»Mi nismo imeli nobenega uvajanja, pa smo preživeli«

Četrtek, 17. september 2020, 5:00
Image
Prvič v vrtec: za nekatere prvič v življenju, za druge prvič po počitnicah. Vznemirjenje in nekaj nelagodja primešanega s pozitivnim pričakovanjem. Pri nekaterih prevladuje zaupanje, pri drugih strah, tretji ne vedo, kaj sploh pričakovati. Malčki dobijo svoje prve copatke za v vrtec, prvi mali nahrbtnik, mamice skrbno pripravijo dodatna oblačila in pleničke za tiste, ki jih potrebujejo.

Ob vstopu v skupino otroci spoznajo mnogo novega. Prostor je poln novih igrač, ki vabijo k igri, novih razigranih otroških glasov, ki vzpostavljajo stik z novimi ljudmi, radovedne otroške oči raziskujejo in iščejo svoje mesto v novi skupini. Zgleda razburljivo.

Fantek Jaka, ki mu uvajanje v vrtec ne dela težav. Res?

Tam je tudi dve leti star fantek Jaka, za katerega se zdi, da bo s privajanjem na novo okolje opravil z mezincem na levi roki. Jaka v skupini ostane brez staršev že prvi dan, ob odhodu ne joka in ne protestira. V četrtek Jaka v vrtcu ostane že cel dan in tam tudi že spi. »Odlično se je privadil,« pravijo.

V petek Jaka zboli in ostane doma. »Oh jej, pa ti bacili v vrtcu, se je že začelo,« še dodajo. Pa vendar - je to res? Jaka v vrtcu ni jedel in se je komaj da kaj igral. Z izjemo besed »ja in ne« ni govoril. Z vzgojiteljicama ni vzpostavljal kontakta, pri njima se ni potolažil. Ponoči se je kričeče zbujal, čeprav je že dolgo prespal noč. Čez dan se je oklepal mamice, bil je jokav in agresiven. A če si Jaku, s katerim sicer v vrtcu ni bilo veliko dela in se je na videz odlično prilagajal, pogledal v oči, si lahko videl grozo in strah. Jaka je vso stisko obrnil vase in ob koncu tedna se je na to z boleznijo odzvalo tudi telo. Po kakšnem mesecu ali dveh je Jaka sicer tudi v vrtcu začel jesti, agresija se je zmanjšala, spanje se je uredilo. Ostala pa je potlačena stiska in izkušnja zapuščenosti ter posledično nezaupanje. 

Strašim? Ne. So vsi primeri uvajanja takšni? Tudi ne.

Nekateri jokajo in se oklepajo mame ob odhodu. Nekateri jokajo še kasneje in so neutolažljivi. Nekateri odpirajo vrata in tečejo na hodnik iskati mamico. Nekatere vzgojiteljice pokličejo, če se otrok ne more potolažiti, nekatere ne. Nekateri jokajo ob odhodu, pa se pri vzgojiteljici umirijo. Nekateri starši pridejo po otroka, če neutolažljivo joka in želijo, da se jih pokliče, nekateri so mnenja, da se bodo navadili in jih pustijo. Nekateri otroci ne jokajo, ampak v vrtcu grizejo in tepejo. Nekateri se normalno razposajeno igrajo, doma pa se še dolgo zbujajo v krikih. Nekateri prve dni nimajo nobene krize, ko pa se jim čustvena rezerva izprazni in dojamejo, da je vrtec brez staršev zdaj nova realnost, začnejo doživljati in izražati stisko.

Nekateri pa dejansko ne doživijo stiske, ker so se varovali že pri mnogih različnih ljudeh in so tega navajeni, ali pa so karakterno izjemno prilagodljivi – pa vendar so ti primeri v kombinaciji z varno navezanostjo na starše izjemno redki.

Je uvajanje v vrtec popolnoma brez stresa sploh možno?

V večini primerov ne, seveda odvisno od starosti otroka. Možno pa je uvajanje z mnogo mnogo manj stresa in narejene škode.

Prilagoditvene stiske so do neke mere normalne, vse kar je potrebno, je, da ima otrok čas, da se na novo okolje navadi in da se na vzgojiteljice naveže. To bi morala biti osnova uvajanja za čisto vsakega otroka, starša in vzgojitelja. Nikakor pa ni normalno, da otrok ves svoj čas v vrtcu prejoka ali pa v kotu tiho in prestrašeno sedi.

Kdaj nam bo postalo nesprejemljivo, da otroci v vrtcih jokajo po več ur? Kdaj nam bo postalo nesprejemljivo, da vso doživeto grozo usmerjajo vase in v svoje telo? Kdaj bomo spoznali, da otroci, ki med uvajanjem zbolijo, večinoma ne zbolijo zaradi tega, ker naj bi vrtec bil leglo bacilov, ampak zaradi padca odpornosti, ki jo povzroči povišan kortizol zaradi stresa, ki ga otrok doživlja?

Kdaj bo postalo nesprejemljivo, da vzgojiteljice starše pošiljajo iz igralnice in jim ne dovolijo z otrokom ostati toliko časa, kot čutijo, da je za otroka dobro? Na drugi strani pa - kdaj bo postalo nesprejemljivo, da morajo ponekod vzgojiteljice starše prositi, naj enoletnika ne oddajo na vratih že takoj prvi dan?

Kdaj bomo nehali otroke potiskati v situacije, ki jim čustveno niso dorasli in delati v nasprotju z njihovim razvojem in preživetvenim nagonom? Kdaj si bomo odrasli, ki bi se s temi vsemi situacijami morali znati spopasti, nehali lagati, da so tovrstne, hude stiske ob uvajanju normalne in pričakovane?

Kdaj si bomo nehali zatiskati oči, da prehitro uvajanje, kjer otrok doživi hudo stisko, pusti posledice v odraslosti? Kdaj bomo nehali celotno krivdo valiti na prestrašene komplikatorske mamice, jih s tem tudi sramotiti? Kdaj bomo začeli otrokom, staršem in vzgojiteljem v teh velikih prehodih resnično stati ob strani?

Kdaj bomo začeli ščititi otroke in nehali ščititi nerazumevajoče šefe v službah, ki staršem onemogočajo zadostne dopuste? 

Jokajoči september ni human za nobenega od udeležencev

Postopno uvajanje v vrtec je pravica vsakega posameznega otroka, starša in vzgojitelja. Jokajoči V prvi vrsti so vrtci tisti, ki morajo svoj strokovni kader izobraziti o otrokovi navezanosti in pogumno preizkusiti model postopnega uvajanja, prilagojenega otroku.september ni human za nobenega od udeležencev in žalosti me, da nanj gledamo kot na nekaj normalnega. Situacija je sicer kompleksna in izzivi se kažejo v mnogih odtenkih – od odpora do postopnega uvajanja s strani vzgojiteljev do odpora s strani staršev in predvsem v izzivih z dopusti.

V prvi vrsti so vrtci tisti, ki morajo svoj strokovni kader izobraziti o otrokovi navezanosti in pogumno preizkusiti model postopnega uvajanja, prilagojenega otroku (gre za vsaj dvotedensko uvajanje, prilagojeno otrokovemu karakterju, starosti in preteklim izkušnjam). Nekaj vrtcev v Sloveniji se je na to pot že podalo in imajo pozitivne izkušnje, saj se otroci na vstop v vrtec lažje navadijo in predvsem z mnogo manj stresa, stiske in joka.

Po drugi strani pa so tam, kjer vrtci otroku in staršem ne stopijo naproti, na vrsti starši, ki se moramo odločiti v najvišje dobro otroka in čeprav je težko, temu klicu slediti. Marsikdo sicer reče: »Mi nismo imeli nobenega uvajanja, pa smo preživeli«. Ampak od kdaj se otroštvo, odnose in življenje le preživi, ne pa resnično doživi in živi?

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
samotar 1
Četrtek, 17. september 2020, 9:20

Še na novo delovno mesto ko prideš maš uvajanje. Pa ti kdo umes še kaj pove in razloži. Otrok pa naj preživi. Sej bo.