Kritiziranje je pri vzgoji uničujoče

Eva Markovič
Ponedeljek, 5. november 2018, 5:30
Image
Kritiziranje je bilo del mojega otroštva. Ne toliko kritiziranje mene osebno, ampak kritiziranje vsega. Tega, koliko zapravi naš sosed, kako slabo je vzgojena mularija na igrišču, kakšno kuhinjo je izbrala gospa Micka in kako bedasto se oblači sosedova najstnica. Posebno poglavje so bili politiki, ki se jih je dalo kritizirati ure in ure. Na prvi pogled nič posebnega, v Sloveniji je na tisoče takšnih družin. In ker kritika običajno ni letela name osebno, ne bi smelo biti nič narobe, ali ne?

Otroci ob kritiki postanejo negotovi, zlomljeni in obsojajoči

Ne, ni res. Ob nenehnem kritiziranju otrok tak način delovanja ponotranji in ga začne dojemati kot naravnega. Samoumevno se mu zdi, da ga ljudje presojajo in na njem iščejo napake. To vendar delajo vsi, mar ne? Še huje je, kadar starši kritizirajo neposredno otroke, ki si bolj kot vse želijo ljubezni in naklonjenosti. Bolečino, ki jo čutijo ob kritiki, poskušajo uravnavati tako, da jo obrnejo proti sebi in postanejo izrazito samokritični. Bolečino, ki si jo zadamo sami, namreč prenašamo lažje od nepredvidljive zavrnitve s strani tistih, ki jih imamo radi.

Ko otrok postane najstnik, se njegova ostra samokritika obrne proti soljudem. Gre za obliko samoobrambe (»Rajši jaz tebe, kot ti mene«) in hkrati za dvigovanje slabe samopodobe (»Tako beden, kot je tale, pa le nisem«). Otrok, ki na svet gleda skozi očala kritike, je globoko negotov, nesamozavesten in nezaupljiv, težko navezuje globoke odnose in se noče izpostavljati, boji se neposredne kritike, ob kateri izgubi voljo ali postane agresiven. Je pretirano tekmovalen in čuti, da se mora nenehno dokazovati, ali pa postane apatičen in nesamoiniciativen.

Zakaj kritiziranje ne deluje?

Otrok, ki na svet gleda skozi očala kritike, je globoko negotov, nesamozavesten in nezaupljiv, težko navezuje globoke odnose in se noče izpostavljati, boji se neposredne kritike ...Kritiziranje ne deluje, ker pooseblja dve stvari, ki ju ljudje najbolj sovražimo: podreditev in razvrednotenje. Ljudje, ki radi kritizirajo, pozabljajo, da oseba, ki se zaveda lastne vrednosti, rada sodeluje, razvrednotena oseba pa se upira. Če si pri otroku, sozakoncu ali prijatelju želite spremembe vedenja, morate najprej izraziti naklonjenost, ki jo čutite do njegove osebnosti. Če si želite upiranja, ga kritizirajte.

In zakaj sploh kritiziramo? Ne zato, ker se z nekom ne bi strinjali, ampak zato, ker se počutimo, da nas določeno obnašanje osebno žali, ali zato, ker nismo prepričani sami vase. Kritični ljudje so hitro užaljeni, imajo slabo samopodobo in potrebo po dvigovanju lastnega ega. Pogosto gre za ljudi, ki so odraščali ob kritiki. Čeprav se to včasih ne kaže navzven, so kritični ljudje najbolj kritični in neprizanesljivi do samih sebe.

Namesto kritike povratna informacija

Kritika je lahko pozitivna le v primeru, če:

  • se ne osredotoča na osebnost, ampak na vedênje. (Pri tem moramo biti pozorni, da majhni otroci med tem ne razločujejo in ne razumejo pomena stavka: »Nisi slab fant, ampak tvoje vedenje mi ni všeč.« Zato mora biti pri majhnih otrocih kritika, pa čeprav osredotočena na vedenje, skopo odmerjena.)
  • ne zbuja občutka krivde in ne ponižuje,
  • ne temelji na filozofiji »Jaz imam prav, vsi ostali pa se motite,«
  • se osredotoča na izboljšanje.

Kritika je torej sprejemljiva le v primerih, ko nekomu dobronamerno in prijazno povemo, kaj bi v svojem vedenju lahko izboljšal in ga s tem postavimo pred izziv za rast. V resnici gre bolj za povratno informacijo, s katero želimo nekomu pomagati do izboljšanja. Žal je takšen le majhen odstotek kritike, večinoma pa gre za naštevanje, česa vsega bližnji (otroci, sozakonec, prijatelji, učitelji, zdravniki in celo neznanci) ne delajo prav, ob čemer sebe postavljamo v položaj večvrednosti.

Kar koli delate, ne izpostavljajte otrok kritiziranju!

Kritiziranje, vsajeno v otroško srce, je zelo težko izkoreniniti. Proces traja leta in se zlepa ne konča. Zato je toliko bolj pomembno, da se mu starši začnemo načrtno odrekati.

Sama še vedno čutim vpliv obsojanja, ki me je obdajalo v otroštvu – naj se mu še tako izogibam, me včasih preplavi tisti znani »Jaz delam prav, vsi ostali pa narobe.« A pri eni stvari ne popuščam. Odločila sem se, da pod nobenim pogojem ne bom kritizirala pred otroki. Ker vem, kako pogubna dediščina je to. Ker želim, da na soljudi gledajo kot na (bolj ali manj modre) brate in sestre, ne pa na tekmece, pred katerimi se je treba dokazovati. Ker ne želim, da bi jih razjedalo nenehno primerjanje. In ker želim, da njihovo srce ostane čim bolj čisto.

Kadar mimo pridivja objesten voznik, zato ne izustim: »Kakšen kreten! A ne vidi, da so tukaj otroci?!« ampak rajši: »Joj, tale pa očitno ne ve, kako nevarna je takšna vožnja.« In poskušam blagoslavljati. Tisto zoprno sosedo, ki ne prenese otrok, in tistega voznika, ki histerično trobi, kadar prepočasi speljem. Zakaj? Ker jima kljub jezi, ki jo morda čutim do njiju, želim dobro. Koliko več dobrega želim šele svojim bližnjim!

Foto: parents.com

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

52%

13.224€
Akcija se zaključi:
30.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.