Letos, ob zahvalah, ponovno narišimo učiteljem ponos na obraz

Sreda, 24. junij 2020, 5:00
Image
Poleti (vsaj) dva meseca dopusta. Delovnik od 08.00 do 14.00 ure. Varna zaposlitev. Dobre plače. To je le nekaj (klasičnih) stereotipov o učiteljskem poklicu. O poklicu, ki smo ga povsem razvrednotili. O poklicu, ki je bil včasih eden izmed bolj spoštovanih v družbi.

Danes pa učitelji, s "sodobnimi" starši prevečkrat bijejo bitke o tem, kaj je za otroka najboljše. Veliko staršev na govorilnih urah in roditeljskih sestankih bolje ve, kaj njegov otrok zna in kaj ne, kot pa učitelj, ki otroka vsak dan spremlja. In otroci imajo vedno prav, učitelji pa ne. Kajti vsak starš se spozna na učiteljsko delo. Oziroma se je spoznal – do 13. marca 2020.

Korona učitelji

S kakšno lahkoto smo starši sodili o učiteljskem delu. O tem, kako naše otroke učijo in vzgajajo. In predvsem o tem, da bi učitelji kakšno stvar lahko naredili drugače. Le preglejte družbena omrežja, ki so vsake toliko polna "nasvetov" staršev, ki se spoznajo na šolske kurikulume in polna starševskih pripomb, da njihovega otroka učitelj pač ne razume. 

In potem je prišel marec 2020. Začelo se je obdobje učenja na daljavo. Starši smo nenadoma dobili priložnost, da vse nasvete učiteljem, ki smo jih bili pred tem polni, tudi dejansko udejanjimo v procesu poučevanja otrok od doma. Starši smo se prelevili v začasne korona učitelje. In kako smo se odrezali?

Pozornost, trma, (ne)vztrajnost

Šele pri tem poučevanju doma sem kot starš dobil dober uvid v to, koliko truda in potrpežljivosti je potrebno, da otrok dejansko osvoji znanje, ki se od njega zahteva. Koliko potrpežljivosti iz otrokove in moje strani je bilo potrebno, da sem (vsaj približno) mirno odgovoril na tisoči "zakaj" in obenem našel vse argumente in protiargumente otrokovim trmastim razlagam. 

Kolikokrat sem moral globoko vdihniti, narediti par korakov po kuhinji in se nato vrniti k poučevanju. Ko otrok vztraja pri svojem, ko ga vztrajnost, da določeno nalogo opravi, ekspresno mineva. Takrat me je večkrat zadelo vprašanje – kako potem učitelj vse to uspe doseči, ko ima v učilnici 10, 15 ali celo več učencev?

Dobra lekcija za vse nas 

To večmesečno učenje otrok na domu je marsikomu, vključno z mano, prineslo veliko spoznanj. Med drugimi tudi to, kako občutljivo delo opravljajo učitelji. Začel sem se zavedati, kako tanka je meja med tem, da otrok zadano nalogo opravi ali ne. Kako hitro mu popusti pozornost. Kako začetni zagon hitro izpuhti v zrak.

In na teh spoznanjih učitelji vsak dan znova "oblikujejo" naše otroke. Večinoma uspešno. Zavedam se, da so izjeme, a vendar sem prepričan, da se večina učiteljev iskreno trudi, da pri naših otrocih postavijo dobre temelje za pridobivanje znanj v življenju, ki je pred njimi.

Zahvala učiteljem ob koncu leta

Kar pomnim, smo se učiteljem ob koncu šolskega leta zahvaljevali za njihov trud. V tem je bilo vedno veliko simboličnih besed zahvale za njihovo delo. Letos pa so te zahvale prerasle iz simbolike v konkretne izkušnje. Od letos dalje, ko se bomo starši 24. junija učiteljem zahvaljevali za njihov trud, bomo vedeli, koliko truda, energije, volje, potrpežljivosti, zagnanosti, odločnosti itd. je potrebno, da naši otroci lahko osvojijo znanje, ki se od njih pričakuje. Zato HVALA vsem učiteljem.

Obenem bo letošnja zahvala učiteljem tudi zahvala staršem. Ker s(m)o zmogli. Ker ni bilo lahko. Ker nas je večkrat le tanka linija ločila od obupa. Pa smo nekako vztrajali. Zato HVALA vsem staršem.

Namesto utrujenosti jim na obraz narišimo ponos

Ko na ulici srečujem upokojene učiteljice ali ko se z njimi zapletem v pogovor, imam večkrat občutek, Iz pogovora z učitelji (pre)večkrat sije predvsem utrujenost. Zaradi birokracije. Zaradi pravil. Predvsem pa zaradi nas staršev.da so še vedno učiteljice. Da stojijo pred tablo, razlagajo snov in s strogim ter "tečnim" pogledom zahtevajo pozornost in ubogljivost. Obenem pa, da so ponosne na to, kar so počele v svojem življenju. Ponosne na to, da so bile spoštovane in cenjene. 

Našim sodobnim učiteljem tega ne morem pripisati. Iz pogovora z njimi (pre)večkrat sije predvsem utrujenost. Zaradi birokracije. Zaradi pravil. Predvsem pa zaradi nas staršev. Ker se ne ukvarjajo le z otroki in njihovim znanjem, ampak imajo učiteljeve poteze (prevečkrat) dolgi rep v pojasnjevanju staršem, zakaj je njihov otrok ocenjen tako kot je, zakaj ocena ena pač ne more biti dve.

In res si želim, da bi tudi mi starši ob vsakoletnih zahvalah predvsem znali spoštovati učitelje in njihov trud. Da bi jim s tem dali vedeti, da cenimo njihovo delo. In da bodo tudi naši otroci vedeli, da je spoštovanje učiteljev osnova odnosa na relaciji otrok-starš-učitelj.

Naj se na obrazih učiteljev ponovno nariše vsaj delček tistega pravega (starega) ponosa, da opravljajo plemenito učiteljsko delo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.