"Mami, kako veš, kdaj imaš dovolj otrok?"

Lucija Čakš
Petek, 21. september 2018, 5:30
Image
Ko sem bila stara 6 let, sem mamo enkrat po večerni molitvi vprašala: „Mami, kako pa veš, kdaj je otrok dovolj?“ Tisti hip se niti približno nisem zavedala, kako zelo sem z vprašanjem zadela v polno. Mar se ne sooča z njim praktično vsak par, na določeni stopnji življenja?

Marsikdaj se ljudje o otrocih pogovarjajo nonšalantno, kot da je govora o novem stolu – češ, enega več boste pa že še imeli, saj za enega bo pa že prostor, eden gor ali dol … Kot da je povsem samoumevno, da bomo vsi imeli „katoliške štiri“, čeprav so naše življenjske okoliščine in naše sposobnosti povsem različne.

Kaj si želim?

Sama trenutno čutim, da novega otroka v našo družino ne bi sprejela z enakim navdušenjem, s kakršnim sem prve tri.

Marsikdaj se ljudje o otrocih pogovarjajo nonšalantno, kot da je govora o novem stolu – češ, enega več boste pa že še imeli, saj za enega bo pa že prostor, eden gor ali dol …Ob pogledu na pozitiven test ne bi proslavljala, ampak bi v najboljšem primeru skomignila z rameni, če se ne bi celo razjokala. Težko si predstavljam, da bi me zajelo vsaj približno enako navdušenje ob pripravah na prihod novega člana.

S težavo bi se odrekla vinu, ki ga s prijateljicami popijemo ob debatiranju v knjižnem klubu. Ni mi všeč misel, da bi morala spalnico spet z nekom deliti, potem ko bova po šestih letih v njej zdaj končno imela mir. Ne veseli me misel, da s prihodom novorojenčka spet nekaj časa ne bi mogla za več kot uro ali dve sama od doma, kaj šele z možem kam za cel dan ali vikend ...

Koliko zmorem?

Ko to pišem, se še sama sebi zdim izjemno sebična. Pa vendar čutim, da so vse to dovolj močni razlogi, da se ne odločiva za novo nosečnost. Imam toliko otrok, kot jih trenutno zmorem. Za te, ki jih imam, lahko razmeroma dobro poskrbim. Marsikdaj se čutim na koncu z močmi, potem pa pridejo tudi trenutki, ko lepo plovemo in sva situacijam kos. Kar se mi zdi ravno pravo ravnovesje.

Če bi tej enačbi dodala še dojenčka, se bojim, da bi se ravnovesje porušilo. Bilo bi enostavno več kot zmoreva, v vseh smislih: čustvenem, vzgojnem, prostorskem, časovnem, če ne celo finančnem ...

Ob odločanju za še enega otroka je pametno premisliti vse zorne kote odločitve, pretehtati, kako bi to vplivalo na zakon, kako bi novega člana sprejeli sorojenci, kako bi novorojenček vplival na najin poklic, pomisliti celo, kako bi se odzvala, če bi se napovedala dvojčka ali otrok s kronično boleznijo. Če par kljub vsemu z vsem srcem želi še enega otroka, je verjetno pripravljen nanj.

Kaj prinese čas?

Vseeno ne zapiram nobenih vrat. Na vprašanja, ali bomo imeli še kakšnega, vedno odgovarjam, da trenutno ne, ampak mogoče pa. Nekoč. Ne, ker bi se želela izogniti poštenemu odgovoru, ampak ker preprosto tudi sama ne vem, kaj me čaka v prihodnosti.

Pomirja pa me misel, da tudi če sama ne poznam prihodnosti naše družine, lahko verjamem, da ima Bog v njej za nas pripravljeno kaj čudovitega. Le zakaj mu torej ne bi zaupala?Vem pa vse o zarečenem kruhu in ženskah, ki so zanosile kmalu po tem, ko so glasno oznanjale, da si ne želijo še enega otroka. Ne delam si utvar, da se mi takšno presenečenje ne more zgoditi.

Dopuščam tudi možnost, da bo spet prišel čas, ko bom dejansko neustavljivo zahrepenela po tem, da bi življenje podarila še enemu človeku. Kdo ve, morda se bo tudi srce mojega moža do takrat vsaj malo ogrelo za 4. otroka – izsiliti ga pač ne bi želela.

Hkrati pa se dobro zavedam, da tudi, če kdaj nastopi takšno obdobje, ko se bova „odprla za življenje“, ni nujno, da nama bo še kakšen otrok sploh dan.

Zato – res NE VEM, ali bomo imeli še kakšnega. (In ne zavidam nikomur, ki je kdaj postavljen pred to vprašanje.)

To, da ne vem, me po svoje ubija. Že zato ker sem si zelo rada na jasnem, rada imam gotovost. Pa tudi zaradi čisto praktičnih vidikov – naj prodam voziček, banjico, lupinico za avto in ljubke male oblekice, ali naj jih shranim? Naj načrtujem našo prihodnost, kot da smo zaključena celota, ali naj vračunam še možnost šestega družinskega člana?

Pomirja pa me misel, da tudi če sama ne poznam prihodnosti naše družine, lahko verjamem, da ima Bog v njej za nas pripravljeno kaj čudovitega. Le zakaj mu torej ne bi zaupala?

Na koncu sem vam dolžna še odgovor, ki mi ga je dala mama na vprašanje iz začetka članka.

Najprej mi je odgovorila z vprašanjem: „Zakaj te pa to zanima?“

In jaz: „Hja, veš, če ti jih 6 takole teži kot mi trije vama, mora biti grozno!“

Mami pa se je zasmejala: „Veš, Lucija, ti si tako sposobna, da jih boš tudi 6 z lahkoto obvladala.“

Morda se pa z leti izkaže, da je imela tudi tu moja mama prav. Ne bi bilo prvič. A tudi ne prvič, da bi se zmotila.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Igor Vovk
Petek, 21. september 2018, 15:10

Ja Lucija to so vprašanja s katerimi se srečujemo zakonci.

Meni je zanimivo videti kako so/smo ljudje hitro pametni za druge. Brez, da bi se zavedali kaj nekdo prestaja in v kakšnih okoliščinah živi - tako materialnih, duhovnik, čustvenih kot v kakšnem odnosu sta mož in žena. Pa zelo pomemben vidik ali imaš stare starše, ki lahko z veseljem priskočijo na pomoč pri varstvu.

Opažam pa, da sprejeti še enega otroka... si predstavljamo veliko bolj dramatično kot v bistvu je... sploh, ko pomisliš kako bi bilo, če zadnjega otroka ne bi bilo :) Tako, da ja... Bog ima čisto svoj načrt in fino je, če ga zmoremo sprejeti z veseljem in zaupanjem.

Namreč, če bi načrtovali z očmi tega sveta gotovo ne bi imel več kot enega ali dveh otrok, ker s kalkulacijo se hitro zakalkuliraš.... ne moreš pa predvideti kaj vse se uredi, ko sprejmeš kakšnega otrok več kot ga "skalkuliraš" :)

Pri nama so bili občutki pri 3 otrokih zelo podobni kot jih opisuješ. Ko je prišel 4 sva ga bila zelo vsela... mene pa je dolgo skrbelo kako bomo zvozili tako čustveno kot finančno. Na trenutke sem čutil, da sem sam oz. še bolj žena čisti "supermani". Sedaj, ko je nekaj let mimo se vsem tem občutjim nasmehnem - vem pa, da so bili še kako realni in jih ne gre podcenjevati. Takrat si gotovo nisem želel kakega starejšega modreca, ki bi mi govoril:
a) kaj se pa greš, da imaš toliko otrok ali pa
b) joj meni je žal, da nimam še več otrok... če bi le bil mlajši... kaj jamraš.

No če sem iskren oboje sem slišal... pa sem bil toliko čustveno stabilen, da sem hitro naredil razmejitev... da so to njihove zgodbe-težave in ne moje :)