iskreni v odgovorih. Otroci so neverjetno dojemljivi. Pogosto, ko z njimi preživljamo dneve in smo utrujeni, otrokom ne odgovarjamo direktno – nekaj pač rečemo, tako na hitro, da nam hitreje dajo mir.

Ne vzamemo si časa za odgovor, mislimo, da bi bil odgovor prezahteven za njihove majhne glavice, ne želimo se ubadati z obilico čustev, ki bi otroka ob odgovoru prevzela ...

Resnicoljuben starš resnicoljuben otrok  

Lahko se zgodi, da nas otroci toliko časa sprašujejo vedno isto vprašanje, da jim na koncu damo točen odgovor.  Lahko smo dejansko bolj neposredni, kot si mislimo. In s tem ne prizadenemo nikogar:

  • "Razlog, da moraš počistiti sobo je, ker mi ni všeč nered in želim, da se naučiš odgovornosti."
  • "Tokrat vam v trgovini ne kupim nobene sladkarije, saj ste v zadnjem času imeli preveč nezdrave hrane in to ni dobro za vas."
  • "Iz spalnice ne morete priti do 6.30, ker potrebujem čas, da dan začnem dobro."
  • "Vem, da hočeš prespati pri prijatelju, vendar ne dovolim, saj otroka in staršev ne poznam zelo dobro, da bi jim lahko zaupala."

Otroci razumejo več, kot si mislimo. Neposreden govor jim je všeč. Ne marajo ovinkarjenja in ne marajo se počutiti negotovi. Ne počutijo se dobro, ko tavajo v temi in se sprašujejo, kaj pravzaprav mislite z odgovorom. Zato bodo vprašali neposredno in tudi želeli neposreden odgovor.

Ko bomo sami uporabljali neposredno govorico, brez kakršnih koli »samo majhnih« laži, bodo tudi otroci prevzeli naša ravnanja. In to je zanesljiv način, da otroci ne bodo lagali.

Viri: psychologytoday.com, amotherfarfromhome.com, childmind.org

Foto: dailymail.co.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo Mesto,
Ljubljana