"Mami, prisedi!"

Mojca Koren Lapajne
Četrtek, 23. januar 2020, 5:00
Image
Do nedavnega sem imela grdo razvado.

Medtem ko sem striktno zahtevala in vztrajala, da kosilo jemo skupaj, pa sem pri ostalih obrokih nevede pogrnila na vsej črti. Otrokom sem pripravila zajtrk (malico, večerjo), jim jo postregla, nato pa dalje brkljala po kuhinji ali pospravljala drugje ali pač počela tiste stvari, ki jih počneš, ko imaš mir in čas. In takrat, ko so otroci jedli, sem vsekakor mir in čas imela.

Do dne, ko so se jasno pritožili ...

… in tako rekoč zahtevali, da sedim zraven. "Daj, mami, prisedi!" Čemu? Med njihovimi obroki se mi ni nikoli zazdelo, da bi jim moja prisotnost kakorkoli manjkala. Med njimi so se razvijale znanstvene debate, porajale so se ideje o novih podvigih, včasih so si med seboj šepetali, kdaj so se naglas smejali, kdaj celo vročekrvno kričali drug na drugega. Lahko bi rekla, da so se med obroki odvijali standardni bratski odnosi, med katerimi ni bilo zaznati materinega primanjkljaja.

Potem pa so nekega dne, ko so grizljali jabolka, med hihitanjem vprašali: "Mami, zakaj ti nikoli ne sediš zraven nas, ko jemo? Veš, toliko stvari zamujaš!" Joj, meni se res ni zdelo, da karkoli zamujam. Res me ni zanimalo nič o vseh živalih, ki so jih ujeli v terarij za opazovanje, nič o (še enem!) letalu, ki so ga naredili iz kock, nič o najglasnejšem prdcu, ki jim je uspel tistega jutra. Svoj čas lahko medtem veliko koristneje porabim.

Pa sem kljub temu prisedla. Ker nihče tako kot oni ne znajo s svojimi očmi doseči tega, da enostavno pristanem. Prvi dan sem trpela, priznam, potem pa so me počasi pritegnili v njihov svet.

A niso me pogrešali le za mizo ...

Ko sem nekega dne pokukala v sobo enega od sinov in je ta vidno zadovoljen izvajal dialoge med svojimi lego možički, sem pomislila, da ga res ne želim motiti. In ko sem previdno zapirala vrata, je dvignil glavo, usta raztegnil v največji možni nasmeh in vprašal: "O, mami! Si se prišla igrati z mano? Daj, mami, prisedi, bova skupaj nekaj zgradila!"

Podobno se je dogajalo tudi med namiznimi igrami. Vsak, ki ima majhne otroke, ve, da lahko traja kar nekaj časa, preden prideš spet na vrsto, da odigraš. In v tem sem vedno videla idealne časovne luknje, ko sem lahko v stroj naložila čisto perilo, na hitro posesala okrog peči, odnesla smeti, … „Mami, ti si na vrsti! Vedno te čakamo! Daj, mami, prisedi!“

Če je videti, da se imajo otroci lepo, kadar nas ni, to še ne pomeni, da jim ne bi bilo lepše ali vsaj enako lepo, če bi bili zraven. Že res, da je svojo storilnost težko meriti, medtem ko sediš za mizo in poslušaš o prdcih, ali medtem ko sediš na tleh ob lego kockah in si nehote vpleten v nesmiselni dialog ali medtem ko čakaš, da bo nekdo že končno nehal filozofirati in vrgel kocko …

Ampak otrokom naša fizična prisotnost pomeni več, kot si lahko predstavljamo. In tudi takrat, ko bi se nam zdelo bolj smiselno početi kaj drugega, medtem ko otroci kličejo po naši družbi, spodbujam: „Daj, mami in ati, prisedita!“ Ta čas bo za vedno zapisan v otroški knjigi najlepših spominov ...

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid