Michel Odent: Zakaj pa ne bi vse rodile s carskim rezom?

Darja Ovsenik
Ponedeljek, 21. marec 2016, 5:37
Image
Odent1
85-letni ginekolog porodničar, ki ga še vedno poganja zanimanje za porod in vse, povezano z njim, je v svojih pogledih izzivalen. In strogo znanstven. Zato bi se z njim moral srečati prav vsak slovenski ginekolog porodničar.

Pred nekaj dnevi je Slovenija gostila pravo zakladnico znanja in modrosti – francoskega raziskovalca in nekoč porodničarja Michela Odenta.

Na konferenco, na kateri je govoril tako o nosečnosti kot porodih, nisem uspela priti, sem pa imela Michela Odenta priložnost spoznati na štiri oči. In to bi želela vsakemu slovenskemu porodničarju/ki.

Z nekaj besedami: pri njegovih 85 letih ima človek v pogovoru z njim občutek, da ga zanima še toliko stvari na znanstvenem nivoju, da je življenje zanj prekratko. Ko sem ga povprašala o utrujenosti, je povedal, da je po treh polnih dneh predavanj in dajanja intervjujev res utrujen, a ko sva se spustila  v pogovor, je bilo, kot da je nekdo pritisnil gumb »ON« in bil je spet v elementu …

Intervju je pravzaprav začel sam, ko je v roke vzel dve svoji knjigi (ki je pravzaprav ena v dveh različnih jezikih) in me vprašal, ali sem jih imela priložnost prebrati. Hitro mi je dal vedeti, da prav veliko odgovorov ne bom dobila. Zato pa veliko vprašanj.

Odent4

Res? Potem se morava malo zamenjati.

Na tej točki preobrata v zgodovini človeštva si moramo zastavljati mnogo novih vprašanj. In v primerjavi z javnimi razpravami si za izhodišče izberem drugačno pot, drugačna vprašanja. Za francosko izdajo moje zadnje knjige sem si na primer izbral naslov Ali bo človeštvo preživelo medicino? (L'humanité survivra-t-elle à la médecine?), za angleški trg pa naslov Ali potrebujemo babice? (Do we need midwives?). Gre za isto knjigo, čeprav ne za čisto enako izhodišče. Za ameriški trg bo morda naslov tak kot v Franciji. Lahko pa si predstavljam tudi naslov Kakšna je prihodnost ne najbolje uporabljenih fizioloških funkcij? Na primer, kakšna je prihodnost premalo uporabljenega oksitocina. Torej lahko vzamemo različna izhodišča za naša vprašanja: kako si ljudje zastavljamo pomembna vprašanja, preden je prepozno.

Kaj za vas pomeni prepozno?

Vzemiva primer: danes vemo, da uporaba fosilnih goriv s tem, ko jih pošiljamo v zrak, vplivajo na podnebje. Toda kaj lahko naredimo? Je bilo prepozno, ko smo si zastavili vprašanje? Tako lahko danes ljudje rojevamo brez prisotnosti hormona ljubezni (oksitocina, op. a.). Bi morali to misel vzpostaviti nekaj desetletij prej? Pred časom, ko je najbolj pogosto uporabljena porodniška intervencija postala uporaba umetnega oksitocina in carskega reza? Torej, ali smo si ljudje sposobni zastaviti taka vprašanja, preden postane prepozno? Poskušam razložiti vzroke za ta vprašanja.

Pravite, da je najpomembnejše znanstveno odkritje druge polovice 20. stoletja ugotovitev, da novorojenček potrebuje mamo. Ob tej misli sem se prvič kar posmehnila in se vprašala: Res?! Tako »daleč« je prišla naša zahodna razvita družba? Lahko to malce razložite?

To je dober primer za razlago o tem, da je danes naš glavni vzrok za optimizem moč strogo znanstvene metode. Potrebujemo nastajajoče, hitro razvijajoče medicinske discipline, da odkrijemo in razumemo, kaj smo pozabili v tisoč letih.

Da osvetlim to odkritje, moram malce razložiti nekaj stvari. S porodi sem se začel ukvarjali leta 1953/54 kot študent medicine v porodnišnici v Parizu. V šestih mesecih, ko sem tam opravljal delo, nisem nikoli slišal mame, da bi takoj po porodu rekla, ali lahko dajo njenega dojenčka k njej naročje. Kulturno prepričanje je bilo premočno. Babica je delala, kar je morala: hitela je prerezati popkovino, dala dojenčka skrbniku (ki ga je umil, dal v oči kapljice …) in nato v košek na štaciji. Torej nekam drugam. Nihče ni pomislil, da bi morala biti otrok in mama v istem prostoru. Taki so bili kulturni pogoji kot posledica tisočletnih verovanj, kulture. Tako so na primer dolgo verjeli, da je kolostrum nevaren za dojenčka. Takih je bilo še veliko, vsako pa je imelo isti namen – ločiti mamo in dojenčka.

Naenkrat pa v 70. letih 20. stoletja s strogo znanstvenimi postopki odkrijemo, da novorojenček potrebuje mamo, kar seveda izziva tisočletno tradicijo. Začne se novi koncept povezovanja in kritičnega časa navezovanja po porodu, ker človek tako kot večina sesalcev potrebuje novo intervencijo: stik kože na kožo. Podobno kot to, ko ugotovijo, da je kolostrum v nasprotju s tradicionalnim prepričanjem neprecenljiv.

Skozi opazovanja smo ugotovili: če sta mama in dojenček lahko spontana, ne čutita, da ju nekdo gleda ali vodi, se laktacija pri večini vzpostavi v pol ure po porodu. Tega ni prej vedel nihče.

V istem času smo ugotovili, da je z imunološkega in bakteriološkega vidika idealno, da je otrokovo telo takoj po porodu kolonizirano z mikrobi, ki so znani materi. Kajti protitelesa lahko na zelo lahek način preidejo v posteljico. In to je potem to, ko kombinacija znanstvene metode, ki smo jo spoznali v 70. letih, da dojenček in mama sodita skupaj, kaže moč sodobne znanosti, ki izziva tisočletno kulturno tradicijo. To je posebnost našega časa.

Gre za družbeni vidik poroda, ki se je začel nekaj tisoč let nazaj z revolucijo v neolitiku, ko smo nadvladali naravo s kmetijstvom, začeli nadzorovati človeški sistem, še posebej porodni proces. S socializacijo smo si postavili meje. In danes moramo zopet začeti, če želimo razumeti to veliko temo in odgovarjati na pomembna vprašanja. Potrebujemo mater v znanosti. Zastavljati si moramo veliko, res veliko vprašanj.

Odent5

Vaši knjigi ste po drugi strani dali naslov Ali potrebujemo babice? Tudi nenavadno vprašanje – kot da nakazuje na to, da lahko rodimo kako drugače …

Ljudje bodo rekli, da so babice že tako stare kot človeštvo, a ni res. Pojavile so se med neolitično revolucijo, prej jih ni bilo. Nekateri pravijo, da jih potrebujemo zaradi mehanskega vzroka – porod je težek iz mehanskih razlogov. Tudi to ni res. Nekatere porodnice, ki sem jih srečal, so lahko brez težav rodile same. Razlog je v nadzoru porodnega procesa, tega neprostovoljnega procesa, ki ga vodi aktivnost neokorteksa (torej novih možganov, ki razmišljajo logično). Torej moramo vse to znova preučevati in glede na nenaden vzpon znanstvene metode, ki se ji  lahko zahvalimo za to, da se z njo učimo, kaj je osnovno, to ni utopija. To je razlog, zakaj dajem primer tega, kako smo se naučili, da novorojenček potrebuje svojo mamo.

Lahko dam še en primer: kako se lahko po znanstveni metodi naučimo tega, da je v procesu poroda jezik sovražnik. Svetloba prav tako, ker moti izločanje melatonina, hormona teme. S tem tudi razumemo vpliv učinka prisotnosti, ko se porodnica počuti opazovano (namesto da bi opazovala samo sebe). Zato lahko danes s pomočjo znanstvene metode izzivamo tisočletno tradicijo. To je edini vzrok za optimizem.

In tako lahko končno razumemo novorojenčka, preden poznamo porodni proces. (smeh) Zdaj je čas, da se osredotočimo nanj.

Torej le prihaja čas za porodnico.

Zdaj imamo moderno fiziologijo, ki ima moč, da pojasni, kakšne so osnovne potrebe porodnice. S tem lahko izzivamo družbene pogoje, ki pravijo, da ženska nima moči, da bi lahko rodila sama. Potrebuje vmešavanje kulture.

Poglejva samo besedišče pri porodu: pomoč, vodenje, nadzor … In podobnega uporabljajo tudi skupine za naravni porod: trener, tisti, ki upravlja … Da sploh lahko izzivamo ta prevladujoč način razmišljanja, ki je kulturno pogojen, moramo spet vzeti znanstveno metodo, da bomo lahko uvedli nov način razmišljanja, novo paradigmo. Namesto teh besed bi uporabili: zaščititi fiziološki proces. Ni utopično, je pa zelo težko. Ne moremo čez noč spremeniti tistega, kar se je razvijalo skozi tisočletja tradicije.

Odent6

Ko sva že na tem terenu, bi rekla, da porod le ni stvar samo fiziologije, ampak tudi psihologije. Lahko gremo v to smer ali se vam to zdi nezdružljivo?

Porod je najprej fiziološki proces, ne potrebujemo kompleksnih pojmov.

Mogoče bom lažje razložila na primeru, ki smo ga objavili v enem od naših prispevkov, v katerem smo citirali vaše besede, da je navzočnost moškega pri porodu lahko prej moteč kot koristen dejavnik. Tu se mi zdi, da vendarle ne gre le za fiziologijo.

Seveda lahko govorimo o čustvenem stanju očeta, ki v proces prinaša veliko adrenalina. Ta pa je nalezljiv, kar je dokazano z znanstveno metodo, ko so opazovali sporazumevanje »možgani-na-možgane«. Če pri ženski narašča nivo adrenalina, ne more izločati oksitocina. Zato ne potrebujemo kompleksnega psihološkega koncepta, da povemo, kar je preprosto. Bolje je, da ostanemo v okviru osnovne fiziologije. Je preprosto.

Vemo pa tudi, da je za porodnico izrednega pomena, kakšen odnos ima z babico.

Kar potrebuje, je občutek varnosti, da zdrži nivo očetovega adrenalina in da se ne počuti opazovano. Namreč, ko se počutimo opazovane, začnemo opazovati sami sebe, ker vklopimo delovanje neokorteksa. Torej, kaj je prototip za žensko, ki se počuti varno in neopazovano? To je prototip matere.

In to je mogoče oziroma izvorno vloga babice, ki je lahko »kot mama«. Začeti moramo pri preprostem fiziološkem konceptu: počutiti se varno in neopazovano. Mogoče je prav to razumevanje lahko ključ za okvir bodočega babištva – bolje razumeti fiziologijo poroda in avtentičnega babištva, iz katere bo zrasel nov prototip babice kot figure matere, s katero se porodnica počuti varno in neopazovano.

To je vse možno v prihodnosti. Toda če bodo vsi dojenčki rojeni s carskim rezom ali z umetnim oksitocinom, potem babic sploh ne potrebujemo več, ampak le še tehnično osebje, ki zna slediti določenemu protokolu. O tem se sprašujem v svoji knjigi.

Preučujete carske reze. Ta tema je zelo občutljiva. Na eni strani smo lahko veseli, da imamo možnost, da na ta način ohranimo življenje v težkih okoliščinah, na drugi strani pa vemo, da se število carskih rezov povečuje. S tem neizogibno prihaja vprašanje – je to res nedolžen podatek ali ga jemljemo preveč lahkotno, podcenjujoče?

V splošnem danes ocenjujemo navzočnost ginekologa porodničarja skozi kratkoročne kriterije: razmišljamo le o številkah živorojenih otrok po porodih in številu otrok, ki ne potrebujejo intenzivne nege. Danes moramo govoriti o tem, da je treba razširiti obzorja in gledati na stvari dolgoročno. Zato delamo objektivno bazo podatkov (več o njej na primalhealthresearch.com), kjer zbiramo vse objavljene študije, ki odkrivajo povezave med tem, kako stvari, ki se nam zgodijo pri porodo vplivajo na nas pozneje v življenju. To bazo predstavljam kot orodje, ki nas prisili razmišljati dolgoročno v okviru statistike in kolektivne dimenzije. Če ostanemo pri carskem rezu in pomoči farmacije pri porodu v sedanjosti, se moramo naučiti razmišljati s širšim obzorjem.

Če o navzočnosti porodničarja razmišljamo le kratkoročno, smo dosegli čas, ko bi bilo razumno, da bi predlagali vsem nosečnicam, naj rodijo s carskim rezom. Ta je danes postal zelo lahka, hitra in varna operacija. Dosegli smo to prelomno točko zgodovine. Če razmišljamo racionalno in kratkoročno, potem smo tu.

Toda pojavlja se nekaj čudnega, saj si ne predstavljamo človeštva, ki je rojeno le s carskim rezom. Tega koraka si nekako ne upamo storiti – zakaj ne bi bili vsi rojeni s carskim rezom?

Odent3

Toda podatke o tem, kakšne posledice prinaša carski rez, že imamo …

Seveda, ker veste za podatke. Toda te moramo potem prebaviti, jih premišljevati, ovrednotiti …

In katere najočitnejše posledice povečane števila CR vidite vi?

To je v bistvu vprašanje – kakšno je človeštvo, rojeno s carskim rezom? To si moramo zastaviti. Današnji čas je čas vprašanj, ne odgovorov. Če postavljamo teorije v tako novih stvareh, je nevarno. Najprej moramo pravilno postaviti vprašanja.

Odgovora na vprašanje, kakšno je človeštvo, rojeno s carskim rezom, nimamo. Toda imamo razloge, da postavimo tako vprašanje.

Ko berem o vašem strokovnem delu, ne morem mimo informacije, da vas označujejo za izumitelja porodnega bazena. Toda kot raziskovalec, ki išče številke in dokaze, svarite pred prehitrimi zaključki, tudi pri bazenih. Kaj je bila v resnici prava vaša ugotovitev?

Nikoli nisem uporabljal izraza porod v vodi. O tem sem prvič pisal v medicinski reviji Lancet, ko sem govoril o začaranem krogu, v katerem se znajde porodnica z močno bolečino v križu in porod ne napreduje. Zaradi teoretičnih razlogov, podprtih s prakso, sem zapisal, da lahko bazen pomaga prekiniti ta krog in se izognemo zdravilom. Zapisal pa sem tudi, da se lahko pri takem porodu občasno in nenamerno zgodi, da porodnica nima več časa zlesti iz vode in se otrok rodi v vodo. Pred tem pa smo večinoma svarili. Ampak ljudje so si zapomnili samo ta zadnji del in iz tega je nastalo, da sem izumil porod v vodi. 

Foto: mesecmaj.si, mamicezamamice.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.