Mamina preobrazba v akcijskega bojevnika

Mica Škoberne
Ponedeljek, 17. avgust 2015, 5:00
Image
bojevnik1
Ko neznana gospa ve in zna bolje kot mama. Ponižno se učim ... in postajam bojevnica. 

Moji mali fantje so mi že nekaj tednov pred dopustom na dolgo in široko razlagali o posebnih kompletih Lego kock, ki jih čakajo pri starih starših, kamor smo bili namenjeni na počitnice. Nisem vedela, kaj naj si mislim o tem – čakajo jih družinske počitnice, morje, čoln, ribolov, čas s starimi starši, dogodivščine ..., oni pa se najbolj od vsega veselijo tistih kock.

Že kmalu po prihodu so mi nekajkrat ponosno kazali svoje stvaritve in akcijske figurice, vendar sem jih običajno odpravila s kakim ne ravno navdušenim "uau", "mhm", "super", "ojoj, ta je pa grozen" in drugimi frazami, ki jih starši pač izrečemo, ko (neuspešno) hlinimo zanimanje. Potem sem v miru brala naprej svojo knjigo ...

"Joj, kako hitro zrastejo ..." Mhm.

Nekega večera je na obisk k starim staršem prišel zakonski par v poznih srednjih letih. Medtem ko se je on z druščino pripravljal na partijo kart, se mi je ona pridružila v kuhinji, kjer sem pripravljala večerjo. Spregovorila je par besed o tem, kako ljubke fantiče imamo (mhm) in nadaljevala z zimzelenim "joj, kako hitro zrastejo" (ali bom tudi sama to vsem govorila čez par let?), nasveti, kako pomembno si je res zdaj vzeti čas zanje (pa saj to že počnem), in ugotovitvijo prijateljice, ki dela z mladimi, koliko otrok je danes na pol invalidnih, ker so tako nesamostojni (moji že ne bodo taki). Poleg tega, da sem bila utrujena od vročega dne, sem jo samo z enim ušesom verjetno poslušala tudi zato, ker je omenila, da ima sama enega sina, ki pa je že odrasel (ah, z enim je enostavno; saj itak ne ve več, kako je z majhnimi).

Kako ji je uspelo???

Potem je namenila nekaj prijaznih besed dvema mojima še budnima fantoma in ju skušala zaplesti v pogovor (škoda truda, ob prijaznih gospeh ponavadi nista ravno zgovorna). A že nekaj minut kasneje sem jih zagledala vse tri na kavču – ona sedi in se sklanja daleč naprej ter z zanimanjem opazuje Lego kocke, ki ji jih ponosno razkazujeta. Najstarejši sin ji kaže navodila za sestavljanje Lego kompleta in podrobno razlaga, kaj vse je še mogoče iz njega narediti, mali ji v roke tišči drobno orodje in orožje, ki ga sam ne uspe vstaviti v drobne Lego ročice. Ona navdušeno in potrpežljivo asistira.

bojevnik4

Presenečeno opazujem. Starejši sin ves navdušen skače sem in tja, prinaša to in ono, iz njega se vsipljejo besede. Niti sledu o kaki zadržanosti ali zadregi, ki jo ima pogosto v družbi neznanih gospa. Najmlajši uporabi ves svoj skromni besednjak, da ji pojasni, kaj ji kaže in kaj od nje želi. Žari. Ona pa sedi tam, se čudi, natančno opazuje, jemlje v roke, sprašuje, spodbuja "daj, pokaži mi še tisto", "kaj pa potem lahko narediš s tem", "neverjetno", "tudi moj sin je imel figurice, ki so delale to ...". Nemo sem opazovala in se počutila malce ... trapasto. Osramočeno. Podučeno. Ponižno.

Gospa, ki ji še imena nisem vedela (ob bežnem predstavljanju ga nisem ulovila) in ki ji nikakor nisem pripisala nobenega posebnega smisla za ukvarjanje z otroki, je uspela moja sinova v nekaj minutah povsem očarati in iz njiju izvabiti vse tisto navdušenje, ponos in ustvarjalnost, ki ga sama prej v treh dneh niti slučajno nisem uspela. Samo s tem, da je bila tam, ju z zanimanjem poslušala, se vživela v njun svet, se mu iskreno čudila in priskočila na pomoč, kjer sta to potrebovala.

Zbogom barvice, pozdravljeno orožje!

Sama tega nisem zmogla deloma zato, ker se mi enostavno ni dalo. Želela sem v miru brati svojo knjigo (pa saj dopust je tudi zato, kaj ne). V veliki meri pa tudi zato, ker nisem bila tako navdušena nad kompleti akcijskih figuric, ki so jim jih kupili stari starši. Meni so se zdele prav malce grozne (adijo pacifistična vzgoja!). In to so bolj fantovske reči, naj se s tem z njimi igra očka. Jaz pa bom z njimi ... kaj ustvarjala, se igrala družabne igre, jim brala. Ker sama to rada počnem in ker želim (pravzaprav hočem), da bi to radi počeli tudi oni.

A ti mali fantiči mi že sedaj jasno kažejo, da imajo svojo voljo, svoja zanimanja in svoje veselje. In vabijo me v ta svoj svet. Zelo vztrajno (da ne rečem nadležno). Na široko odpirajo njegova vrata (morda jih ne bodo vedno). Lahko povabilo sprejmem, se jim pridružim in z njimi nekaj lepega doživim. Lahko pa jih zaman čakam v svojem kotičku.

bojevnik3

Po zaslugi neznane gospe, ki mi je znala pokazati, kaj zamujam (iskrena hvala in ... naj mi oprosti), sem se odločila, da malce stistem zobe in sprejmem povabilo. Zdaj se mi dogaja, da v roke dobim do zob oboroženo fantazijsko Lego figurico ali kak drug čuden stvor in zraven navodila (pravzaprav ukaz): "Mama, ti boš tole, zdaj se bova pa borila!" Sledi spopad, v katerem sem praviloma zelo hitro poražena, razorožena ali diskvalificirana, ker: "Neeee, ti ne moreš leteti! Počakaj, ti bom dal eno drugo orožje."

Počasi se učim in zdaj že znam protestirati in si izboriti boljšega junaka, odkrivam neverjetne zmožnosti teh grozno-smešnih kreatur in skušam biti tudi sama malce grozna. Sploh ni tako težko ... Morda mi postane še všeč. Pazite se me!

 

Foto: twobrightlights.com, brianasnyderphotography.com, yotube.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.