»Mami, kdaj pa ti ne boš več skrbela za nas?«

Mojca Koren Lapajne
Sobota, 10. avgust 2019, 7:35
Image
Včasih ob večerih, ko z možem sediva na balkonu, s škodoželjnim nasmehom na obrazu kujeva načrte, kaj vse bova počela, ko se bodo otroci odselili od hiše.

Sprehajava se po dnevih, ko bo v hiši mir in naju ne bo nihče potreboval, ampak bova popolnoma svobodno razpolagala s svojim časom, v katerem ne bo prostora za skrbi, kot so kaj in kdaj bo kdo jedel ali oblekel.

Naivno, veva. Kajti že sama vidiva, kako naju že dolgo v odraslost spremlja skrb, ki nama jo izkazujejo najini starši. Še vedno namreč niso čisto prepričani, če kaj jeva, če sva dovolj oblečena, če voziva varno in, ko smo ravno sredi poletja, če sva se namazala s sončno kremo. Včasih nama je njihova skrb nadležna, drugič naju nasmeji do solz.

Starši nikoli ne nehamo čutiti bolečine in veselja svojih otrok.

Ravno pred kratkim me je eden izmed otrok vprašal: »Mami, kdaj pa ti ne boš več skrbela za nas?«

V glavi se mi je v hipu odvrtel film, kako ga bom pri 18ih postavila pred vrata s kovčkom, mu še natrosila nekaj modrosti, veselo pomahala, nato pa odskakljala pakirati svoje stvari za tisto dolgo načrtovano in težko pričakovano večmesečno potovanje s soprogom.

A dejstvo je, da starši nikoli ne nehamo skrbeti za svoje otroke. Nikoli ne nehamo čutiti bolečine in veselja svojih otrok. Solza štiriletnika boli ravno toliko, kot solza štiridesetletnika. Skrbi in neuspehi otrok staršem ne pustijo spati ne glede na starost. In ko otrok zboli, majhen ali odrasel, so starši še vedno prvi, ki bi dali vse, da bi omilili bolečino.

Presunljiv zgled

Pristen in ganljiv dogodek, ki sem mu bila priča pred dnevi, je dokaz, da starši, dokler jim je dano živeti, preprosto ne nehajo skrbeti za svoje otroke.

Moja stara mama, naša nona, je bistra 93-letna gospa, ki pa zaradi močnih bolečin v kolkih le s težavo hodi, v kar s pomočjo dveh bergel vloži ogromno napora. Obiskali sva jo z mamo, njeno hčerko, ki pa je bila rahlo prehlajena. Malo smo poklepetale in se nasmejale, nato pa sva si z mamo razdelili nekaj dela po noninem stanovanju.  

Z vsem naporom, ki ga je premoglo njeno telo, je nona medtem odšepala v kuhinjo in mami pripravila metin čaj. Z medom. Niti močne bolečine pod od let ukrivljeno hrbtenico niso odrinile materine želje, da poskrbi za svojega prehlajenega otroka. Skozi solze sem opazovala, koliko ljubezni in skrbi žari skozi oči ženske, katere roka tresoče in pravzaprav komaj po kuhinjskem pultu potiska skodelico čaja.

In ob tem sem se preprosto sprijaznila, da od tistega trenutka dalje, ko sem prvič za vsakega otroka posebej izvedela, da prihaja na svet, ne bom nikoli več popolnoma brez skrbi za njih. In da jih bom celo takrat, ko bova sama uživala v vseh planih, ki naju čakajo v obdobju, ko bodo odšli, nosila v srcu in se spraševala, najverjetneje, če so zdravi in srečni (in siti in dovolj oblečeni).

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem