Ločeni starši

Ponedeljek, 11. marec 2013, 5:48
Image
divorce01
Ločitev staršev globoko poseže v življenje otrok in se za vedno zapiše v njihov spomin. Na kaj morajo biti ločeni starši še posebej pozorni?

Ločitev je za starše in za otroke vedno krivična!

Nihče je ni planiral in pričakoval. Vsak od partnerjev je svoj »da« izrekel z globokim hrepenenjem po iskrenem, varnem, intimnem in trajnem ljubečem odnosu. Vsak otrok je verjel in upal, da se bosta imela ati in mami enkrat rada in da bi se imeli skupaj lepo.

Ločitev je tako za starše kot za otroke ena najbolj stresnih in psihično napornih preizkušenj.Zato je ločitev tako za starše kot za otroke ena najbolj stresnih in psihično napornih preizkušenj. Vsaka ločitev je, ne glede na to, kaj je do nje pripeljalo, težka, boleča in travmatična izkušnja, ki globoko poseže v življenje in bo za vedno ostala zapisana v spominu posameznika.

Izhod v sili

Na žalost je v določenih primerih to edina rešitev za zdrav otrokov razvoj in življenje partnerja, ki je v zakonu žrtev. Najpogosteje do ločitve pripeljejo:

  • nasilje in zlorabe, za katere nasilni in zlorabljajoči partner ne prevzame odgovornosti in se ne odloči za drugačen način življenja,
  • odvisnost, ko se partner nikakor ne odloči za zdravljenje in se mu upira ter
  • afera, za katere se vpleteni partner ne kesa in z njo nadaljuje.

Tako je ločitev vedno izhod iz zelo hude in globoke stiske, ki ji ni videti konca. Zato starši in otroci ob ločitvi včasih čutijo celo olajšanje.

Ločitev otrokom zamaje občutek čustvene in fizične varnosti ter pripadnosti.Kompleksen čustveni proces

Kljub temu pa se otrokom zamaje občutek čustvene in fizične varnosti ter pripadnosti. Zato so reakcije otrok v procesu ločevanja zelo kompleksne. Polne so vseh mogočih čutenj: jeze, strahu, žalosti, občutkov zavrženosti in krivde, pojavijo se lahko tudi zdravstvene težave in regresija. Otroci v tem procesu potrebujejo ogromno opore, zagotavljanja varnosti in sočutja.

Razmejitev med starševstvom in partnerstvom

divorce02

Ločeni pari se počasi začnejo zavedati, da je pri njih razmejitev med starševstvom in partnerstvom vsaj na zunaj dokončna. Najtežja naloga ob tem pa je, da to razmejitev živijo tudi čustveno. S svojimi bivšimi partnerji morajo namreč kljub ločitvi še vedno sodelovati kot starši, pri čemer se funkcionalno in nezlorabljajoče sodelovanje opira izključno na starševstvo.

Otroci morajo ob starših čutiti, da ločitev ni njihov problem ali njihova skrb.Težave nastopijo, če starševstvo ni bilo prebujeno ali pa se je opiralo na partnerski odnos. V tem primeru se bolečine iz partnerskega odnosa razrešujejo preko otrok, ki se zaradi svoje ranljivosti in odvisnosti od obeh staršev pred tem ne morejo braniti.

Starši se morajo zavedati primernih razmejitev in otroci morajo ob njih čutiti, da ločitev ni njihov problem ali njihova skrb in jim to, če so dovolj stari, tudi povedati. V nasprotnem primeru jih preganja razdiralen občutek krivde, saj se iz različnih razlogov krivijo za razdor zakona in starševske konflikte ali imajo celo občutek, da sta se mami in ati razšla zaradi njihove premajhne ubogljivosti.

Starša otrok ne smeta zlorabljati za njune bitke, jih vleči vsak na svojo stran in ščuvati proti drugemu, saj to v otrocih povzroča nemir, negotovost, odvečnost, nepripadnost in občutke izdajstva.

Starševstvo ostane

Otroci ne smejo izgubiti očeta in matere. To pomeni, da morata kot starša otrokom nuditi vse tisto, kar jim kot otrokom pripada: varnost, toplino, razumevanje, ljubezen, odzivnost in skrb. Kljub temu da je zakonski odnos razpadel, morajo ob vsakem posebej čutiti, da so zanju dragoceni ter jima večno pripadajo.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor