Mladostnik med učenjem in drugimi dejavnostmi

Ponedeljek, 9. december 2013, 5:00
Image
najstnik ucenje
Mladostniki v srednji šoli precej lovijo ravnotežje med vložkom v učenje in drugimi dejavnostmi. Pri tem je pomembno, da jim starši pomagajo pravilno oceniti njihove sposobnosti.

Mladostništvo je zelo razgibano tudi na področju sposobnosti kvalitetnega učenja. Marsikdo seveda s tem nima posebnih težav, pred seboj vidi cilj študija, ki si ga želi, v sebi je dovolj umirjen, da presedi toliko in toliko časa za knjigo, zna oceniti, pri katerem predmetu mora vložiti več, pri katerem pa manj truda, in iz tega ritma učenja le redko ali pa sploh ne pade.

Vendar pa prenekateri mladostniki v srednji šoli precej lovijo ravnotežje med vložkom v učenje in drugimi dejavnostmi, ki jim prav tako pomagajo pri razvijanju pomembnih vrlin. So animatorji, prostovoljci v različnih institucijah, glasbeniki, igralci …

Oceniti svoje sposobnosti

Mladostnikom se pogosto dogaja, da ne znajo dobro oceniti svojih sposobnosti.

Pogosto se jim dogaja, da še ne znajo dobro oceniti svojih sposobnosti.

Tako se nekateri mladostniki v svojih sposobnostih pogosto precenjujejo. Ne znajo dobro predvideti, koliko časa potrebujejo, da usvojijo določeno snov. Pri učenju so nemirni, misli jim begajo, pogosto so zaljubljeni ali razmišljajo o prijateljih … Lotijo se vsega drugega, so pridni, delavni, priljubljeni, le pri učenju se stežka zberejo.

Zbeganost je pogosto povezana z mladostnikovim notranjim nemirom, ki ga doživlja zaradi različnih dejavnikov – družinskih, vrstniških, osebnih.

Medtem drugi svoje sposobnosti podcenjujejo. Vse dneve se učijo, snov obvladajo, dobivajo lepe ocene, pa kljub temu niso zadovoljni s svojim uspehom. Strah jih je, ali bodo s svojim trudom v svetu lahko uspeli ali  ne. Tako se v glavnem posvečajo šoli in ne uspejo najti časa za dejavnosti z vrstniki, ki bi jih osebnostno bogatile in vnašale v njih občutek zadovoljstva, ponosa in uspeha.

Za tem strahom se pogosto skriva starševski strah ali tesnoba, ki ni nujno, da sta izrečena, vendar ju mladostnik čuti in nezavedno tudi živi.

Ne glede na to, da so ti pojavi pri mladostnikih pogosti, so mladostniki ob tem v stiski. Nikoli ni prijetno dobivati slabih ocen, če so sposobnosti mladostnika večje, prav tako se ni prijetno cele dneve učiti in na ta način izgubljati možnost pridobivanja prijateljev in prijetnega druženja ter brušenja v odnosih.

Na pomoč lahko priskočijo starši

Mladostnikom v veliki meri lahko pomagajo starši, če opazijo, da mladostnik bega ali pa je »preveč priden«. Starši si ne smejo zatiskati oči, da je vse v redu, in da so mladostniki vsi taki.

Mladostniku bodo lahko najbolj pomagali nevsiljivi in sočutni starši.

Najbolj bodo mladostniku lahko pomagali nevsiljivi in sočutni starši, ki bodo skupaj z njim uspeli ugotavljati in precenjevati, koliko časa potrebuje za določeno učenje, kje in kdaj se bo učil, in ali ima zagotovljen svoj študijski kotiček, kjer se dobro počuti. Mladostnik namreč potrebuje svoj prostor za učenje, ki je vedno isti, da ga vsakič znova ne motijo in ne raztresajo nove stvari, predmeti, zvoki ...

O vsem naj se starši pogovarjajo in dogovarjajo skupaj z mladostnikom. Mladostnik potrebuje vodenje. Brez njega se še ne znajde in je zmeden ter neuspešen, saj stalno bega od ene stvari k drugi in se ne znajde. S tem ko starši skupaj z mladostnikom ugotavljajo njegove želje, stiske, težave, ko vidijo, kaj ga veseli, pri čem se dolgočasi, kaj ga jezi, se mladostnik počuti sprejetega, zadovoljnega in si tudi laže zapomni učno snov. Posledično ima boljši uspeh in se na splošno bolje počuti. Pridobiva na zaupanju v lastno vrednost, v svoje sposobnosti.

Mladostnik mora čutiti, da se starši zanimajo zanj

Živeti z občutkom, da se starši ne zanimajo zate in da zanje nisi na prvem mestu, je za otroka zelo boleče in obremenjujoče.

Če se starši ne zanimajo za mladostnikovo počutje v šoli, med vrstniki in profesorji, za stiske pri učenju določenega predmeta, za moteče dejavnike doma …, je mladostnik tesnoben, žalosten in pogosto neuspešen.

Živeti z občutkom, da se starši ne zanimajo zate in da zanje nisi na prvem mestu, je zelo boleče in za otroka preveč obremenjujoče, da bi se lahko nemoteno v polnosti razvijal, se dokazoval in bil nase ponosen.  Gre predvsem za skrb staršev, ki naj jo mladostniki čutijo in jim ne sme biti odveč, ker to potem ni prava skrb, usmerjena na mladostnika, temveč strah staršev, prevaljen nanj.

Mladostnik mora čutiti, da ga starši čutijo, ne pa da se vmešavajo, zato ker so tesnobni in nezadovoljni sami s sabo.  

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.